Jedro

Za odločitev o zadevi ni ključno samo dejstvo prejema računov, temveč seznanjenost z obveznostjo plačila le-teh. Prejem opomina za plačilo zapadlih obveznosti ne izkazuje, da tožnik za dejstvo (to je plačevanje računov iz naslova garažnine) ni vedel že v prejšnjem postopku, temveč gre iz narave listine (opomina za neporavnane obveznosti) utemeljeno sklepati ravno nasprotno - da je tožnik prejel račune, v posledici česar prejem opomina ne more predstavljati obnovitvenega razloga. Tudi če je bil tožnik o obveznosti plačila računov dejansko obveščen šele s prejemom opomina dne 1. 9. 2017, kot to zatrjuje, pa je ta dokaz nastal po pravnomočnosti sodbe z dne 12. 6. 2016, zato ga ni mogoče upoštevati kot razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh ni mogel uporabiti. To pomeni, da navedeno dejstvo ne more predstavljati obnovitvenega razloga in tožnik z uveljavljanjem takega razloga nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika (v nadaljevanju tudi prosilec) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje v postopku, ki se vodi na podlagi predloga za obnovo pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2235/2013, zaradi ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe in plačila 56.000,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Prošnjo za BPP v obliki oprostitve plačila sodnih taks v postopku, ki se vodi na podlagi predloga za obnovo pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2235/2013, je toženka zavrgla (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi se toženka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Kot pojasnjuje toženka, Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 394. členu določa razloge za obnovo postopka, ki je končan s pravnomočno sodno odločbo, na predlog stranke. Predlog za obnovo se vloži v 30 dneh od dneva, ko je stranka izvedela za pravnomočno sodno odločbo, obnove pa ne more več predlagati, če preteče 10 let od dneva, ko je odločba postala pravnomočna. Prosilec želi predlagati obnovo iz razloga, ker obstoji novo dejstvo z dne 1. 9. 2017, opomin podjetja A. št. 114/2017 z dne 23. 8. 2017, za plačilo zapadlih neporavnanih obveznosti iz naslova garažnin z dne 15. 2. 2015, 29. 1. 2016 in 29. 12. 2016, ki naj bi dokazoval lastništvo nepremičnin, ki so predmet pravde. Kot ugotavlja toženka, je prosilec opomin prejel dne 1. 9. 2017, vendar le za zapadle obveznosti za mesec februar 2015 ter januar in december 2016. To pomeni, da je račune za obveznosti za preostale mesece že prejel oz. plačal in bi zato plačilo računov, ki naj bi izkazovali lastništvo sporne nepremičnine, lahko uveljavljal že pred sodiščem prve stopnje, kar pa ni storil, zato ne more uveljavljati obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Tudi če bi novo dejstvo, tj. prejem opomina, nastalo šele dne 1. 9. 2017, ga ne bi mogel uspešno uveljavljati, ker mora novo dejstvo oz. nov dokaz obstajati že v času do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, česar pa v obravnavanem primeru ni podano (sodba je bila izdana 12. 4. 2016). Glede na navedeno prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Prošnjo je v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodnih taks, toženka zavrgla, saj o sodnih taksah odloča sodišče, ki odloča v zadevi. Postopek na podlagi predloga za obnovo postopka še ni bil začet, zato prošnje za oprostitev plačila sodne takse toženka ni mogla odstopiti sodišču, ki odloča v zadevi.

3. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodne takse. V tožbi izpostavlja ključna dejstva, ki po mnenju tožnika prikazujejo naklepno in sistematično kršenje njegovih pravic v pravdni zadevi P 2235/2013. Vse kršitve so se zgodile v neposredni povezavi s postopki toženke, med drugim tožniku še vedno ni bila pravilno vročena sodba višjega sodišča, cilj navedenega ravnanja pa je bil onemogočanje vložitve izrednega pravnega sredstva. Izpostavlja, da je Višje sodišče s sklepom št. 2235/2013 z dne 27. 9. 2017 (I Cp 1951/2017) pritožbi tožnika zaradi zavrnitve oprostitve plačila sodne takse v celoti ugodilo in zavrglo sklep sodnice, kar zadostuje za ugoditev predmetni tožbi, zlasti ob upoštevanju, da so zakonski parametri za oprostitev plačila sodne takse in dodelitev BPP enaki, finančno stanje tožnika pa se v vmesnem času ni spremenilo, kvečjemu se je poslabšalo. Po mnenju tožnika prepisovanje posameznih členov ZBPP ne predstavlja nobene dokazne ocene, toženka pa izpeljuje ugotovitve, za katere ni mogoče ugotoviti, kako je do njih prišla. Toženka tudi ne navede, kako je prišla do zaključka, da je podjetje A. pošiljalo mesečne račune. Ker podjetje ne pošilja mesečnih računov, saj so njihovi računi letni, je mogoče zaključiti, da si je podlago za svoje navedbe enostavno izmislila. Posledično so tudi navedbe, da bi lahko tožnik ta dejstva uporabil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, popolnoma absurdne. Toženka je laično in subjektivno razložila področno zakonodajo na način, da bi le-ta služil naklepnemu povzročanju škode tožniku. Opomin vsebuje dejstva in dokaze, ki so nastali v času pred izdajo sodbe prve stopnje, tožnik pa je za njih izvedel šele kasneje, in sicer 1. 9. 2017, ko je prejel opomin podjetja A.. Poleg napačne pravne podlage tožnik opozarja na pomanjkljivost obrazložitve ključnih dejstev, potrebnih za odločitev, ter potrebo, da bi ga v postopku pozvali k dopolnitvi vloge.

4. Toženka v odgovoru na tožbo uvodoma opozarja na prepozno vloženo tožbo. V nadaljevanju pa pojasnjuje, da je tožnik s tem, ko je prejel opomin za plačilo odprtih postavk, oz. že zapadlih obveznosti za nazaj, moral prejemati tudi račune za plačilo, ko so le-ti zapadli (tj. mesečno ali na letni ravni). To pomeni, da je za to dejstvo, plačevanje računov iz naslova garažnine, vedel že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje in bi ga lahko oz. moral uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje. Navedeno dejstvo zato ne more predstavljati obnovitvenega razloga in tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku obnove. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožba vložena pravočasno. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku s fikcijo vročitve vročena dne 22. 5. 2018. Rok za vložitev tožbe je iztekel dne 21. 6. 2018 in tega dne je tožnik priporočeno po pošti vložil tožbo. To pomeni, da je tožnik tožbo vložil v roku, zato ne drži navedba toženke, da je bila tožba vložena prepozno.

7. Nadalje sodišče pojasnjuje, da se na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZBPP pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo tako materialni položaj prosilca, kot tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Za dodelitev BPP morata torej biti kumulativno izpolnjena subjektivni oz. materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Ker morata biti oba pogoja kumulativno izpolnjena, za dodelitev BPP ne zadostuje, da tožnik izpolnjuje samo materialni pogoj. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika na sklep Višjega sodišča, s katerim je sodišče ugodilo njegovi pritožbi in ga oprostilo plačila sodne takse v celoti. Zakonski parametri za oprostitev plačila sodne takse in dodelitev BPP namreč niso enaki. Tudi ob izpolnjevanju materialnega pogoja, je torej potrebno pri dodelitvi BPP preveriti še izpolnjevanje drugih, objektivnih pogojev.

8. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP, na podlagi katerega je toženka odločila v predmetni zadevi. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča pogoj, da je podan verjetni izgled za uspeh, ni izkazan. Z izpodbijano odločbo je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, saj tožnik ob upoštevanju določb ZPP ne more pričakovati uspeha pri obnovi pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2235/2013. 10. Iz 10. točke 394. člena ZPP izhaja, da se postopek, ki je pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke lahko obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali pa najde nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnik se sklicuje na opomin podjetja A. z dne 23. 8. 2017, ki ga je prejel dne 1. 9. 2017, in s katerim ga podjetje poziva na plačilo zapadlih obveznosti. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da za odločitev o zadevi ni ključno samo dejstvo prejema računov, temveč seznanjenost z obveznostjo plačila le-teh. Namreč, prejem opomina za plačilo zapadlih obveznosti ne izkazuje, da tožnik za dejstvo (to je plačevanje računov iz naslova garažnine) ni vedel že v prejšnjem postopku, temveč gre iz narave listine (opomina za neporavnane obveznosti) utemeljeno sklepati ravno nasprotno - da je tožnik prejel račune, v posledici česar prejem opomina ne more predstavljati obnovitvenega razloga, kar je obrazložila tudi toženka. Tudi če je bil tožnik o obveznosti plačila računov dejansko obveščen šele s prejemom opomina dne 1. 9. 2017, kot to zatrjuje, pa je ta dokaz nastal po pravnomočnosti sodbe z dne 12. 6. 2016, zato ga ni mogoče upoštevati kot razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh ni mogel uporabiti. Nova dejstva ali dokazi so namreč obnovitveni razlog le, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko predlagala dejstva ali dokaze. To pomeni, da navedeno dejstvo ne more predstavljati obnovitvenega razloga in tožnik z uveljavljanjem takega razloga nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je o tožbi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, saj tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi. Zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.