Jedro

Tožniku je bila pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Predlog za obnovo tega postopka, da bi se v pokojninsko osnovo vštelo plačilo za nadurno delo, je bil utemeljeno zavrnjen, saj izjava direktorja tožnikovega delodajalca, da je bilo nadurno delo nepredvidljivo, nepričakovano, nujno in izjemno, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločbe glede odmere pokojnine. Tožnik bi namreč moral izkazal tudi konkretno obdobje, oziroma ure, ko je to delo opravljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 5. 2011 in da se dovoli obnova postopka, končanega z odločbo organa prve stopnje št. ... z dne 3. 6. 2008 ter da se v obnovljenem postopku tožniku starostna pokojnina odmeri ob upoštevanju dela preko polnega delovnega časa. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožniku tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je za obnovitev postopka v skladu z 260. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) potrebno, da sta izpolnjena dva pogoja in sicer dokončnost odločbe ter obstoja obnovitvenega razloga. Medtem ko prvi navedeni pogoj za sodišče, to je dokončnost odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 5. 2011 ni bil sporen, pa je sodišče presodilo, da ne obstaja obnovitveni razlog za obnovo postopka. Po mnenju sodišča naknadno pridobljen dokaz, to je izjava nekdanjega direktorja A. d.o.o., A.A., ne predstavlja dokaz iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Sodišče je namreč štelo, da se med dokaze, ki naj bi bili podlaga za obnovo postopka ne šteje naknadno pridobljena stališča in mnenja upravnih organov ter strokovnih organizacij. S tem v zvezi tožnik poudarja, da A. d.o.o. ni ne eno ne drugo, temveč je bila gospodarska javna družba, ki je opravljala storitve vzdrževanja avtocest. A.A. v navedeni družbi tudi ni več zaposlen in tudi navedena družba ne obstaja več. V primeru izjave A.A. ne gre za izjavo A. d.o.o., temveč za njegovo lastno izjavo. Izjava ni ne mnenje in ne stališče, saj nikakor ne podaja subjektivne ocene podpisnika, ampak listinski dokaz, ki potrjujejo resničnost dejstev, ki so navedena v njej. Nedvomno direktor določene družbe odgovarja za vsa področja, na katerih ta družba deluje, vendar pa je sodišče po mnenju tožnika napačno štelo, da je zaradi tega direktor tudi strokovnjak za vsa področja, na katerih družba neposredno ali posredno deluje. V skladu s pravili obligacijskega prava je strokovnjak poklicna kategorija. Direktor neke družbe je odgovoren za zakonito in uspešno delovanje družbe. Strokovnjak je za vodenje družbe, za vodenje zaposlenih, za motivacijo zaposlenih, za sklepanje pogodb, za zagotavljanje poslov, nikakor pa ni strokovnjak za v konkretnem primeru pokojninsko zakonodajo, čeprav je odgovoren za to, da se le-ta spoštuje in pravilno uporablja. V večjih družbah, med katere je spadalo tudi A. d.o.o., so za zakonito delovanje na posameznih področjih odgovorni zaposleni, ki skrbijo za navedeno področje in so le-ti strokovnjaki za navedeno področje. Sodišče je nadalje navedlo, da tožnik v tožbi ni navedel konkretnih podatkov, kdaj naj bi opravljal delo preko polnega delovnega časa, kakšno delo in koliko časa ter kolikšno plačilo je za to prejel. Tožnik je že v tožbi navedel, da je delo preko polnega delovnega časa opravljal od leta 1972 do 1995. V pripravljalni vlogi z dne 27. 12. 2011 pa je še dodatno pojasnil, da je bilo delo preko polnega delovnega časa izredno in občasno, odvisno od nepredvidljivih vremenskih razmer. Konkretnejših podatkov tožnik nima in z njimi ne razpolaga, zaradi česar jih v tožbi tudi ni mogel navesti. Gre namreč za obdobje, ki se je zaključilo pred več kot 15-imi leti, zato nikakor ne gre pričakovati, da bi tožnik hranil podatke o takratnem obdobju. Po mnenju tožnika pa bi moralo omenjeno razčistiti sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje preiskovalno načelo in pa načelo materialne resnice. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2010 in 10/2004) ne da bi presojalo postopek, ki ga je vodil upravni organ. Prav tako ni presojalo pravilnosti in zakonitosti upravnega akta. S tem je po mnenju tožnika tudi kršilo določbo prej citirane določbe ZDSS-1. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca opr. št. ... z dne 24. 5. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper sklep št. ... z dne 31. 3. 2011. Drugostopenjski organ pa je nato prvi odstavek izreka sklepa z dne 31. 3. 2011 spremenil tako, da je predlog za obnovo postopka zavrnil. S prvostopenjskim sklepom je bil namreč predlog za obnovo postopka zavržen. S tem, ko je sodišče presojalo prej citirani odločbi tožene stranke, je presojalo tako postopek, voden pri toženi stranki, kot tudi pravilnost in zakonitost prej citiranih odločb. To pa pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje očitno kršilo določbo 81. člena ZDSS-1 in da je tožbeni zahtevek zavrnilo brez pravne podlage. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo in utemeljila svojo odločitev.

Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 3. 6. 2008 odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku ... EUR na mesec od 1. 3. 2007 dalje. Z navedeno odločbo je bila nadomeščena začasna odločba št. … z dne 21. 2. 2007. Zoper omenjeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, s katero je uveljavljal, da se mu pri določitvi pokojninske osnove upošteva tudi nadurno delo. Pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo je bila z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 9. 2008 zavrnjena. Dne 21. 7. 2010 pa je bil pri toženi stranki vložen predlog za obnovo postopka. Iz predloga izhaja, da tožnik uveljavlja obnovo postopka na podlagi pridobitve novega dokaza, ki ga ni mogel uporabiti v postopku na prvi in drugi stopnji in ki bi skupaj z že izvedenimi dokazi lahko pripeljal do drugačne odločitve. Gre za izjavo nekdanjega direktorja A. d.o.o., A.A. z dne 22. 6. 2010, iz katere izhaja, da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik, nepredvidljivo, nepričakovano, nujno in izjemno vse zaradi vezanosti na izredne dogodke, da je tožnik takšno delo opravljal v obdobju od leta 1972 do 1995 in da je bilo opravljanje dela preko polnega delovnega časa poseben delovni pogoj in za delavca na delovnem mestu, kjer je delal tožnik, obvezno. Po mnenju tožnika bi bilo torej potrebno prejeta plačila za delo preko polnega delovnega časa, upoštevati pri odmeri pokojnine.

ZUP v 260. členu določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, med drugim, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ko je vložen predlog za obnovo postopka mora organ skladno z določbo prvega odstavka 267. člena ZUP najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katera se opira predloga verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s sklepom. Če pa so pogoji izpolnjeni, preizkusi pristojni organ ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo.

Prvostopenjski organ tožene stranke je predlog zavrgel ob sklicevanju na prvi odstavek 267. člena ZUP z utemeljitvijo, da okoliščina, na katero se je predlog opiral, ni verjetno izkazana. Drugostopenjski organ pa je navedeno odločitev spremenil ter predlog za obnovo postopka zavrnil na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP, to je, da okoliščina oziroma dokaz, ki se navaja kot razlog za obnovo (izjava bivšega direktorja) ni taka, da bi lahko pripeljala do drugačne odločbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da gre v primeru pisne izjave nekdanjega direktorja za nov dokaz in da ga je kot takega tudi potrebno upoštevati pri presoji ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za obnovo postopka. Izjave direktorja namreč po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti niti za naknadno pridobljeno stališče oziroma mnenje upravnega organa ali strokovne organizacije. Vendar pa omenjeno ni bistveno za odločitev v zadevi, saj kot to pravilno v nadaljevanju izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje, tožnik niti tedaj, ko je zahteval obnovo upravnega postopka niti v tožbi ni navedel konkretnih podatkov, kdaj naj bi opravljal delo preko polnega delovnega časa, kakšno delo in koliko časa ter kolikšno plačilo je za to prejel, temveč je le pavšalno zatrjeval, da je v spornem obdobju opravljal nadure. Kot to izhaja iz strokovne literature (dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor Ljubljana 1985) mora organ v primeru, če ne zavrže predloga za obnovo postopka, preizkusiti ali je okoliščina, ki se navaja kot razlog za obnovo takšna, da bi lahko pripeljala do drugačne odločbe. Pri tem preizkusu ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja tista okoliščina, ki se v predlogu navaja kot razlog za obnovo postopka, temveč za presojo njene kvalificiranosti: ali bi v predlogu navedena okoliščina, če bi ostajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe v stvari. Če organ ugotovi, da okoliščina, tudi če bi bila dokazana, ni takšna, z odločbo zavrne predlog za obnovo postopka, ker ne bi bilo smotrno dovoliti obnovo postopka zaradi takšne okoliščine, ki ne more vplivati na spremembo dokončne odločbe. Torej tudi če bi bilo z izvedbo tega dokaza dokazano, pa je tožnik v spornem obdobju od leta 1972 do leta 1995 opravljal delo preko polnega delovnega časa, tožniku ne bi bilo mogoče priznati višje pokojnine. Tožnik bi namreč moral izkazati konkretno obdobje (ure), ko je opravljal delo preko polnega delovnega časa, razloge za tako delo in tudi plačilo za opravljeno delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Kot to izhaja iz ustaljene sodne prakse tako pritožbenega kot tudi Vrhovnega sodišča RS, se je namreč delo preko polnega delovnega časa štelo za poseben delovni pogoj, plača za to delo pa se je lahko upoštevala tudi za odmero pokojnine le, če je šlo po svoji naravi za izjemno, kratkotrajno in nepredvidljivo delo (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 89/2012 z dne 3. 12. 2012). Dokaz, ki ga je torej predlagal tožnik nikakor ne bi mogel pripeljati do drugačne odločbe glede odmere pokojnine, kot to v obrazložitvi izpodbijane drugostopenjske odločbe pravilno ugotavlja tudi že tožena stranka. Da tožnik ne razpolaga s konkretnimi podatki, nenazadnje izhaja tudi iz njegovih pritožbenih navedb. Glede sklicevanja tožnika na načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1) pa pritožbeno sodišče poudarja, da je nesprejemljivo, da sodišče namesto stranke išče materialno resnico oziroma izvaja dokaze po uradni dolžnosti kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah VIII Ips 75/2012 in VIII Ips 172/2010. Sodišče je bilo dolžno v predmetnem sporu presoditi, ali bi dokaz (izjava nekdanjega direktorja) lahko pripeljal do drugačne odločitve v zvezi s priznanjem pravice do pokojnine. Upoštevaje listinsko dokumentacijo v spisu tak dokaz glede na navedbe tožnika tudi po stališču pritožbenega sodišča do drugačne odločitve ne bi pripeljal, zato je tožena stranka skladno s tretjim odstavkom 267. člena ZUP predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.