Up-255/00 - 6

27. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 27. novembra 2001

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1473/97 z dne 14. 1. 2000 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 281/94 z dne 9. 4. 1997, se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Z izpodbijanima sodbama je bilo pravnomočno odločeno, da je pritožnica dolžna plačati svojemu nekdanjemu delavcu nadomestilo plače za čas od 31. 1. 1990 do 23. 5. 1991. Pritožnica zatrjuje predvsem kršitev pravice do poštenega sojenja, zagotovljene s "6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin". Meni, da do razsodbe ni prišlo v razumnem času, saj je bila tožba vložena že v letu 1991, sodišče pa je potrebovalo skoraj šest let, da je izdalo prvostopenjsko odločbo. Poleg tega pa naj bi bil dokazni postopek preuranjeno zaključen in zato pomanjkljivo izveden, posledično pa naj bi zaradi tega prišlo do napačne uporabe materialnega prava. Na očitke o pomanjkljivostih se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zato je obrazložitev pomanjkljiva, s čimer naj bi bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja.

2.Pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP) zagotavlja tudi 23. člen Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Enako varstvo pravic pa zagotavlja člen 22 Ustave, ki pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil.

3.Nosilci ustavnih pravic so tako fizične kot pravne osebe.

Slednje le, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanje nanašajo. Pritožnica zatrjuje kršitve človekovih pravic, ki jih Ustava zagotavlja strankam v sodnem postopku. Zato ima aktivno legitimacijo za vložitev ustavne pritožbe zoper sodne odločbe, ki po njenem mnenju posegajo v njene ustavne pravice kot pravne osebe - tožene stranke v delovnem sporu.

4.Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa v zvezi z izvedbo dokaznega postopka lahko presoja le, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnik ni izkazal. Kot takih namreč ni mogoče šteti nestrinjanja z dokazno oceno sodišč in nezadovoljstva s sodno odločitvijo.

5.Določba 22. člena Ustave vključuje tudi pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna (tako npr. odločba št. Up-118/95 z dne 11. 6. 1998 - OdlUS VII, 227). Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika. Sodišče se tudi ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene.

6.Iz predloženih sodba je mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje izvedlo dovolj skrben in popoln dokazni postopek ter prepričljivo utemeljilo svojo dokazno oceno. Prav tako je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh navedb pritožnice, ki so bistvene za odločitev tako o temelju kot o višini tožbenega zahtevka. Obravnavani postopek je posledica dejstva, da pritožnica ni izpolnila svojih obveznosti iz pravnomočne sodbe, sama pa tekom postopka za svoje ugovore ni ponudila nobenih dokazov. Sodišče je nedvomno ugotovilo, da v spornem obdobju delavec še ni bil invalidsko upokojen. Kdaj točno se je kasneje upokojil, za odločitev o njegovem zahtevku ni bilo pomembno. Delavec ni zatrjeval, da bi bil v spornem obdobju zaposlen drugje. To je trdila pritožnica, vendar za to ni predložila dokazov, čeprav se je kasneje sklicevala na podatke, ki so vpisani v (javni) sodni register.

Tudi glede višine zahtevka je pritožnica le zatrjevala njegovo nepravilnost. Sama ni ponudila drugačnih dokazov, čeprav je delodajalec tisti, ki je dolžan delavcu obračunati plačo in razpolaga s potrebnimi podatki. Sodišče je uporabilo podatke, na podlagi katerih je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izračunal nadomestilo - torej podatke o plači, posredovane s strani delodajalca.

7.Po presoji Ustavnega sodišča pritožnici v dokaznem postopku ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), obrazložitev pravnomočne sodbe pa tudi nima pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožnica.

8.Za obravnavo ustavne pritožbe v delu, kjer pritožnica zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred prvostopnim sodiščem, pa ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretjega odstavka 160. člena Ustave in iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS). O sporu je bilo že pravnomočno odločeno. Dejanje, s katerim naj bi bila pritožnici kršena pravica iz 23. člena Ustave, je glede na to že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko v takem primeru pritožnica uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnica pa ni izkazala, da bi to možnost pravnega varstva izčrpala. Zato je Ustavno sodišče v tem delu ustavno pritožbo zavrglo (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 16/01).

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan