Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba natančneje določiti, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da to ni potrebno. Tožnik bo že sam vedel, koliko hoje oziroma razgibavanja mu je v določenem trenutku potrebno. Ne pomeni pa to, da si bo takrat vzel prosto, temveč bo opravljal druga dela skladno z ostalimi razbremenitvami, ki imajo v sestavi tudi hojo.

Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Sodišče je namreč odpravilo odločbi toženca. Tožniku je priznalo dodatno razbremenitev pri delu. Tožnikov tožbeni zahtevek je šel v smeri priznanja dodatnih razbremenitev, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. S tem, ko je sodišče zavrnilo podredne zahtevke za priznanje drugačnih razbremenitev, pa niso nastali posebni stroški.

Izrek

I. Pritožba zoper IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper stroškovno odločitev (VI. točka izreka) se ugodi in se znesek 827,65 EUR zviša na znesek 2.482,95 EUR.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 3. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 9. 2020. Tožnika je s 4. 6. 2020 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, delno sede, delno stoje, s hojo - z možnostjo, da se lahko vsaj vsaki dve uri razhodi, s hojo le po ravnem terenu, brez poklekanja in počepanja, s polnim delovnim časom od 1. 7. 2020 dalje. Tožencu je naložilo, da o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo (I. do III. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in da se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, delno sede, delno stoje, s hojo le po ravnem terenu, brez poklekanja in počepanja, z največjo dnevno delovno obremenitvijo 8 ur, od 1. 7. 2020 dalje. Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se določijo dodatne razbremenitve, in sicer, da se tožnik lahko vsaj vsaki dve uri razhodi za čas od 15 minut do pol ure, in sicer od 4. 6. 2020 dalje (IV. in V. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 827,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper IV., V. in VI. točko izreka je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da naj ne bi obstajala potreba po natančnejši določitvi časa, ki je potreben za to, da se tožnikovo delo prekine, z možnostjo, da se razhodi. Sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista MDPŠ, iz katerega izhaja, da je tožniku potrebno priznati dodatno omejitev, in sicer možnost, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Tožnik je tako v podrednem zahtevku le natančneje opredelil način oziroma obdobje prekinitve dela. Po mnenju tožnika se v tem delu sodbe ne da preizkusiti oziroma je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka, in sicer da se določi najvišja dnevna delovna obremenitev 8 ur dnevno, pa tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodba naj bi bila v tem delu neobrazložena, protispisna in tudi zmotna. Tožnik je za potrebe dokaznega postopka predlagal zaslišanje dr. A. A., ki je podala strokovno mnenje o največji dnevni delovni obremenitvi, in sicer 8 ur dnevno. Predložil je tudi izvid z dne 21. 6. 2022, ki ga je izdala pooblaščena zdravnica B. B., dr. med., specialist MDPŠ, ki je prav tako predlagala omejitev dela največ 8 ur na dan. Tudi omenjeno specialistko je tožnik predlagal, da jo sodišče zasliši, vendar pa je sodišče tožnikove dokazne predloge zavrnilo. Zaradi tega je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov. S tem je kršilo načelo dispozitivnosti in je tožniku onemogočilo, da bi izvajal dokaze v svojo korist. Pri odločanju bi bilo potrebno upoštevati, da znaša tožnikova dnevna prisotnost oziroma delovna obveznost 12 ur dnevno. Tožnik opravlja delo (kot policist) v t.i. "ruskem turnusu" oziroma izmeni, ki traja 12 ur, in sicer se praviloma dela en dan dnevna izmena, drugi dan nočna izmena, nato pa je delavec 1 dan in pol prost delovnih obveznosti. Teoretično ni mogoče doseči, da bi bil delovni čas konstantno razporejen tako, da bi delavec vsak teden delal 4 dni, saj v daljšem obdobju (nekaj tednov) dva prosta dneva nujno pomenita, da delavec dela včasih tri, včasih pa 4 dni v tednu. Tak turnus pomeni, da je delovni čas neenakomerno razporejen. Zaradi navedenega je potrebno dnevno delovno obremenitev tožnika časovno omejiti na največ 8 ur. Glede stroškovne odločitve pa tožnik navaja, da ni nobenega razloga za odločitev sodišča, ki je tožniku priznalo zgolj 1/3 pravdnih stroškov. Tožnik je namreč v glavnem delu zahtevka, torej da se odločbi toženca odpravita, uspel. To pa pomeni, da je bila uvedba predmetnega socialnega spora nujno potrebna. Posledično mu je toženec dolžan v celoti povrniti tudi vse stroške postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je tožnikova pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito odločilo in tudi jasno obrazložilo svojo odločitev. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede stroškovne odločitve. Pri odmeri stroškov je potrebno upoštevati uspeh glede dodatnih razbremenitev, medtem ko je sama odprava odločbe le formalni pojem. V vsebinskem pogledu, ki je lahko edino merilo za uspeh v zvezi s stroški, pa bi bilo moč zatrditi, da je bil spremenjen manjši del odločbe v relaciji do upravičenja, ki iz odločbe izhaja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodba neobrazložena in da se jo ne da preizkusiti. Tožnik sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva in kaj je pri tem upoštevalo. Obrazložitev je zadostna in omogoča preizkus pravilnosti sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 3. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 9. 2020. Toženec je z drugostopenjsko odločbo odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 2. 9. 2020 ter tožnika razvrstil v novo III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, lažje fizično delo, delno sede, delno stoje, s hojo le po ravnem terenu, brez poklekanja in počepanja, s polnim delovnim časom, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2020 dalje. Delodajalcu je bilo naloženo, da tožniku zagotovi pravico do premestitve.

8. V zadevi je sporno, ali so bile tožniku glede na njegovo zdravstveno stanje, določene ustrezne razbremenitve oziroma omejitve pri delu.

9. Kot je to določeno v 3. alineji 81. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnik po poklicu diplomirani varstvoslovec in da dela kot policist. Z odločbo št. ... z dne 26. 11. 2013 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu: delno sede, delno stoje, s polnim delovnim časom od 20. 11. 2013 dalje. V novem postopku začetem na predlog tožnikovega osebnega zdravnika je toženec ugotovil, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da so potrebne dodatne razbremenitve pri delu. Ali so bile te razbremenitve ustrezne, pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista MDPŠ in pa sodnega izvedenca specialista ortopeda. Pridobilo je pisno izvedensko mnenje obeh izvedencev in oba izvedenca tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Izvedenca sta podala strokovno prepričljivi izvedenski mnenji, na kateri je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo odločitev. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista MDPŠ izhaja, da je tožnik 10. 10. 2012 utrpel komunitivni intraartikularni zlom spodnjega dela desne stegnenice. Posledice te poškodbe vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost. Kasneje se je v poškodovanem kolenu razvila artroza. Po mnenju sodnega izvedenca specialista MDPŠ, ki se mu pridružuje tudi sodni izvedenec specialist ortoped, je tožnik s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažje fizično delo, delno sede, delno stoje, s hojo - z možnostjo, da se lahko vsaj vsaki dve uri razhodi, s hojo le po ravnem terenu, brez poklekanja in počepanja. Iz prepričljivega izvedenskega mnenja, ki ga je sodni izvedenec specialist MDPŠ dodatno pojasnil zaslišan na naroku za glavno obravnavo, izhaja zgolj potreba po dodatni razbremenitvi, in sicer, da se tožniku zagotovi možnost, da se lahko vsaj vsaki 2 uri razhodi. Ni pa potrebna časovna omejitev v smeri, kot jo tožnik uveljavlja s tožbo.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev tožnikove delovne obveznosti. S tem v zvezi je bil tožnik zaslišan in je tudi pojasnil, kako poteka delo, kar je sodišče povzelo tudi v točki 9 obrazložitve sodbe. Do vprašanja glede delovnih obremenitev v turnusu, kot ga povzema tudi tožnik v pritožbi, sta se opredelila oba sodna izvedenca. Po njunem mnenju, tudi če tožnik občasno dela po 12 ur dnevno, morajo biti glede delovne obveznosti spoštovane zakonske omejitve. Prav tako je potrebno upoštevati tudi fizične razbremenitve, kot izhajajo iz podanega izvedenskega mnenja. V takem primeru ni potrebna dodatna časovna omejitev, kot jo tožnik uveljavlja s tožbo.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno natančneje določiti, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Pri tem je potrebno poudariti, da gre v tem primeru za mnenje, ki ga je podal travmatolog dne 5. 11. 2021 in ki ga je v izvedensko mnenje, tako kot ostalo medicinsko dokumentacijo, povzel sodni izvedenec. Ali je potrebno dodatno priznati omejitev, kot jo uveljavlja tožnik, pa je sodni izvedenec specialist MDPŠ zaslišan na naroku prepričljivo pojasnil, da to ni potrebno. Tožnik bo že sam vedel, koliko hoje oziroma razgibavanja mu je v določenem trenutku potrebno. Ne pomeni pa to, da si bo takrat vzel prosto, temveč bo opravljal druga dela skladno z ostalimi razbremenitvami, ki imajo v sestavi tudi hojo.

13. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče zaslišati tudi predlagani priči. Sodišče tožniku ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem oziroma, da bi izvajal dokaze v svojo korist. Tožnik je sodišču v dokazne namene predložil medicinske izvide. Navedene izvide sta sodna izvedenca ocenila ter upoštevala pri podaji mnenja. Sodišče je pridobilo izvedensko mnenje iz razloga, ker samo ne razpolaga z medicinskim znanjem. Sodna izvedenca sta bila tako v pomoč sodišču, da je razčistilo dejansko stanje. Če pa se stranka s podanim izvedenskim mnenjem ne strinja, to še ne pomeni, da je izvedensko mnenje nepravilno. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze presodilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. ZPP v drugem odstavku 287. člena določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je v točki 16 pojasnilo, zakaj je zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče se s tako obrazložitvijo strinja in je ne ponavlja znova.

15. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik s svojim zahtevkom uspel v višini 1/3. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Sodišče je namreč odpravilo odločbi toženca. Tožniku je priznalo dodatno razbremenitev pri delu. Tožnikov tožbeni zahtevek je šel v smeri priznanja dodatnih razbremenitev, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. S tem ko je sodišče zavrnilo podredne zahtevke za priznanje drugačnih razbremenitev pa niso nastali posebni stroški. Gre za stanje, kot je določeno v tretjem odstavku 154. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 339. člena ZPP izpodbijano VI. točko izreka (stroškovna odločitev) spremenilo tako, da je znesek 827,65 EUR zvišalo na znesek 2.482,95 EUR.

16. V ostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka IV in V) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker je tožnik s pritožbo uspel v relativno majhnem delu (le glede stroškov) je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.