Jedro

Zamudna sodba je možna tudi v primeru, če tožbi niso priloženi nobeni dokazi. Če pa vsebina listinskih dokazov nasprotuje tožbenim navedbam, potem mora sodišče, kljub pasivnosti tožene stranke, izvesti dokazni postopek zaradi razčiščevanja teh nasprotij. Tudi se zamudna sodba ne piše na način, iz katere listine izhaja kakšno dejstvo, saj zamudna sodba ne temelji na dokazni oceni, pač pa mora temeljiti zgolj na pravilni ugotovitvi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožena stranka je s tovornim vozilom, ki je last tožeče stranke, opravila vožnjo iz Slovenije v Italijo. Po raztovarjanju je s strani disponentke sprejela navodilo, naj opravi prevoz iz kraja v Italiji v okolico Pariza. Naročilo je brez obrazložitve zavrnila in dela ni želela opraviti. Tovorno vozilo je pustila v Italiji in se z lastnim prevozom vrnila v Slovenijo. Tožeča stranka je bila prisiljena zapuščeno tovorno vozilo pripeljati na sedež v Slovenijo s pomočjo drugega voznika. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožeča stranka (delodajalec) utrpela premoženjsko škodo, zato od tožene stranke (svojega delavca) utemeljeno zahteva njeno povrnitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.013,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni, ter še povrniti stroške postopka v znesku 398,47 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, in sicer ni bil izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Posledično gre za bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je predložila listine, za katere je navedla, da bo prevode predložila naknadno. Ker gre za listine v tujem jeziku, na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da zatrjevana dejstva niso v nasprotju z predloženimi dokazi. Po 226. člena ZPP bi moral biti tem listinam priložen overjen prevod. V spisu ni računov v dokaz plačila pogodbenih kazni, ni dokazil o nakupu mobitela in navigacije, so le ponudbe, ki ne pomenijo nakupa. Iz listin ne izhajajo zatrjevana dejstva. Kršena je bila tudi ustavna pravice do sojenja v slovenskem jeziku ter še pravice do pritožbe. Prav tako niso izpolnjeni elementi odškodninske obveznosti. Tožba je nesklepčna. V tožbi bi morala biti navedena vsa dejanska podlaga, ki utemeljuje zahtevek, tudi glede višine. Tožba ni sklepčna. Obrazložitev elementov odškodninske odgovornosti v sodbi je skopa. Višina škode ne izhaja iz priloženih listin. Ni dokazano, da je škoda nastala zaradi tožene stranke. V tem delu sodba nima razlogov. Ker so odločilne listine v tujem jeziku, sodišče ni moglo zaključiti, da so podani vsi elementi odškodninskega delikta. Zato bi treba tožbeni zahtevek zavrniti. Tožeča stranka ni zatrjevala oblike krivde tožene stranke za povzročeno škodo. Sodba ima v tem delu pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, torej gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Toženi stranki zamudna sodba ni bila vročena po pravilih ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zamudno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Zamudna sodba ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, ki se nanašajo na zamudno sodbo, zato ni podana kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Po prvem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja neizpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Ta pogoj se namreč ne glasi tako kot poudarja pritožba, da morajo predloženi dokazi potrjevati zatrjevana dejstva (saj ne gre za ugotavljanje dejstev ocene na podlagi dokazov, izvedenih v dokaznem postopku, kot pri sodbi sicer), ampak da predloženi dokazi ne smejo biti v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi.

9. Zamudna sodba je torej možna tudi v primeru, če tožbi niso priložene nobeni dokazi. Če pa vsebina listinskih dokazov nasprotuje tožbenim navedbam, potem mora sodišče, kljub pasivnosti tožene stranke, izvesti dokazni postopek zaradi razčiščevanja teh nasprotij. Tudi se zamudna sodba ne piše na način, iz katere listine izhaja katero dejstvo, saj zamudna sodba ne temelji na dokazni oceni, pač pa mora temeljiti zgolj na pravilni ugotovitvi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

10. Sodišče prve stopnje se s tem v zvezi ni napačno oprlo na vsebino štirih listin v tujem jeziku, ki so bile priložene k tožbi. Ravnalo je pravilno, ker teh listin ni upoštevalo. Posledično toženi stranki ni moglo kršiti pravice do sojenja v slovenskem jeziku, prav tako ji ni odvzelo pravico do učinkovite pritožbe, saj te listine niso bile odločilne za izdajo zamudne sodbe. Pritožba sicer pravilno navaja, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, na podlagi drugega odstavka 226. člena ZPP priložen overjen prevod, vendar pa sodišče prve stopnje te določbe ni napačno uporabilo. Če namreč stranka k listini v tujem jeziku ne predloži še prevoda, sodišče stranki v zvezi s tem ne nalaga poprave, kar mora sicer storiti glede vloge v tujem jeziku, s predvideno sankcijo zavrženja nerazumljive vloge (104. člen ZPP), ampak je posledica predložitve neprevedene listine v tujem jeziku v tem, da nima dokazne vrednosti, da torej sodišče takšne listine ne upošteva. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da bo prevode štirih listin predložila naknadno, česar do izdaje zamudne sodbe ni storila, kar pa še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe vsebino teh listin upoštevalo. To, da jih ni upoštevalo, pa ne more biti pomeniti neizpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, saj je, kot že rečeno, izdaja zamudne sodbe (po temelju in po višini) možna tudi v primeru, če tožbi ni priložena nobena listina.

11. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da predloženi dokazi ne dokazujejo temelja in višine tožbenega zahtevka, saj ti dokazi niso v nasprotju z dejstvi, s katerimi tožeča stranka zatrjuje tako temelj kot tudi višino tožbenega zahtevka. Ni relevantno pritožbeno navajanje, da v spisu ni računov v dokaz plačila pogodbenih kazni in drugih dokazov glede višine zatrjevane premoženjske škode. Ključno je, da upoštevni listinski dokazi, torej tisti v slovenskem jeziku, ne nasprotujejo v tožbi zatrjevanim dejstvom ali splošno znanim dejstvom.

12. S tem, ko tožena stranka v pritožbi navaja, da dejanska podlaga, navedena v tožbi, ne zadostuje za utemeljenost zahtevka, uveljavlja neizpolnjevanje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, torej nesklepčnost tožbe. Tožba je sklepčna, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. To ne pomeni, da mora tožba vsebovati materialnopravno podlago zahtevka, ampak, da je zahtevek glede na navedbe v tožbi po materialnem pravu utemeljen. Ker je predmetna tožba sklepčna, ni podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

13. V izpodbijani zamudni sodbi so bile povzete naslednje tožbene navedbe: tožena stranka je bila zaposlena na delovnem mestu voznik od 16. 9. 2013 do 24. 6. 2015, ko ji je bila podana izredna odpoved zaradi naklepne in hujše kršitve delovnega razmerja, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine. Tožena stranka je 12. 6. 2015 s tovornim vozilom, ki je last tožeče stranke, opravila vožnjo iz A. v kraj B. v Italiji. Po raztovarjanju je s strani disponentke sprejela navodilo, naj po naročilu družbe C. s.p.a., Italija opravi prevoz iz kraja D. v Italiji v okolico E. (Francija). Naročilo je brez obrazložitve zavrnila in dela ni želela opraviti. Tovorno vozilo je pustila v kraju D. (Italija), medtem ko je iz vozila vzela torbo z dokumenti, ki se nahaja v vsakem vozilu. Nato se je z lastnim prevozom vrnila v Slovenijo. V nedeljo 14. 6. 2015 je drug voznik, zaposlen pri tožeči stranki, na sedež tožeče stranke prinesel torbo z dokumenti, ki je pripadala vozilu. Na telefonske klice se tožena stranka ni odzvala, preko navedenega voznika je zgolj sporočila, da se na delo ne namerava vrniti. Tožeča stranka je bila prisiljena zapuščeno tovorno vozilo pripeljati na sedež v F. s pomočjo drugega voznika. Zaradi ravnanja tožene stranke je utrpela premoženjsko škodo. Preklicati je morala prevoz iz Italije v Francijo, zaradi česar je plačala pogodbeno kazen 1.000,00 EUR. Prav tako je morala preklicati naslednji prevoz iz Italije v Avstrijo, ki bi moral biti izveden s tovornim vozilom tožene stranke in plačati pogodbeno kazen 2.500,00 EUR. Poleg tega je utrpela škodo v višini 663,00 EUR, saj je tožena stranka iz tovornega vozila odtujila mobilni telefon s sim kartico in navigacijsko napravo. Ker je tovorno vozilo ostalo v tujini brez nadzora, ga je bilo potrebno pripeljati nazaj na sedež v F.. Pri tem so tožeči stranki nastali stroški v znesku 850,00 EUR, in sicer potni stroški v višini 700,00 EUR (700 km x 1,00 EUR/km) in za cestnine v višini 150,00 EUR. Skupno zahteva plačilo odškodnine 5.013,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

14. Relevantno materialno pravo, ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje za odločitev o tožbenem zahtevku delodajalca do delavca iz naslova premoženjske škode, je prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki določa, da mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to povrniti in 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), iz katerega izhajajo elementi odškodninske obveznosti: nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Delavec je dolžan vestno opravljati delo v okviru dela, za katere je sklenil pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1), upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1), poleg tega pa se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki materialno škodujejo delodajalcu in njegovim poslovnim interesom (37. člen ZDR-1). Na podlagi 10. člena OZ se je vsak dolžan vzdržati ravnanj, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Po 165. členu OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Navedena pravna podlaga nudi osnovo za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede na zatrjevana dejstva v tožbi, ki so opisana v prejšnji točki obrazložitve te sodbe.

15. Glede elementa krivde je sodišče prve stopnje resda zgolj na kratko ugotovilo, da je krivda tožene stranke podana, kar pa še ne pomeni, da sodba ni obrazložena, da je ne bi bilo možno preizkusiti. Pritožba s tem v zvezi tudi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni zatrjevala oblike krivde tožene stranke, saj je v tožbi jasno zatrjevala naklepno povzročitev škode. Prav tako ne drži, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je ravno tožena stranka povzročitelj škode, saj je to iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe jasno razvidno. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri pisanju sodbe storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Glede na to, da je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zoper zamudno sodbo, njena navedba o tem, da ji je sodišče prve stopnje zamudno sodbo vročilo mimo pravil ZPP, ni relevantna (šesti odstavek 139. člena ZPP), saj tudi v primeru, če bi bila vročitev zamudne sodbe nepravilna, to ne bi moglo imeti za posledico nezakonitost izpodbijane sodbe.

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje pritožbene stroške, tožeča stranka krije sama svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).