Jedro

Dodatna navedba pravne podlage, na kateri temelji odločitev o zahtevku, ne pomeni odločanja mimo zahtevka.

Dokazni predlog z zaslišanjem prič ni bil usmerjen k izkazovanju toženčevih trditev glede konkretnega zahtevka, zato ga je sodišče utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v roku 15 dni dolžna povrniti 398,40 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131524/2009 z dne 17. 9. 2009 glede glavnice v višini 4.757,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2009 dalje ter glede izvršilnih stroškov v višini 106,20 EUR. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 813,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Uveljavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, saj sodišče ni odločilo v mejah tožbenega zahtevka. Tožeča stranka namreč ni ne zatrjevala ne dokazala obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, sodišče pa je zahtevek opredelilo kot zahtevek za povračilo škode. Napačno je sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje, ko je sledilo izjavi predstavnika podjetja T. in pooblaščenega vzdrževalca računalniškega sistema P., da je toženec sam napravil reverz št. 09251-000164 z dne 22. 6. 2009. Iz poročila tega podjetja izhaja, naj bi vse dokumente izdelal isti uporabnik, medtem ko iz predloženih prevzemnic izhaja, da so bile te izdelane s strani različnih oseb. Navedeno izpodbija ugotovitve, da naj bi zgolj ena oseba izdelala sporni reverz. Izjava T. T. ni izjava neodvisnega izvedenca, temveč izjava poslovnega partnerja tožeče stranke. Iz samega reverza tudi izhaja, da je prejemnik veleprodajno skladišče in ne tožena stranka. Sodišče je spregledalo, da so listinski dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, zgolj računalniški izpisi in niso ne žigosani ne podpisani s strani odgovorne osebe. Ti dokazi so zato neverodostojni. Tožena stranka je sodišču predlagala tudi zaslišanje prič M. P. in I. B., ki bi lahko izpovedala o izvajanju pritiskov s strani zakonitega zastopnika tožnika na toženca pred prekinitvijo delovnega razmerja. Naslovno sodišče se do tega dokaznega predloga ni opredelilo, kot to veleva ZPP, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Glede navedenega je ustavno sodišče podalo jasno stališče, da sodišče s tem, ko brez ustrezne obrazložitve zavrne strankin dokazni predlog, prekrši obveznosti iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (odločba Up 77/01).

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi ne kršitev postopka, na katere mora višje sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa po določilu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se glasi na plačilo zneska 4.757,66 EUR s pripadki in v tem obsegu mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Odločilo je torej v mejah postavljenega zahtevka, skladno z določilom 2. člena ZPP. Zgolj dodatna navedba pravne podlage, na kateri temelji odločitev o zahtevku, pa ne pomeni odločanja mimo zahtevka, kot zmotno meni pritožnik. Ne drži tudi, da tožeča stranka ni navedla vseh dejstev, ki bi omogočala ugotovitev predpostavk odškodninske odgovornosti toženca, saj je opisala njegovo nedopustno ravnanje, zaradi katerega ji je nastala gmotna škoda, ter tudi višino oškodovanja. Prav tako sodišče ni zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP. V zadnjem odstavku 3. strani sodbe je namreč zapisalo, da je dokazne predloge z zaslišanjem M. P. in I. S. (napačno v pritožbi I. B.) zavrnilo kot nepotrebna, saj sta bili priči predlagani o dejstvih, ki za odločitev niso pravno relevantna. S takšno razlago se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Toženec je namreč zaslišanje omenjenih prič predlagal v tretji pripravljalni vlogi ter navedel, da bi priča I. S. lahko pričala o izvajanju pritiskov s strani zakonitega zastopnika tožnika na toženca glede prekinitve delovnega razmerja (kar ni predmet tega postopka), priča M. P. pa o načinu plačevanja dodatno opravljenega dela toženca tudi s tehničnim blagom (kar pa s strani toženca ni bilo zatrjevano za konkretni primer). Dokazni predlog z zaslišanjem omenjenih prič tako ni bil usmerjen k izkazovanju toženčevih trditev glede konkretnega zahtevka, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

7. Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki grajajo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se je pri ugotavljanju, ali je reverz z dne 22. 6. 2009 sestavil toženec, oprlo med drugim tudi na izjavo T. T., predstavnika računalniškega podjetja in pooblaščenega vzdrževalca računalniškega sistema, iz katerega izhaja, da je prav toženec (pod uporabniškim imenom MB) predhodno kreiral več prenosnic, kasneje pa podatke iz njih prenesel na sporni reverz. Pri tem je bilo mogoče sestaviti kronologijo prenosov, saj programski paket P. poleg vidnih podatkov omogoča tudi spremljanje sistemskih polj, ki na zaslonu niso vidna in tudi uporabnik na njihovo vsebino ne more vplivati. V ta polja se zapisujeta čas in koda uporabnika, ki je določen zapis kreiral. Pritožbene navedbe, da se priložene prevzemnice ne skladajo z omenjenim poročilom, tako niso utemeljene, saj poročilo ni bilo sestavljeno na podlagi vidne vsebine prenosnic (ki prav tako vsebujejo navedbo imena toženca bodisi pod zapisom prodajnega referenta, bodisi pod zapisom o tem, kdo bo blago prevzel – prenosnica 09-2PO-00074, 09-2PO-00006, bodisi pod navedbo sestavljalca dokumenta, prenosnici: 08-2PO-000421, 08-2PO-000364). Zgolj navedba, da je T. T. poslovni partner tožeče stranke, na verodostojnost predložene izjave ne more vplivati, prav tako pa na vsebino in dokazno moč dokumentov tudi ne vpliva, da ti niso žigosani oziroma podpisani, saj je njihova sledljivost bila mogoča s samim računalniškim programom.

8. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi glede na vse navedeno niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevajoč določila Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah ter predstavljajo strošek nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom, pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve, vse povečano za davek na dodano vrednost. Odmerjene stroške v višini 398,40 EUR je toženec dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.