Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica, je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki D. K., znesek 16.376,10 EUR (prej 3.924.370 SIT) z zamudnimi obrestmi od zneska 15.541,52 EUR (prej 3.724.370 SIT) od 1. 1. 2002 do 10. 7. 2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 11. 7. 2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in od zneska 834,58 EUR (prej 200.000 SIT) zakonske zamudne obresti od 7. 6. 2001 dalje od plačila. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V preostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta." Sicer se revizija zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Tožnik se je dne 25. 10. 1998 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Utrpel je zdrobljen zlom leve podlahti, prelom spodnjega dela ponvice levega kolka, raztrganino leve strani obraza, raztrganino s kožnim defektom leve strani ust in raztrganino sluznice v ustih, zvin levega kolena s poškodbo zunanjih vezi in udarnino levega stopala, zaradi česar mu je bilo priznano zadoščenje v višini 27.541,31 EUR (prej 6.600.000 SIT), od tega 7.511,27 EUR (prej 1.800.000 SIT) za telesne bolečine, 1.251,87 EUR (prej 300.000 SIT) za strah, 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) za duševne bolečine zaradi skaženosti in 16.691,70 EUR (prej 4,000.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Ker je bilo ugotovljeno, da znaša valorizirana že plačana odškodnina 15.671,96 EUR (prej 3.755.630 SIT), je bilo toženki naloženo v plačilo še 11.785,88 EUR (prej 2.864.370 SIT). Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Odločitev o stroških postopka je višje sodišče razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

2. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbija z revizijo ter predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Pri tem posebej izpostavlja mladost tožnika in meni, da valorizacija plačane odškodnine ni bila utemeljena.

3. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Ko revizijsko sodišče preizkuša materialnopravno pravilnost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč glede posameznih oblik nepremoženjske škode (tretji odstavek 370. člena ZPP). Le-te so v konkretnem primeru razvidne iz razlogov na tretji do osmi strani prvostopenjske sodbe, ki je prestala pritožbeni preizkus.

6. Kot je bilo v številnih revizijskih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika - konkretnega oškodovanca - kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in katera odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje).

7. Odškodnine za pretrpljeni strah nižji sodišči nista odmerili prenizko. Poudariti je treba, da so bila vsa pravno relevantna dejstva, na katera revident (ponovno) opozarja, primerno ovrednotena že v pravnomočni sodbi. Prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1.251,88 EUR po presoji revizijskega sodišča ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih zadevah za podobne škode iz tega naslova. Drugačne revizijske navedbe tega stališča ne morejo omajati.

8. Utemeljena pa je revizijska graja na nižjih stopnjah sojenja odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali objektivnega kriterija. Odškodnina, ki sta jo prisodili sodišči, je v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praski prenizka.1 Po oceni revizijskega sodišča je tako primerna odškodnina za telesne bolečine 9.180,43 EUR (prej 2.200.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 18.778,17 EUR (prej 4.500.000 SIT). Zaradi navedenih sprememb odškodnin za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je moralo revizijsko sodišče zvišati skupno prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sedaj znaša 31.296,94 EUR (prej 7.500.000 SIT).

9. Revident neutemeljeno zatrjuje, da za valorizacijo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo ni pravne podlage.

Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupno moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma. Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti je predpisovala določba drugega odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR), po katerih se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Čeprav se določba nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero nepremoženjske škode. Enako določbo vsebuje tudi drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ). Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju dne 26. 6. 2002 pojasnilo, da sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine in zato predstavlja valorizacijo odškodninske obveznosti. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. To terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Pri delnem plačilu ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Nižji sodišči, ki sta od zneska odmerjene odškodnine odšteli vrednost delnega plačila na dan izdaje prvostopenjske sodbe, to je znesek 15.671,96 EUR (prej 3.755.630 SIT) in ne le nominalno plačanih 12.518,78 EUR (prej 3.000.000 SIT), sta zato ravnali pravilno.

10. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v preostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). V skladu s četrtim odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS št. 114/2006, v nadaljevanju ZUE) je revizijsko sodišče v delu, v katerem je spremenilo odločitvi nižjih sodišč, po uradni dolžnosti preračunalo prisojeno vrednost v EUR, in sicer po tečaju zamenjave 239,640 SIT za EUR, ki je določen v Uredbi sveta (ES) z dne 11.7.2006, št. 1086/2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro.

11. Ker je višje sodišče odločitev o stroških postopka razveljavilo, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo, je revizijsko sodišče na podlagi 165. člena ZPP odločilo, da so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 181/91, II Ips 404/2000, II Ips 457/2004, II Ips 764/2007, II ips 482/2007, II Ips 390/2004, II Ips 481/97, II Ips 1073/2008 in II Ips 351/2001.