Jedro

Če je sodišče štelo, da toženčeva trditev o delnem plačilu ni v zadostni meri konkretizirana, bi ga moralo v skladu z 285. členom ZPP pozvati, naj jo ustrezno dopolni in pojasni.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 1.023,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2010 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2.Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev, medtem ko toženec predlaga razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik navaja, da bi sodišče pri presoji sporne terjatve moralo uporabiti Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006, s katerim je tožnik dotlej veljavno tarifo uskladil z inflacijo na način, kot je bil vnaprej predviden in določen v istoimenskem pravilniku iz leta 1998. Ker toženec ni prerekal višine zahtevane civilne kazni, je sodišče ne bi smelo presojati. Poleg tega ni upoštevalo vseh odmernih okoliščin, ali pa je to storilo napačno. Sodba je v tem delu ostala neobrazložena, odločitev pa odstopa od ustaljene sodne prakse. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je toženec uporabljal avtorsko glasbo brez tožnikovega predhodnega dovoljenja. Tudi ni upoštevalo dejstva, da je šlo za večkratne, hude in dolgotrajne kršitve. Nerazumen je zaključek sodišča, da podatek o avtorskem honorarju ni potreben za obračun nadomestila. Res je, da tarifa predpisuje alternativno metodo odmere nadomestila, vendar izbira ni prepuščena uporabniku. Končno sodišče v sodbi ni navedlo, koliko je posamezna odmerna okoliščina prispevala k prisojenemu deležu civilne kazni. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4.Toženec navaja, da je izračun dolgovanega nadomestila in civilne kazni, ki ga vsebuje izpodbijana sodba, napačen, ker sodišče ni upoštevalo, da je 14. 10. 2010 plačal tožniku 182,90 EUR, kar je toženec dokazal z listinami, ki so bile priložene njegovi pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2011. Vztraja, da tožnik do civilne kazni ni upravičen. Toženec je pravočasno prijavil vse prireditve, po koncertih pa tožniku poslal sporede s potrebnimi podatki, z izjemo podatka o bruto honorarju izvajalcev. Toženec torej ni kršil zakona. Ves čas si je prizadeval za sklenitev nove pogodbe s tožnikom, potem ko je tožnik prejšnjo pogodbo enostransko odpovedal. Čeprav toženec ni prejel tožnikovega računa, je samoiniciativno plačeval honorar, ki ga je izračunal po veljavni tarifi. Toženec se ne strinja niti z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče bi jih moralo odmeriti glede na uspeh v pravdi.

5.Tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo poudarja, da je toženec na račun dolgovanega nadomestila plačal le 182,49 EUR, za ta znesek pa je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2011 utesnil svoj zahtevek. Toženec v svojem odgovoru na tožnikovo pritožbo poudarja, da je javni zavod, ki ne pridobiva dobička in bi šlo zato plačilo civilne kazni na škodo neprofitnega izvajanja kulturnih dejavnosti.

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Sodišče prve stopnje je za odločitev o nadomestilu za uporabo avtorsko varovanih glasbenih del iz tožnikovega repertoarja uporabilo ustrezno materialnopravno podlago. Svoj izračun nadomestila je pravilno oprlo na Pravilnik – 98. Tožnik s svojim vztrajanjem pri uporabi Pravilnika – 06 ne more uspeti, saj navedeni pravilnik ni bil sprejet po postopku, ki ga je predvideval tedaj veljavni Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), torej na zakonit način. Od sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011, ki je poenotila dotedanjo sodno prakso, o tem vprašanju ne more biti več nobenega dvoma. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP – B) je v četrtem odstavku 26. člena kot veljavni skupni sporazum o tarifi ohranil le tarifni del Pravilnika – 98, ne pa tudi njegovega normativnega dela, kamor sodi 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno. Tožnikovo sklicevanje na pravico do valorizacije tarife torej nima podlage. Tožnik v pritožbi obširno in vztrajno ponavlja razloge, na katere je bilo izčrpno odgovorjeno že v prej navedeni revizijski odločbi in v številnih odločbah pritožbenega sodišča, ki so tožniku znane. Ponovno opredeljevanje sodišča do teh pritožbenih stališč zato ni potrebno.

8.Utemeljen pa je toženčev pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje pri izračunu dolgovanega nadomestila moralo upoštevati že izvršeno toženčevo plačilo. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženec konkretnih podatkov o plačanih zneskih ni navedel in da ni izkazano, da je plačal nesporni del obveznosti, je očitno protispisna. Toženec je namreč v svojem tretjem pripravljalnem spisu (red. št. 16) opredeljeno navedel višino plačanega zneska, čas in namen nakazila, obenem pa je predložil tudi dvoje listinskih dokazov (prilogi B 11 in B 12), ki potrjujeta njegove navedbe. Končno je tožnik v svoji prvi naslednji vlogi (red. št. 17) zaradi navedenega nakazila celo utesnil svoj tožbeni zahtevek, vendar je sodišče to dejstvo pri odločanju povsem spregledalo. Če je sodišče kljub temu štelo, da toženčeva trditev o delnem plačilu ni v zadostni meri konkretizirana, bi ga moralo v skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pozvati, naj jo ustrezno dopolni in pojasni.

9.Potemtakem je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji zmotno in nepopolno ugotovljeno. Navedena pomanjkljivost se nanaša ne samo na dolgovano nadomestilo avtorskega honorarja, ampak tudi na višino civilne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč kot enega od razlogov, ki jih je upoštevalo pri izreku civilne kazni, upoštevalo tudi dejstvo, da toženec ni izkazal, da je plačal nesporni del svoje obveznosti. Hkrati je s tem dejstvom utemeljilo svojo presojo, da je toženec namerno ali vsaj iz hude malomarnosti kršil svojo obveznost plačila. Tudi sicer je po presoji pritožbenega sodišča vprašljivo, ali je tožnik res upravičen do civilne kazni. Dejstvo, da je med pravdnima strankama odprtih več sporov, ne more biti odločilno, saj se je izkazalo, da tožnik neupravičeno vztraja pri plačilu nadomestila v celotni zahtevani višini in da je toženec ponudil razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičeno odstopil od pogodbe s tožencem, je v izpodbijani sodbi ostala povsem neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Vprašljiv je torej zaključek sodišča prve stopnje o toženčevem namernem ali vsaj hudo malomarnem izogibanju plačila tožniku.

10.V delu, ki se nanaša na plačilo civilne kazni, je izpodbijana sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki onemogoča celovit pritožbeni preizkus. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi obeh pravdnih strank ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenjuje namreč, da bo tako mogoče smotrneje in nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti.

11.Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali in v kakšni višini je tožnikova terjatev zaradi toženčevega delnega plačila že ugasnila. Pred ponovno odločitvijo o zahtevani civilni kazni pa bo moralo skrbneje upoštevati vse okoliščine primera, ki izhajajo iz trditvenega in dokaznega gradiva in na katere opozarjata pravdni stranki v svojih pritožbah. Zaradi jasnosti je treba dodati, da zanikanje dejstev, ki se nanašajo na civilno kazen, izhaja iz siceršnjih toženčevih navedb in zato ni podlage za domnevo, da je toženec ta dejstva priznal, niti za zaključek, da višine civilne kazni ni prerekal, kot poskuša prikazati tožnik v svoji pritožbi. Brez podlage je tudi tožnikova zahteva, da je treba pri odmeri civilne kazni določno opredeliti delež vsake posamezne okoliščine, ki vpliva na višino civilne kazni. Zadošča namreč celovita in vsebinska presoja vseh razlogov hkrati. Pač pa se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do toženčeve trditve, da kot javni zavod ne ustvarja dobička in bi zato civilna kazen zgrešila svoj namen.

12.Razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških postopka. Ker je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde, bo o vseh stroških postopka, tudi tistih, ki so pravdnima strankama nastali v pritožbenem postopku, odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi (tretji odstavek 165. člena ZPP).