Jedro

Po ZDen se upravičencu vrača le tisto premoženje, ki je bilo njemu podržavljeno (1. in 2. člen ZDen). Ker revidentka v trenutku podržavljenja ni bila lastnica obravnavanih objektov, ti pa na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, še vedno stojijo, je po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen podana ovira za vrnitev zemljišča v naravi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 4904-4/2010 z dne 8. 11. 2011. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila revidentkino zahtevo za vrnitev v last in posest objektov in naprav, ki so se ob podržavljenju nahajali na podržavljenih zemljiščih, parc. št. 1 in 2, obe k. o. A., in so se uporabljali kot telovadišče in za namene telovadišča ter stojijo še danes (1. točka izreka odločbe); zavrnila zahtevo za odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti vrnjenih nepremičnin (2. točka izreka odločbe); naložila Slovenski odškodninski družbi (v nadaljevanju SOD), da v tam navedenem roku revidentki izroči obveznice SOD v vrednosti 370.828,0 DEM kot odškodnino za del podržavljenega zemljišča, parc. št. 1 – njiva v izmeri 11.055 m2 in njiva v izmeri 1.404 m2, ter za del podržavljenega zemljišča, parc. št. 2 – travnik v izmeri 1.382 m2, obe k. o. A. (3. točka izreka odločbe); naložila Občini B., da z dnem pravnomočnosti odločbe revidentki v last in posest vrne nepremičnino, parc. št. 2 – neplodno v izmeri 298 m2, ID 185100 (4. točka izreka odločbe); ugotovila, da je Okrajno sodišče v Škofji Loki po uradni dolžnosti z dnem pravnomočnosti te odločbe dolžno izvesti spremembo lastniškega stanja nepremičnine, parc. št. 2 – neplodno v izmeri 298 m2, ID 185100, v korist revidentke (5. točka izreka odločbe) ter odločila o stroških postopka (6. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da obravnavane nepremičnine v naravi predstavljajo: ograjeno igrišče za nogomet in košarko s pomožnimi objekti (parc. št. 3 k. o. A.), urejeno dostopno cesto do igrišča (parc. št. 1 k. o. A.) in asfaltirano cesto (del bivše parc. št. 2 k. o. A., ki je vključen v parcelo 4 k. o. A.). Sprememba stanja na podržavljenih parcelah pomeni spremembo stanja v smislu izgradnje objektov na zemljiščih, ki sta ob podržavljenju prestavljali njivo oziroma travnik, torej spremembo iz kmetijskega v zazidano stavbno zemljišče, kar v smislu drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) predstavlja oviro za vrnitev v naravi. Sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, s katerimi revidentka uveljavlja, da je lastnica objektov. Na podlagi zakupne pogodbe je bil zakupnik dolžan po njenem izteku na zahtevo lastnika zemljišča odstraniti objekte, iz česar izhaja, da objekti niso bili zgrajeni, da ostanejo vedno na zakupljenem zemljišču. Prav tako pa glede na v postopku ugotovljene dejanske okoliščine ne gre za primer gradnje na tujem svetu v smislu paragrafov 418 in 419 Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Ni izkazano, da bi zakupna pogodba pred podržavljenjem prenehala veljati. V zvezi s parc. št. 1 k. o. A., ki je bila ob podržavljenju steza, danes pa gre za razširjeno makadamsko pot, po kateri vozijo tudi tovornjaki, pa ne gre za isto stvar. Ker nepremičnine niso bile vrnjene v naravi, revidentki tudi ne gre odškodnina za manjvrednost nepremičnin po določbi 26. člena ZDen.

3. Revidentka dovoljenost revizije uveljavlja iz razlogov po določbah 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga ugoditev reviziji s spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 21. členom ZUS-1, ker je sodišče prve stopnje prezrlo njeno sklicevanje na 13. točko zakupne pogodbe. Meni, da iz 13. točke zakupne pogodbe izhaja, da ji je bilo zemljišče podržavljeno skupaj z objekti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je protislovje med razlogi glede trajne narave objektov kot ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen in njihove začasne narave v smislu uporabe načela supreficies solo cedit v zvezi z določbo paragrafa 297 ODZ. Ker travnatega nogometnega igrišča in steze ni mogoče ločiti od zemljišča, mora biti vprašanje vračanja v naravi odvisno le od lastništva zemljišča (igrišča), ne pa od lastništva pomožnih objektov, ki se nahajajo ob igrišču (sodba Vrhovnega sodišča I Up 243/2003). Zakupnik po ustaljeni sodni praksi ni mogel na podlagi vlaganj pridobiti lastninske pravice na telovadišču kot objektu brez zemljišča. Ker naj bi šlo glede na razloge izpodbijane sodbe za začasne objekte v lasti zakupnika, ti ne morejo biti ovira za vračanje v naravi. Po tedanjih pravilih ODZ ni bilo pravne podlage za ustanovitev takšnega pravnega režima, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in sodbe, po katerem bi bila tožnica lastnica zemljišča, zakupnik pa lastnik objekta oziroma telovadišča brez zemljišča. Takšen režim je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče pridobiti lastninske pravice samo na zgradbi brez zemljišča (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 914/93 ter sodbi II Ips 268/2005 in II Ips 626/2009). Navaja še, da je bila makadamska pot na parc. št. 1, ki je bila zgrajena že pred podržavljenjem, takrat v njeni izključni lasti. Če je bila ta pot po podržavljenju dodatno urejena, to ne predstavlja ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da revizija v obravnavani zadevi ni dovoljena. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer glede pravnega vprašanja, ali je bil (na podlagi določb paragrafov 297 in 418 ODZ) zakupnik lahko lastnik telovadišča (objekta), ne da bi bil hkrati tudi lastnik zemljišča. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je podana ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen za vračanje premoženja v naravi. Po tej določbi se ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele), razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

9. Revidentka zatrjuje, da so bili že v času podržavljenja na obravnavanih zemljiščih objekti, katerih lastnica je bila po načelu povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) denacionalizacijska upravičenka (revidentka), ki je bila lastnica zemljišč, zaradi česar ni podana ovira za vračanje po navedeni določbi ZDen.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerem temelji tudi izpodbijana sodba in ki ga z revizijo ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je bilo v času podržavljenja na obravnavanih zemljiščih igrišče s pomožnimi objekti (danes parc. št. 3 k. o. A.) in steza (danes parc. št. 1 k. o. A.). V času vračanja je na parc. št. 3 k. o. A. ograjeno igrišče za nogomet in košarko s pomožnimi objekti; na parc. št. 1 k. o. A. pa je urejena dostopna cesta do igrišča. Igrišče s pomožnimi objekti je zgradilo Društvo S., ki je kot zakupnik z denacionalizacijsko upravičenko in njenim očetom v letu 1937 sklenilo zakupno pogodbo za dobo desetih let (od 1. januarja 1935 do 1. januarja 1945). Zakupna pogodba se je molče podaljševala. V upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi zakupnik pred podržavljenjem prenehal ali da bi bila zakupna pogodba skladno z določbami ODZ odpovedana oziroma da bi kako drugače prenehala veljati.

11. Bistveno za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je bila revidentka v trenutku podržavljenja lastnica objektov (igrišča s pomožnimi objekti) na obravnavanih zemljiščih.

12. V času podržavljenja so se na ozemlju Republike Slovenije uporabljala pravna pravila ODZ. ODZ je v paragrafu 297 določal, da spadajo k nepremičnim stvarem (tudi) tiste, ki se zgradijo na zemljišču z namenom, da ostanejo vedno na njem, kakor na primer hiše in druge zgradbe.

13. Določba paragrafa 297 ODZ, ki določa povezanost zemljišča in objekta (superficies solo cedit), je prisilne (kogentne) narave. Odstop od tega pravila ni stvar pogodbene avtonomije strank, zato za dopustnost samostojne lastninske pravice na objektu ne zadostuje sporazum med lastnikom zemljišča in graditeljem, ampak je ta mogoča le v primerih, določenih z zakonom. Izjemo od pravila povezanosti zemljišča in objekta so po tedaj veljavnih pravilih ODZ poleg stavbne pravice(1) predstavljali še objekti v smislu paragrafa 435 ODZ(2), iz katerega izhaja, da je dopustna samostojna lastninska pravica na objektu, le če gre za zgradbe, zgrajene na tujem svetu z namenom, da te ne ostanejo vedno na njem.(3)

14. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz določb zakupne pogodbe, ki sta jo v letu 1937 tedanja lastnika zemljišča (revidentka in njen oče) sklenila s Društvom S. kot zakupnikom. V 5. točki navedene pogodbe je določeno, da letno društveno telovadišče, ki ga je zakupnik zgradil na v zakup vzetem zemljišču, ter vsi objekti in naprave, ki bi jih še zgradil za potrebe društvenega letnega telovadišča, ostanejo izključna last društva (zakupnika) ter jih je to po preteku zakupne dobe dolžno na zahtevo lastnika odstraniti in izročiti zemljišče lastniku v takem stanju, kot ga je prejelo v zakup.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega pravilno presodilo, da gre v obravnavani zadevi za takšne začasne objekte, ki v času podržavljenja, ko je še veljala zakupna pogodba, niso bili trajno spojeni z zemljiščem v smislu paragrafa 297 ODZ, in na katerih je bila zato v času podržavljenja glede na določbo paragrafa 435 v zvezi s paragrafom 297 ODZ dopustna samostojna lastninska pravica. Revidentka se zato neutemeljeno sklicuje na načelo povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) iz paragrafa 297 ODZ in s tem povezano prakso Vrhovnega sodišča (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 914/93 ter sodbi II Ips 268/2005 in II Ips 626/2009) ter določbe paragrafov 418 in 419 ODZ o gradnji na tujem svetu, saj v obravnavani zadevi ne gre za primerljivo dejansko in pravno situacijo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, pred njim pa že tožena stranka, pravilno presodilo, da revidentka v trenutku podržavljenja ni bila lastnica obravnavanih objektov, ki jih je na zemljišču zgradil zakupnik in jih je bil ta na zahtevo lastnika zemljišča dolžan odstraniti po izteku zakupne pogodbe ter zemljišče vrniti v prvotnem stanju.

16. Po ZDen se upravičencu vrača le tisto premoženje, ki je bilo njemu podržavljeno (1. in 2. člen ZDen). Ker revidetnka v trenutku podržavljenja ni bila lastnica obravnavanih objektov, ti pa na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, še vedno stojijo, je po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen podana ovira za vrnitev zemljišča v naravi.

17. Ni utemeljena revizijska navedba, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podano protislovje med razlogi glede začasne (v času podržavljenja) oziroma trajne (uporaba določbe drugega odstavka 32. člena ZDen) narave obravnavanih objektov, saj gre za pravno naravo navedenih objektov v različnih časovnih obdobjih in s tem povezanih pravnih posledic. Glede na določila navedene zakupne pogodbe, po kateri je bil zakupnik ob izteku pogodbe na zahtevo lastnika zemljišča dolžan odstraniti na zemljišču zgrajene objekte, so ti objekti imeli začasno naravo v času trajanja zakupa in so bili s tem v tem časovnem obdobju v svoji pravni naravi izenačeni s premičninami. S podržavljenjem zemljišča je odpadla takšna iz pogodbe izhajajoča pravna narava obravnavanih objektov. Da bi ti objekti v času vračanja (ko se ugotavljajo pravnorelevante okoliščine za uporabo določbe drugega odstavka 32. člena ZDen)(4) še imeli začasen značaj, pa revidentka ne zatrjuje.

18. Ker se po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 39/2010 z dne 11. 2. 2010, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007 in I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005) kot objekti, ki po drugem odstavku 32. člena ZDen predstavljajo oviro za vračanje v naravi, štejejo tudi parki, igrišča, parkirišča, zelenice, rekreacijske površine in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, revidentka ne more uspeti z revizijskim ugovorom, da mora biti za odločitev o vračanju v naravi odločilno lastništvo zemljišča (igrišča), ne pa od lastništva pomožnih objektov, ki se nahajajo ob igrišču. V kakšnem smislu naj bi bila za navedeni revidentkin ugovor relevantna sodba Vrhovnega sodišča I Up 243/2003, na katero se revidetka sklicuje, pa iz revizije ne izhaja.

19. Na drugačno odločitev ne vpliva niti revidentkino sklicevanje na 13. točko zakupne pogodbe, ki med drugim določa, da je v primeru razlastitve oziroma razpolaganja z zemljiščem, ki bi bil izvršen tako, da zakupniku ne bi omogočil predkupne pravice na zemljišču, zakupodajalec zakupniku dolžan povrniti vlaganja. Te pogodbene določbe namreč ni mogoče razlagati tako, da iz nje izhaja trajna spojenost objektov z zemljiščem in s tem enoten lastniški režim na objektih in nepremičnini v smislu 297. člena ODZ. Le takšna razlaga določb 13. točke zakupne pogodbe (glede na siceršnje določbe v zakupni pogodbi o začasni naravi objektov, katerih lastnik ostaja zakupnik) zagotavlja razlago, ki ohranja notranjo skladnost pogodbe. Vrhovno sodišče še dodaja, da podržavljenje obravnavanega zemljišča z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Škofja Loka z dne 15. 4. 1946, dopolnjene z odločbo OLO Kranj, Komisije za agrarno reformo z dne 25. 8. 1948, na podlagi predpisa o agrarni reformi, ki je na podlagi določb 3. člena ZDen podlaga za obravnavani denacionalizacijski postopek, ne pomeni realizacije določbe 13. točke zakupne pogodbe. Navedena pogodbena določba, ki zakupodajalcu nalaga povrnitev zakupnikovih vlaganj, namreč predpostavlja razlastitev z ustrezno pravično odškodnino, ki bi obsegala tudi odškodnino za objekte na zemljišču. Če pa bi šlo v danem primeru za podržavljenje, ki bi ga bilo mogoče kakorkoli enačiti z razlastitvijo, na katero meri pogodba, pa ne bi bila podana pravica do denacionalizacije po določbah ZDen in bi bilo zato treba zahtevo za denacionalizacijo (tudi v obliki odškodnine iz drugega odstavka 2. člena ZDen) zavrniti.

20. Glede na navedeno določba 13. točke zakupne pogodbe ni bistvena za odločitev v obravnavani zadevi. Čeprav se sodišče prve stopnje do tožbenih navedb v zvezi z navedeno določbo zakupne pogodbe ni izrecno opredelilo, svojo odločitev v izpodbijani sodbi pa je utemeljilo na pravilni pravni podlagi, ni podana v reviziji očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Ker sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak se je ob preizkusu v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, tudi ni podana v reviziji očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 21. členom ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1).

21. V zvezi s parc. št. 1 k. o. A., za katero je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bila ob podržavljenju steza, danes pa gre za razširjeno makadamsko pot, po kateri vozijo tudi tovornjaki, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je v tem primeru z gradnjo po podržavljenju stanje nepremičnine tako spremenilo, da ne gre več za isto stvar. Ker v takem primeru denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče vrniti stvari, ki mu ni bila podržavljena, pride v poštev le še vračilo v obliki odškodnine po določbi drugega odstavka 2. člena ZDen.

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

23. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

24. Ker stranka z interesom z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k odločitvi oziroma pojasnitvi zadeve, glede na določbe prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.

Op. št. (1): Po določbah na ozemlju Republike Slovenije takrat veljavnega Zakona o stavbni pravici iz leta 1912 je bil za ustanovitev stavbne pravice potreben vpis v zemljiško knjigo, stavbno pravico pa je bilo mogoče ustanoviti le na zemljiščih v javni ali cerkveni lasti (Miho Obuljen, Stavbna pravica, Slovenski pravnik, št. 3, letnik XXIX, Ljubljana, 15. marec 1913, str. 65 - 72).

Op. št. (2): Paragraf 435 ODZ določa: „Isto [tj. v paragrafu 434 ODZ urejena oblika prenosa lastninske pravice na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiški knjigi] velja tudi za prenos lastnine na zgradbah, zgrajenih na tujem svetu v namenu, da ne ostanejo vedno na njem, ako niso pritiklina stavbne pravice.“ Op. št. (3): Koziol, Welser, Bürgerliches Recht, Band I, Manzsche Verlags- und Universitäts-buchhandlung, Dunaj 2006, str. 250-253: „Superädifikate sind rechtlich selbständige Bauwerke, die auf fremdem Grund in der Absicht aufgeführt werden, daß sie nicht stets darauf bleiben sollen (§ 435)“.

Op. št. (4): V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da je za obstoj ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje ob vračanju; npr. X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010, I Up 1092/2005 z dne 9. 4. 2008, I Up 63/2006 z dne 29. 10. 2008, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007, I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005, U 1147/95 z dne 19. 2. 1999.