Jedro

Ker je dvigalo v večstanovanjski hiši ena od skupnih naprav; v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena SZ pa stroški prenove in izboljšav skupnih naprav bremenijo lastnike v sorazmerju z njihovim lastniškim deležem, ki ga imajo na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah stanovanjske hiše bi bila dolžnica, čeprav dvigala po lastnih trditvah ne uporablja, dolžna plačati tudi stroške prenove dvigala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 97/03264 z dne 20.10.1997, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 18.344,00 SIT, zakonite zamudne obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje ter 7.950,00 SIT izvršilnih stroškov. Sodišče je toženi stranki tudi naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 8.100,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov (smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja) in brez pritožbenega predloga. V pritožbi navaja, da tožeči stranki ne dolguje ničesar. Neupravičena tožba se, kot je ugotovila tožena stranka, nanaša na stroške, ki izvirajo iz adaptacije hišnega dvigala, ne pa na redne mesečne stroške, kot je zatrjevala tožeča stranka. Pritožnica poudarja, da dvigala sploh ne uporablja, saj živi v prvem nadstropju. Toženi stranki ni jasno, kje se stroški, ki jih plačuje, zbirajo ter ugotavlja, da za dvigalo, ki ga sploh ne uporablja, plačuje dvakratne stroške, za katere tudi ne ve, kako so bili odmerjeni. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, da je originalno položnico prepisala v dve zato, ker s svojo invalidsko pokojnino ni zmogla plačati celotnega zneska naenkrat. Pritožnica tudi zatrjuje, da je tožeči stranki 28.2.1998 priporočeno poslala originala in fotokopije plačanih položnic ter prosila da ji originala v osmih dneh vrnejo. Tožeča stranka pa ni ravnala tako in tožena stranka si ne zna razložiti, do kakšnih manipulacij je prišlo z njeno dokumantacijo, sklepa pa, da so bili originali načrtno odstranjeni. Tožena stranka še pojasnjuje, da je bila 27.11.1998 v poslovnih prostorih tožeče stranke, saj se je želela zglasiti v pravni pisarni. Delavko pri informacijah je vprašala za pot, ta pa ji je neprijazno pojasnila, da tam ni nikogar; v njej je prepoznala osebo, ki je pred leti delala na blagajni podjetja.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur.l. RS 55/92) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/77 pritožbeno sodišče v nadaljevanju presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe III. poglavja Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ; Ur.l. RS 18/91 - 23/94), predvsem določba 33. člena SZ.

Na podlagi izpovedbe pooblaščenke tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vtoževani znesek predstavlja stroške iz naslova vzdrževanja stanovanjske hiše, zemljiškega prispevka, smetarine, hladne vode s kanalščino, centralnega ogrevanja stanovanja, električnega toka skupnih prostorov, stroškov upravljanja, deratizacije, davka (na ogrevanje stanovanja in stroške upravljanja) ter zamudnih obresti. S predložitvijo verodostojne listine - knjigovodske kartice (priloga A1 v spisu) je tožeča stranka dokazala, da tožena stranka dolguje prav znesek 18.344,00 SIT.

Pritožbeno zatrjevanje, da predstavljajo vtoževani stroški stroške za adaptacijo dvigala, se tako izkaže za brezpredmetno. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da bi bila tožena stranka sporne stroške dolžna plačati, četudi bi predstavljali stroške za adaptacijo dvigala. Dvigalo v večstanovanjski hiši je namreč ena od skupnih naprav; v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena SZ pa stroški prenove in izboljšav skupnih naprav bremenijo lastnike v sorazmerju z njihovim lastniškim deležem, ki ga imajo na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah stanovanjske hiše. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s predloženimi fotokopijami potrdil o vplačilu (priloga B2 v spisu). Iz obeh potrdil je jasno razvidno, da je bil datum popravljen, del obeh potrdil pa prelepljen in nato fotokopiran, torej prirejen, tako da ju ni mogoče šteti za verodostojna dokaza o plačilu sporne terjatve. Tožeča stranka je prepričljivo izkazala, da ji navedeni znesek ni bil nakazan; tožena stranka pa originalov spornih potrdil o plačilu ni predložila, niti dokazala, da bi jih dejansko poslala tožeči stranki. Njeno sklicevanje na manipulacije z originalno dokumentacijo je nesmiselno. Če že iz fotokopij originalne dokumentacije izhaja, da je bila le-ta prirejena, fotokopije pa je predložila sama tožena stranka, je jasno, da do manipulacij z dokumentacijo ni moglo priti pri tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe po nepotrebnem povzelo tudi vsebino sklepa o izvršbi, namesto, da bi se nanj zgolj sklicevalo; ker pa predstavlja ta del izreka le pojasnilo, takšna formulacija na zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da toženka dolguje vtoževani znesek, pa tudi, da tega zneska še ni plačala, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo določbe materialnega prava in sicer SZ. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.