Jedro

V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica svojo voljo, da naj ji delovno razmerje preneha, izrazila tako, da bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da njena volja, da naj ji delovno razmerje preneha, obstaja. Volja strank pri sklepanju sporazuma je bistveni element sporazuma. Tudi če bi pogodbeni stranki izrazili svojo voljo, da skleneta sporazum o prenehanju delovnega razmerja, bi bil sporazum, ki bi bil sklenjen tako, da bi delavka v naprej pristala, da ji bo delovno razmerje prenehalo po preteku nedoločenega časovnega obdobja in brez opredelitve razloga prenehanja, neveljaven, ker ne bi vseboval elementov, ki jih mora vsebovati pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavita pisni sporazum tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 27.6.1994 in sklep o zavrnitvi njenega ugovora tožene stranke, ki je bil tožnici vročen 8.12.1995. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, da še traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji izplačati nadomestilo plače zaradi izgube dohodka zaradi prenehanaj delovnega razmerja za več mesecev od leta 1994 do 1999 s pripadki. Ugotovilo je, da je tožnica 4.5.1993 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ob koncu pripravništva 22.4.1993 je v naprej podpisala listino, ki je bila brez navedbe datuma in časa prenehanja delovnega razmerja, datum 24.6.1994 pa je bil vanjo vpisan naknadno. Pisni sporazum je podpisala le kot potrditev prejema. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do sporazuma o prenehanju delovnega razmerja dejansko ni prišlo, ker glede prenehanja delovnega razmerja tožnice ni bilo soglasja volj strank. Za veljavnost pisnega sporazuma niso obstajale predpostavke iz 26. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/98) saj soglasja volj med strankama ni bilo, soglasje volj pa je bistvena sestavina pogodbe. Ugotovilo je, da je tožnica zoper pisni sporazum z dne 24.6.1994, ugovarjala že 30.6.1994. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zavrnilo, ker je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh, v 370. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) navedenih razlogov. Navaja, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje v nasprotju z dokazi in da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Nerazumna je presoja sodišč, da sporazum ni veljaven zaradi napak volje tožnice, saj je sprva ugovarjala, da podpis na listini ni njen, kasneje pa je zanikala pravo voljo pri podpisu pisnega sporazuma. Sporazum v pisni obliki je "realni kontrakt", ki ga je tožnica podpisala in s tem potrdila. Pri tem ni mogoče govoriti o napaki volje. Takšna napaka volje ni bila dokazana. Napake volje bi lahko tožnica dokazovala le pri nepodpisanem sporazumu. Priče ne morejo dokazovati napake volje, ker pri podpisovanju niso bile prisotne. Sporazum je bil sklenjen na podlagi predloga tožnice. Pravna podlaga za razveljavitev sporazuma ne moreta biti 26. in 28. člen ZOR. Odločitvi sta nezakoniti in v nasprotju z dokazi. Imata tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ni mogoče preizkusiti.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Po določilih 2. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 do 29/95) delavcu preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji oziroma z delodajalcem pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje.

Delovno razmerje mu preneha z dnem, dogovorjenem v pisnem sporazumu. Sporazum je dvostranski pravni akt, ki ni podrobneje urejen s pravili delovnega prava, zato je treba za presojo vprašanj veljavnosti sporazuma uporabljati splošne določbe ZOR o nastanku obveznosti (II. poglavje). Določila 26. člena ZOR določajo, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Pri tem lahko stranki svojo voljo izrazita z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Izjava volje pa mora biti tudi svobodna in resna (28. člen ZOR). Pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja je po pravni naravi pogodba, za katero veljajo splošna določila ZOR, če urejajo institute pogodbenega prava, ki niso urejeni v pravilih delovnega prava. Za sporazum tako veljajo tudi določila 2. odstavka 46. člena ZOR, po katerih mora biti pogodba med drugim tudi določena oziroma določljiva.

Revidentka navaja, da sta sodbi sodišč v nasprotju z dokazi, ki so bili izvedeni v dokaznem postopku. Če revidentka kot omenjeno nasprotje zatrjuje okoliščino, da je tožnica sprva zanikala podpis vloge, s katero je predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja, kasneje pa podpis priznala in hkrati zatrjevala, da njena volja, podpisati sporazum, ni bila prava, s tem ne navaja neskladja med odločitvami sodišč in dokazi, temveč izpodbija dokazno oceno sodišča, ki je ugotovilo, da tožnica ni hotela skleniti sporazuma, na podlagi katerega ji je prenehalo delovno razmerje. S tem revidentka sodiščema očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP ni dopustno.

Revizijsko sodišče pri preizkusu sodb prav tako tudi ni ugotovilo, da bi imeli sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ne bi bilo mogoče preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da je iz dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, razvidno, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene predpostavke 26. člena ZOR za veljavnost sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tožnice. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dne 4.5.1993 v naprej podpisala neizpolnjeno izjavo, da želi, da ji delovno razmerje preneha. Datum 26.4.1994 je bil vpisan kasneje. Sporazum z dne 27.6.1994 je tožnica podpisala zato, da bi s podpisom potrdila prevzem listine. Zanikala je, da bi s podpisom listine hotela doseči, da bi ji delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da tožnica ni izrazila volje, da naj ji delovno razmerje preneha, torej se stranki sporazuma nista zedinili o bistvenih sestavinah sporazuma. V dokaznem postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica svojo voljo, da naj ji delovno razmerje preneha, izrazila kako drugače, tako, da bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da njena volja, da naj ji delovno razmerje preneha, obstaja. Trditev revidentke, da pri tožnici ni bilo napak volje pri sklepanju sporazuma je utemeljena zato, ker do sporazuma sploh ni prišlo. Volja strank pri sklepanju sporazuma je bistveni element sporazuma, te volje pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo. Tudi če bi pogodbeni stranki izrazili svojo voljo, da skleneta sporazum o prenehanju delovnega razmerja, bi bil sporazum, ki bi bil sklenjen tako, da bi delavka v naprej pristala, da ji bo delovno razmerje prenehalo po preteku nedoločenega časovnega obdobja in brez opredelitve razloga prenehanja, neveljaven, ker ne bi vseboval elementov, ki jih mora vsebovati pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Bistvena sestavina sporazuma po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR je (upoštevajoč vsebino 26. člena ZOR) datum prenehanja delovnega razmerja, ki pa ni bil dogovorjen. Datum prenehanja delovnega razmerja ni bil določen oziroma določljiv, torej bi bil sporazum v nasprotju z določili 2. odstavka 46. člena ZOR o predmetu pogodbenih obveznosti.

Ob teh ugotovitvah so nepomembna nadaljnja navajanja revidenta o pomanjkljivostih dokazovanja napak volje s pričami kot tudi navedbe revidentke, da je bil med strankama "nesporno" dosežen sporazum o prenehanju delovnega razmerja tožnice na podlagi njenega pisnega predloga.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP ter ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.