Jedro

Pritožbeno sodišče sicer v celoti pritrjuje pritožničinim povzetkom prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča na 8. in 9. strani pritožbe, ki sta skozi dosedanje delo izoblikovali standarde, po katerih je treba za uresničitev navedenega pravnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave, posameznemu dokaznemu predlogu ugoditi oziroma kdaj ga je mogoče/dovoljeno zavrniti, brez da bi bilo to jamstvo zanikano. Njihovo bistvo tako ni v zapovedovanju nižjim sodiščem, kar bi nenazadnje nasprotovalo vsaj 125. členu Ustave, ampak v razmejevanju položajev, pri čemer je temeljno merilo pravna relevantnost - odločilnost predlaganega dokaza. Ta je odvisna od predmeta obravnavanja, ki je, ko gre za sodbo, zajet v opisu dejanja.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje za obdolženega D.V. razveljavi v odločbi o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka ter zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

II. V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke za obdolženega G.S., pritožba njegove zagovornice pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi G.S. mora plačati sodno takso v višini 432,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 8942/2011 z dne 9. 9. 2014 obdolženega G.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti oziroma plačati del stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vrnitve preostalega dela je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen, posebej pa mora plačati še stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo je bil obdolženi D.V. po 1. in 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 201. člena KZ-1, medtem ko je bilo za stroške iz 1. do 5. in iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 96. člena ZKP, sklenjeno, da obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožili okrožna državna tožilka in zagovornica obdolženega G.S. Prva se je pritožila v oprostilnem delu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v obsodilnem delu zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v oprostilnem delu za obdolženega D.V. razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom in v obsodilnem delu spremeni tako, da obdolženemu G.S. izreče kazen 1. leto in 8 mesecev zapora. Zagovornica obdolženega G.S. se je pritožila iz, kot je zapisala, vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ista je še odgovorila na pritožbo okrožne državne tožilke, ki jo v delu obrazložitve šteje za protislovno, v splošnem pa za neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

3. Po zahtevi zagovornice obdolženega G.S. je pritožbeno sodišče o seji obvestilo vse stranke in zagovornike (prvi odstavek 378. člena ZKP). Seje sta se udeležila višji državni tožilec in zagovornica obdolženega G.S., ne pa še v redu obveščeni obdolženi, potem obdolženi D.V. ter njegovi zagovorniki. Glede na to je bila seja opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

4. Preizkus zgornjih dveh pritožb je pokazal naslednje:

5. Pritožbeno sodišče se strinja z okrožno državno tožilko, da ugotovitve sodišča prve stopnje glede nedokazanosti vzročne zveze med opustitvami obdolženega D.V. in prepovedano posledico niso pravilne. Res je sicer, da je treba pri presoji opustitev izhajati iz opisa dejanja, vendar je hkrati glede prve opustitve paziti na navedbo o neposrednem in stalnem nadzoru vodje del, ki po utemeljenem pritožničinem opozorilu ni mogel biti prenesen na drugega (soobdolženega G.S.), tako kot se je obdolženi D.V. zagovarjal. Ugotovitve izvedenca za varnost pri delu, na katere se pritožnica sklicuje, so v tej zvezi jasne, kot je jasno, da sta po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) delavčeva varnost in zdravje v prvi vrsti stvar delodajalca, pri katerem je posamezni delavec zaposlen in ne drugega delodajalca, za katerega v obravnavanem primeru po izpovedbi priče A.T. in po poročilu Inšpektorata za delo z dne 15. 1. 2012, kot ju pritožnica prav tako povzema, ni znano, kako bi naj to dejansko zagotovil. Od tod pomen konkretnega varnostnega načrta, ki ga po zadnjih dveh dokazih ni bilo in od tod pomen posebej določenega vodje del, ki bi opravljal nadzor nad delom delavcev tudi tedaj, ko kateri od delodajalcev tega ne bi mogel/utegnil storiti.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje še pritožničini graji ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z drugo opustitvijo, pri kateri ne gre za vprašanje obdolženčevega splošnega odnosa do oškodovančevega dela, kot to izhaja iz razlogov sodbe, ampak kaj konkretno bi obdolženi moral storiti v smislu varnosti, preden je oškodovanec začel z delom. Tudi glede tega ni mogoče mimo ugotovitev navedenega izvedenca za varnost pri delu, ki jih pritožnica, še zlasti ob upoštevanju oškodovančeve mladosti, utemeljeno izpostavlja in ne mimo omenjene individualne delavčeve odgovornosti za varnost in zdravje za zaposlenega po 5. členu ZVZD, ki ne more biti predmet vsakokratnega dogovarjanja o izvajanju del med dvema delodajalcema in ne „talec“ opustitve drugega delodajalca, kot bi to bilo mogoče razumeti iz razlogov sodbe. Pisna navodila za varno delo so namreč, podobno kot druga sredstva, le del delavčeve opreme, za katero je v prvi vrsti zadolžen tisti, ki delavca pošilja na delo, kdo drug pa le tedaj, ko je to zanj izrecno in konkretno določeno. V ponovljenem sojenju, ki mora zaradi že ustvarjene ocene potekati pred popolnoma spremenjenim senatom (četrti odstavek 392. člena ZKP), se bo sodišče prve stopnje osredotočilo na obe očitani opustitvi, ki jih bo po morebitno dopolnjenem dokaznem postopku ustrezno umestilo v opustitve kot so bile očitane G.S. ter o zadevi znova odločilo.

7. Kot rečeno se je okrožna državna tožilka pritožila še zoper obsodilni del sodbe zaradi odločbe o kazenski sankciji za obdolženega G.S. Po obrazložitvi kazenska sankcija po vrsti in višini zaradi prevelikega poudarka na olajševalnih okoliščinah ne ustreza teži kaznivega dejanja. Pri njeni oceni bi namreč bilo treba izhajati iz zakonsko predpisanega okvirja za ugotovljeno kaznivo dejanje, potem iz dejstva, da je obdolženi s svojim ravnanjem kršil več določb Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in končno upoštevati, da je bilo zato izgubljeno mlado življenje.

8. Čeprav nobena izmed povzetih okoliščin ni brez pomena, je odločba o kazenski sankciji glede vrste pravilna, saj je bila ustrezno upoštevana narava kaznivega dejanja in obdolženčeva neobsojenost, vsaj ne za istovrstna kazniva dejanja (l. št. 116). Enako velja za višino določene kazni, pri kateri je sodišče prve stopnje izhajalo ravno iz teže dejanja, ki jo pritožnica podrobneje členi, in ko je bilo dolžno upoštevati še olajševalno okoliščino, ki ji pritožnica ne nasprotuje.

9. Zagovornica obdolženega G.S. bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pri zapovedanem preizkusu ni zasledilo. Drugače je glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka navedenega člena, do katere je po pritožbeni obrazložitvi prišlo zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca gradbene ali druge ustrezne stroke. S tem je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki je vplivala na pravilnost sodbe, v kateri ni bilo ugotovljeno, koliko časa je pokojni oškodovanec potreboval za rezanje plošče, da bi bilo razmejeno, do kdaj je bilo rezanje še varno. Izpovedba priče A.T. v tej zvezi ni zanesljiva, ker ne gre za strokovnjaka, in ker se je zanašal na podatke, ki so mu jih v pogovoru posredovali drugi strokovnjaki.

10. Ne, zatrjevana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče sicer v celoti pritrjuje pritožničinim povzetkom prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča na 8. in 9. strani pritožbe, ki sta skozi dosedanje delo izoblikovali standarde, po katerih je treba za uresničitev navedenega pravnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave, posameznemu dokaznemu predlogu ugoditi oziroma kdaj ga je mogoče/dovoljeno zavrniti, brez da bi bilo to jamstvo zanikano. Njihovo bistvo tako ni v zapovedovanju nižjim sodiščem, kar bi nenazadnje nasprotovalo vsaj 125. členu Ustave, ampak v razmejevanju položajev, pri čemer je temeljno merilo pravna relevantnost - odločilnost predlaganega dokaza. Ta je odvisna od predmeta obravnavanja, ki je, ko gre za sodbo, zajet v opisu dejanja. Čeprav drži, da je rezanje robov kovinske montažne plošče v danem primeru sestavni del opisa dejanja, čas rezanja tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pravno relevanten. Bistvo očitkov je bilo namreč v obdolženčevih opustitvah pred začetkom del, kar je bilo po drugi poti ugotovljeno še v dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca za varnost pri delu, na katero se je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi navedenega dokaznega predloga utemeljeno sklicevalo.

11. Kdaj in kako je bil kršen kazenski zakon pritožnica ni obrazložila, kot ni obrazložila, katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Glede na zapovedane meje iz 383. člena ZKP pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti oziroma je bila preizkušena le glede kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ki pa jih pritožbeno sodišče ni zasledilo.

12. V preostalem pritožnica v ponavljajoči se pritožbeni obrazložitvi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede vzročne zveze in obdolženčeve krivde. Pri prvi izhaja iz obdolženčevega zagovora, po katerem je oškodovanec dejansko sam s svojim ravnanjem sprožil vzročno posledično verigo, zaradi katere je prišlo do nesreče, v kateri je izgubil življenje. Do trenutka, ko se je obdolženi odpravil po dvigalko, se namreč oškodovančevo delo še ni štelo za delo na višini, potem pa je isti, namesto da bi na obdolženca počakal z delom, nepričakovano samovoljno nadaljeval, ter tako sam povzročil prepovedano posledico. Opisano oškodovančevo ravnanje, ki tedaj ni bil več otrok, izdano mu je bilo zdravniško spričevalo, seznanjen je bil z izjavo o varnosti z oceno tveganja, podobna dela pa je opravljal že pred tem, je pomembno še z vidika obdolženčeve krivde, ki česar takšnega, glede na navedeno, in ker je do dogodka vedno ravnal tako kot mu je bilo rečeno, ni mogel pričakovati.

13. Sodišče prve stopnje se glede dokazanosti vzročne zveze obdolženemu G.S. za nastalo prepovedano posledico ni motilo. Pravilno je namreč izhajalo, ne iz obdolženčevega zagovora, temveč iz opisa dejanja, katerega bistvo je v opustitvi ustrezne organizacije del, se pravi nečesa, kar po naravi stvari delu predstoji in ne nečesa, ko je delo že potekalo. V tem oziru je obdolženčev zagovor celo brezpredmeten, saj bi v primeru, če bi predhodno ravnal tako kot ni, do prepovedane posledice, kljub domnevnemu oškodovančevemu samovoljnemu ravnanju, ki ga denimo priča B.L. ni potrdil, ne smelo priti. Pritožničino sklicevanje na izpovedbo priče A.T. glede dela na višini je zato brez pomena, saj priča še vedno ni povedala, da bi ustrezno predhodna organizacija dela smela izostati. Ravno nasprotno, po izpovedbi te priče, ki je pritožnica v ostalih delih ne povzema, je bilo najprej ugotovljeno, kaj se je dejansko zgodilo in zaradi katerih neustreznosti je do tega prišlo. Enako nepomembno je pritožničino sklicevanje na tako imenovano objektivno pripisljivost, saj se obdolženčeva opustitev ni odražala v ničemer, kar bi bilo v posledici atipično, če je že prezreti, da je bil obdolženi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki je temelju ogrozitveno in pri katerem že sama povzročitev nevarnosti, ki v danem primeru ne more biti dvomljiva, zadošča za njegovo dokončanost (Ambrož A., Kaznivo dejanja in njegove prvine, Inštitut za kriminologijo, Ljubljana 2007, stran 66).

14. Sodišče prve stopnje se ni motilo niti v ugotovitvah glede dokazanosti obdolženčeve krivde. Ob takšnem izpadu ustreznih ravnanj pred začetkom dela kot izhajajo iz izpovedbe omenjene priče A.T. in nato še iz menja izvedenca za varnost pri delu, nastanek prepovedane posledice ne more biti nepričakovan, v pritožbeni obrazložitvi naštete oškodovančeve lastnosti pa glede na zgoraj pravilno ugotovljeno vzročno posledično verigo niso odločilne. Šele ko bi obdolženi storil vse kar bi moral, in ko bi oškodovanec na drugi strani ravnal povsem izven predvidenega, bi navedene njegove lastnosti prišle v poštev in šele tedaj bi vprašanje obdolženčeve pričakovanosti prepovedane posledice utegnilo biti vprašljivo, kar sedaj po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni primer.

15. Pritožnica v delu, ko se je pritožila zoper odločbo o kazenski sankciji in odločbo in odločbo zoper stroške kazenskega postopka, pritožbe ni obrazložila. Prvo odločbo je pritožbeno sodišče že preizkusilo po obrazloženi pritožbi okrožne državne tožilke, druge odločbe pa zaradi neobrazloženosti, in ker zanjo ni predviden poseben preizkus po uradni dolžnosti, ni moglo preizkusiti.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega G. S. odločilo tako kot izhaja iz drugega dela te sodbe (391. člen ZKP).

17. Odločba o stroških pritožbenega postopka za obdolženega G.S. temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP, na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter št. 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.