Jedro

V korist otroka je, da se sledi načelu kontinuitete vzgoje in varstva. To kaže prekiniti res le v hudih oz. skrajnih primerih. Tudi pritožnik sam priznava, da obravnavani ni tak, čeprav se takega scenarija boji. A sodba sodišča ne more biti oprta na hipotetičnost najslabšega možnega scenarije. Tudi ne drži pritožnikov očitek, da sam kot nerezidenčni roditelj za bolj kvalitetne stike in manj odpora pri otroku ne bi mogel storiti popolnoma nič.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletnega sina pravdnih strank A. A., zaupalo v vzgojo in varstvo materi (I.1. tč.), z očetom pa določilo relativno obsežne stike (I.2. tč.); vsak torek popoldne od 12. do 19., vsak drugi konec tedna od petka do nedelje ter med počitnicami in med prazniki, in tudi po telefonu. Očetu je naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer od vložitve tožbe do izdaje sodbe upoštevaje to, kar je že sproti plačeval, v naprej pa 420 EUR mesečno (I.3. tč.). Drugačne predloge obeh roditeljev je zavrnilo (II. tč.) in sklenilo, da vsak sam krije svoje pravdne stroške (V. tč.). (Pod III. je sodišče izdalo tudi začasno odredbo o napotitvi obeh pravdnih strank v terapevtsko obravnavo, pod IV. pa zavrnilo predlog za izrek denarne kazni tožnici, vendar ti dve odločitvi nista predmet tega pritožbenega postopka, ker ju nobena izmed stran ne izpodbija.)

2. Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnica kot toženec.

3. Tožnica izpodbija odločitev o stikih, ki so po njenem določeni preobsežno. Meni, da bi zadoščali le ob torkih popoldne, in sicer z začetkom ob 14., zato predlaga spremembo sodbe v tej smeri. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Utemeljuje, da si otrok stikov z očetom ne želi, da jih kljub njenim prizadevanjem zavrača, in sicer zato, ker stiki niso kvalitetni, oče otroka pogosto razočara. Meni, da tako obsežni stiki, kot so določeni, niso otroku v korist. Opisuje posamezne dogodke, ki naj bi to njeno prepričanje potrjevali. Meni še, da je tudi določen način izvrševanja posameznih stikov zanjo prezahteven, npr. telefonski stik in poletni prevzem otroka v ...

4. Toženec izpodbija odločitev sodišča v celoti, predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve njegovi nasprotni tožbi ali pa razveljavitev ter ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Tudi on opredeljuje pritožbene stroške. Obsežno (na cca 10 straneh) utemeljuje, da mati otroka načrtno in kontinuirano odtujuje od njega, kar podkrepi z opisovanjem posameznih dogodkov. Trdi, da bi to lahko potrdilo tudi pričanje B. B., kar je sodišče zavrnilo. Mati pri otroku zbuja odpor do stikov, želi ga prikleniti nase. Meni, da to ni dobra zmožnost materinega starševstva in da ima zato sam boljše kapacitete. Zavrača sokrivdo za neizvrševanje stikov, saj meni, da je kot nerezidenčni starš sploh ne more nositi. Zato meni, da sinu ni v korist, da se ga zaupa materi, in da odločitev tudi ni konkretno obrazložena. Sin bo kmalu začel hoditi v šolo, kot deček se zagotovo identificira z moškim likom. Sklicuje se na nekatere primere, ki so po njegovem mnenju primerljivi, in kjer je bila odločitev sodišča o vzgoji in varstvu drugačna. Opozarja na nekatere netočnosti v obrazložitvi sodbe, npr. glede tega, ali je otrok pri njem prespal med vikendom januarja 2019. Navaja, da situacija sicer še ni taka, da bi sin očeta sovražil, vendar obstaja glede na to, da se stiki ne izvršujejo in glede na očetu sovražno okolje, v katerem otrok živi, za to realna nevarnost. Podredno izpodbija tudi odločitev o stikih. Navaja, da je komunikacija med strankama nepopravljivo uničena, ničesar se ni mogoče dogovoriti, zato dvomi, da se bodo določeni stiki sploh izvajali, saj se že med postopkom v pretežni meri niso. Če bosta sama roditelja presojala, kdaj se nočni stik začne izvrševati, se nikoli ne bo. Predaje pred tožničinim domom ne morejo potekati, ker gre za sovražno okolje, za vrtec ni jasno, kdaj ga bo sin začel obiskovati. Stiki so določeni preveč odprto. Kadar nima vikend stika, bi želel tudi videoklic. Očita, da sodišče ni odločilo o velikonočnih in prvomajskih praznikih.

Toženec izpodbija tudi določeno preživnino. Prepričan je, da tožnica zasluži vsaj 2000 EUR mesečno, navaja, da je del slovenske estrade. Glede ugotavljanja njegovih lastnih zaslužkov sodišču očita, da je sprejelo pavšalne in nedokazane zaključke. Ni si želel osebnega stečaja. Trdi, da živi povsem običajno, ne pa luksuzno življenje. Ni res, da služi bajne vsote. Res je l. 2011 zaslužil 40.000 EUR iz naslova svetovanja, vendar je šlo za večletni projekt. Nadalje navaja, da so otrokove potrebe ugotovljene previsoko, saj si zasebnega pediatra in zobozdravnika ne morejo več privoščiti. Pretirane so ocene potreb po vseh postavkah - za hrano, higienske potrebščine ter za obleko in obutev. 400 EUR mesečno je povsem realno, kar bi si morala starša enakomerno porazdeliti, torej naj bo preživnina 200 EUR, tudi če se otroka zaupa v vzgojo in varstvo njemu.

5. Obe stranki sta vzajemno odgovorili na pritožbo in se obe zavzeli za zavrnitev nasprotne pritožbe ter obe opredelili še vsaka svoje nadaljnje stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo (tudi) sporna pravno pomembna dejstva.

8. Postopkovnih kršitev, ki jih očita toženec, sodišče prve stopnje ni storilo. Razloge za to, da ni zaslišalo kot priče B. B., terapevtke, je jasno in v celoti ustrezno navedlo v tč. 6. na str. 7, s čimer se pritožnik ne sooči, zato pritožbeno sodišče tega ne bo ponavljalo, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena. Pač pa se pritožnika usmerja na navedene razloge. Kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.

9. Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, ki jih očita toženec; vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, da se mladoletni otrok zaupa v vzgojo in varstvo materi, je oprta zlasti na izpovedbi obeh pravdnih strank in na mnenje sodne izvedenke klinične psihologinje. Sodišče je na ta način ugotovilo, da sta sicer oba starša primerna in sposobna za vzgojo in varstvo otroka, da pa je otrok najverjetneje bolj čustveno navezan na mater. Sprejelo je priporočilo izvedenke, naj se glede na starost in glede na to, da mu zato mati še vedno predstavlja primarno negujočo osebo, otroka zaupa v vzgojo in varstvo njej. Ta odločitev torej ni ne napačna ne neobrazložena (glej izčrpne razloge v tč. 11 do 13 na str. 7-8 na strani ). S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene očitke o pomanjkanju materinih starševskih kapacitet in potrebi po večji navezanosti otroka na očetov moški lik.

11. Sklicevanje na podobne sodne primere, v katerih naj bi bila odločitev drugačna, ne more biti uspešno, saj so v tovrstnih postopkih ključne nianse dejanskega stanja, te primerjave pa so zaradi unikatnosti ljudi in njihovih medsebojnih odnosov praktično nemogoče oz. so nerelevantne. Kot je lepo zapisal Lev Nikolajevič Tolstoj na začetku romana Ana Karenina: "Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način."

12. Ključni očitek, uperjen v odločitev glede vzgoje in varstva, in ki je v tem, da mati odtujuje otroka od očeta in preprečuje stike, sicer ni v celoti neutemeljen, vendar se pritožbeno sodišče kljub temu strinja z izpodbijano odločitvijo tudi v tem delu. Neustreznih ravnanj matere, ki jih je tudi izvedenka označila kot „skrajne“, sodišče prve stopnje ni prezrlo, pretehtalo jih je (glej npr. 18. tč. na str. 10), vendar tudi na izvedenkino sugestijo sodišču niso odločilno vplivali. Ni sporno, da so z izvrševanjem stikov težave (glej tč. 20. do 24 na str. 11. do 12.). Starša otroka po ugotovitvah sodišča, oprtih na mnenje izvedenke, ne obvladata, pri otroku pa je zaznati tudi določen vpliv matere. Vendar pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v korist otroka, da se sledi načelu kontinuitete vzgoje in varstva; to kaže prekiniti res le v hudih oz. skrajnih primerih. Tudi pritožnik sam priznava, da obravnavani ni tak, čeprav se takega scenarija boji. A sodba sodišča ne more biti oprta na hipotetičnost najslabšega možnega scenarije. Tudi ne drži pritožnikov očitek, da sam kot nerezidenčni roditelj za bolj kvalitetne stike in manj odpora pri otroku ne bi mogel storiti popolnoma nič. Sodišče prve stopnje to obširno pojasnjuje v tč. 26 na str. 13 in 14, s čimer se pritožnik konkretno ne sooči, zato se ga lahko v odgovor le usmeri na navedene razloge.

13. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stikih. Pri tem je sodišče ustrezno izhajalo iz tega, da je pravica do stikov tako pravica staršev kot pravica otroka, vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice in stike v prvi vrsti legitimira njegova korist. Tudi pri določanju in opredeljevanju stikov je sodišče prve stopnje sledilo mnenju klinične psihologinje in stike določilo redno in ustrezno pogosto, da bodo lahko ohranjali in krepili povezanost ter navezanost med očetom in sinom.

14. Stiki nikakor niso določeni preobsežno, kot to očita mati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno izhajalo iz tega, da je pravica do stikov načeloma neomejena. Zato je treba stremeti k temu, da so stiki otroka in nerezidenčnega roditelja kar se da obsežni in je treba napeti vse sile, da se to tudi uresniči. Odpor otroka, pogojen tudi z manj pogostimi ali nezadovoljujočimi stiki v preteklosti, ne more biti razlog, da bi se stike omejilo bolj, kot to terja organizacija vsakodnevnega življenja, če ni kakšnih posebnih okoliščin, ki bi terjale kaj drugega. Pri očetu jih sodišče ni ugotovilo. V čem bi bilo prezahtevno, da ima oče tudi telefonske stike s sinom, in zakaj bi bil problem otroka peljati v ... za počitnice, pritožnica razumno ne pojasni.

15. Način izvajanja stikov tudi ni opredeljen preveč ohlapno („široko“), kot očita toženec, prav nasprotno. Opredeljen je celo preveč nadrobno. Načeloma je sicer res potrebna podrobnejša opredelitev načina izvajanja stikov v primerih, ko je komunikacija med staršema slaba, saj jo sodna odločba tedaj nekako nadomešča. Vendar pa mora tudi to imeti pravo mero, saj se sicer konflikti lahko le še poglabljajo oz. pomnožujejo; določanje načina in rokov glede obveščanja o tem, kje se bo kdo z otrokom kdaj nahajal tako denimo ne sodi v izrek sodbe o vzgoji, varstvu, stikih in preživljanju mladoletnega otroka.

16. Določene stike je možno izvesti in izvršiti (ne glede na to, ali je otrok že vpisan v vrtec ali ne in ne glede na to, ali je okolje, kjer se prevzem na stik dogodi, „očetu sovražno“); izrek izpodbijane odločitve o tem je povsem zadosten. Pritožbeno sodišče poudarja, da jih je ne samo možno, pač pa tudi nujno izvajati in da so zoper vsakega, ki bi jih preprečeval ali oteževal, na voljo ustrezna pravna sredstva.

17. Da sodišče prve stopnje ni določilo posebnega režima tudi za velikonočne oz. prvomajske praznike, ni nobena kršitev oz. napaka. Praznikov in dela prostih dni, v bodoče pa tudi šolskih počitnic, bo kar precej, in če ni posebnega režima (oz. dogovora) bo pač obveljal redni režim. Ni naloga sodišča, da ureja sleherni dan v življenju pravdnih strank, pač pa da optimalno, v razumnih okvirih poskrbi za varstvo koristi mladoletnih otrok. To je prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča tudi povsem zadovoljivo storilo.

18. Želeni videoklic namesto „zgolj“ telefonskega, ki je določen, ne pomeni take razlike v korist otroka, ki bi terjala poseg v izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Praktično gre zgolj za način tehnične izvedbe. Če se v klicu uporabi tudi sliko, je to še vedno telefonski stik, če pa je ni, je tak stik na daljavo še vedno popolnoma ustrezen oz. primeren.

19. Tudi o preživnini je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Pravilno je ocenilo otrokove potrebe in zmožnosti staršev ter mednju pravilno razporedilo breme preživljanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so potrebe otroka, ki naj jih preživnina v denarju krije, odvisne od materialnih zmožnosti staršev. Večje kot so slednje, več potreb, tudi tistih ne nujnih, je možno pokriti in jih je tudi treba pokriti, če so v korist otroka.1

20. Dokazna ocena o tem, da so zmožnosti obeh roditeljev bistveno boljše od prikazanih, toženčeve pa tudi bistveno boljše od tožničinih, je izčrpna in prepričljiva (glej tč. 39. in 40. na str. 18 do 20 za tožnico in 43. do 50. na str. 20 do 23 za toženca), pritožba zoper te ugotovitve pa pavšalna oz. gre za iz konteksta iztrgane očitke. Glede na prepričljivo oceno o dohodkih oz. zmožnostih tožnice 1000 EUR in toženca 2000 EUR na mesec strošek za otroka v višini 600 EUR ni prevelik, znaša 1/5 skupnega proračuna. Vključuje vse, kar je treba po določbah 129. čl. in nadaljnjih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kot to navaja sodišče prve stopnje na str. 18, tč. 38. Ocena teh otrokovih potreb je razgrnjena v tč. 51. do 55., je skrbna in natančna, pritožba zoper to oceno pa parcialna in pavšalna; z navedenimi argumenti se ne sooči, sklicuje se na statistične podatke, ki pa sami po sebi ne morejo biti odločilni. Za posamezne življenjske potrebe se lahko potroši zelo različne vsote denarja, kolikor ga je pač na razpolago. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj takšna ocena za vse posamezne postavke otrokovih življenjskih stroškov, ki jih toženec graja (prehrana, obleka in obutev).

21. Pritožbi pravdnih strank sta torej obe neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), posledično pa pritožnika tudi sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (413. čl. ter 1. odst. 154. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).

1 Sodišče prve stopnje pri tem uporabi priljubljeno geometrično metaforo o „vrednotnem oz. preživninskem trikotniku“, ki pa je v pojasnjenem pomenu vendarle lahko razumljiva.