Jedro

Tožena stranka ni ugovarjala pomanjkanju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo in zlasti ne nesklepčnosti tožbe. Ugovarjala je neutemeljenost zahtevkov in predlagala dokaze v zvezi z vsebino spornega razmerja. Na to pa sodišče prve stopnje brez da bi vrnilo tožbo v popravo glede zavrženega dela in ne da bi glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka opravilo materialno vodstvo pravde, del tožbe zavrže, del tožbenega zahtevka pa zavrne. Ko sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka možnost uspeti v pravdi, če bi postavila drugačen zahtevek oziroma odpravila nesklepčnost tožbe, je treba pred tem stranki vrniti tožbo v popravo, pozvati stranko, da poda vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta potrebni za odločbo. Ker tožena stranka ni podala teh ugovorov, je šlo za sodbo presenečenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno zavrglo tožbo glede ugotovitve, da je kupnina znižana za znesek 15.000,00 EUR in da znaša v pogodbi med pravdnima strankama z dne 7. 9. 2010 85.000,00 EUR. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 15.000,00 EUR, na plačilo odškodnine 1.250,00 EUR in pravdne stroške.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Glede bistvenih kršitev določb ZPP uveljavlja kršitev iz 8., 14. in 15. točke, relativno bistveno uveljavlja v zvezi z določbami 108., 285. in 181. člena ZPP. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka ni razbremenila odgovornosti. Ugotovilo je kot nesporno, da je tožeča stranka toženo pozvala na odpravo napake in da ker tega ni storila, je tožeča stranka sama odpravila napako in plačala za sanacijo kanalizacije 9.665,84 EUR. V kolikor sodišče meni, da tožbeni zahtevek v ugotovitvenem delu ni sklepčen, bi moralo na to tožečo opozoriti in pozvati na popravo tožbe v skladu z določbami 108. člena ZPP in nato tožbo poslati toženi v odgovor. Nato pa bi moralo to storiti po 285. členu ZPP in v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati tožečo stranko k popravi. Zato gre za bistveno kršitev ZPP. Neutemeljeno je zavrnjen dajatveni del v znesku 15.000,00 EUR, ker naj tožba ne bi bila sklepčna. Po odločitvi sodišča bi morala tožeča najprej oblikovalno tožbo doseči s spremembo pogodbe in nato uveljavljati vračilo preveč plačane kupnine. V vsakem primeru pa bi moralo ugoditi zahtevku na plačilo saniranega dela 9.665,84 EUR. To izhaja iz računov, ki jih je tožeča stranka predložila. Tudi zahtevek na izgubo zaslužka je neutemeljeno zavrnjen. Tožeča stranka zaradi izliva vode ni mogla oddajati stanovanja. Sodišče kratko obrazloži, da bi tožeča stranka morala odšteti najmanj 25%, kolikor bi znašala akontacija davka od najema nepremičnin, podati dodatne trditve o stroških oziroma dohodkih in izračunati škodo. Če tožeča stranka ni podala pravnorelevantnih navedb, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njeni strani, pa je sodišče zavrnilo zahtevek kot nesklepčen oziroma neutemeljen. Zavrnilo je tudi predlagane dokaze. Iz predloženih pogodb izhaja, da je mesečna najemnina 500,00 EUR. Iz pogodbe se vidi, da so najemniki morali plačevati stroške stanovanja in to bi potrdile predlagane priče. Sodišče ne pove, katere stroške oziroma odhodke bi morala tožeča stranka odšteti. Če pa meni, da gre to po Zakonu o dohodnini, bi moralo odšteti največ 25% na račun davka od dohodka od najema.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je po opravljenem dokaznem postopku ocenilo, da je šlo za napako na kanalizaciji, ki je ni bilo mogoče opaziti ob prevzemu stanovanja. Gre za napako, ki se je pojavila po izročitvi tožeči stranki v posest in gre za skrito napako, ki se presoja po določbah Obligacijskega zakonika. Ugotovi tudi, da je bila onemogočena raba stanovanja s strani najemnikov tožeče stranke, saj je šlo za smrad in nujno potrebno sanacijo zaradi izlitja vode in fekalij (obrazložitev na strani 7 sodbe). Sodišče tudi zavrne ugovor tožene stranke, da je šlo za razbremenitev tožene stranke, ker je tožeča stranka kupila stanovanje s klavzulo „videno - kupljeno“. Oceni vse priče v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je šlo za namerno zavajanje tožene stranke. Ugotovi tudi pravno relevantno dejstvo, da tožena stranka ni dokazala, da bi do izlitja prišlo zaradi daljše neuporabe stanovanja zaradi normalne obrabe stvari zaradi starosti. Na podlagi izvedenih dokazov sklepa, da gre za skrito napako in da ni ne ekskupacije odgovornosti tožene stranke. Nato pa tožbeni zahtevek zavrne kot nesklepčen, saj je tožeča stranka oblikovala ugotovitveni zahtevek in ne oblikovalnega, za ugotovitveni pa nima pravnega interesa. Dajatveni zahtevek na nižjo kupnino oziroma vračilo preveč plačane, pa ne more biti utemeljen, ker ni prišlo do spremembe pogodbe, kar je mogoče le z oblikovalnim zahtevkom. Zato je tudi zavrnilo nekatere predlagane dokaze.

6. Pritožbeno sodišče je po skrbni presoji ugovorov tožene stranke ugotovilo, da tožena stranka ni ugovarjala pomanjkanju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo in zlasti ne nesklepčnosti tožbe. Ugovarjala je neutemeljenost zahtevkov in predlagala dokaze v zvezi z vsebino spornega razmerja. Na to pa je sodišče prve stopnje brez da bi vrnilo tožbo v popravo glede zavrženega dela in ne da bi glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka opravilo materialno vodstvo pravde (285. člen ZPP), del tožbe zavrže, del tožbenega zahtevka pa zavrne. Ko sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka možnost uspeti v pravdi, če bi postavila drugačen zahtevek oziroma odpravila nesklepčnost tožbe, je treba pred tem stranki vrniti tožbo v popravo, pozvati stranko, da poda vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta potrebni za odločbo. Ker tožena stranka ni podala teh ugovorov, je šlo za sodbo presenečenja. V zvezi z nesklepčnostjo tožbe oziroma vračilom v popravo, je zavzelo stališče tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1013/05, da je treba tožbo vrniti v popravo.

7. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je na zapisniku o glavni obravnavi 10. 10. 2012 (list. št. 49) zapisano, da tožeča stranka predlaga, da ji tožena povrne vse stroške sanacije v višini 10.000,00 EUR. Ni jasno, ali gre to za zapis poravnalne ponudbe (vsebina poravnalnih ponudb se na poravnalnem naroku ne piše v zapisnik, saj je poravnalni narok tajen) ali gre za spremembo tožbe na plačilo opravljene sanacije med pravdo v višini 10.000,00 EUR. V zvezi s tem je na naroku tudi tožeča stranka predlagala vrsto dokazov oziroma računov o opravljeni sanaciji (A 22 do A 31). Vse to kaže, da bi sodišče moralo v okviru materialnega vodstva pravde s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbeti, da se dopolnijo navedbe strank in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). Tako se izkaže, da je podana uveljavljena relativna bistvena kršitev določb ZPP prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom in 108. členom ZPP. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo zahtevek na izgubljen dobiček. V primeru skrite napake ima kupec več pravic po 478. členu OZ. Po tretjem odstavku istega člena pa ima pravico tudi do povračila škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, to je po 168. členu OZ. Sodba glede zahtevka na povračilo izpadle najemnine meni, da res tožeča stranka ni mogla stanovanja oddajati in je nastala materialna škoda v mesečnem znesku 500,00 EUR. Pravilno pa tudi razloži pomen 168. člena OZ in pravilno razlaga pravni standard, ki ga je zakonodajalec v tem členu oblikoval. Vendar meni, da je zahtevek tožeče stranke nesklepčen, ker gre za dejanski dobiček, ki bi ga oškodovanec prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo in da bi bilo treba odšteti 25% iz naslova akontacije davka na najemnine. Pri tem citira odločbo I Cpg 315/2012 VSL, kjer je zapisano, da zgolj navedeni prihodek ne more služiti kot osnova za sklepanja o preprečitvi povečanega premoženja ter s tem za izračun škode iz naslova izgubljenega dobička. Spregleda pa, da je tožeča stranka ponudila dokaz (pogodbe) in da je v pogodbah zapisano, da stroške nosijo najemniki. Tako ostane le še odprto vprašanje, ali mora sodišče ob zahtevku na izgubljeni dobiček, ki ga je tožeča stranka utrpela zaradi nemožnosti oddaje stanovanja, samo odšteti davek iz tega prihodka ali pa mora presoditi bruto znesek in je potem dolžnost tožeče stranke, da odvede davek. Sodišče v tem primeru bi lahko samo odštelo omenjeni davek ali pa bi se odločilo, da gre tožeči stranki bruto izguba, saj mora tožeča stranka sama to urediti z davčno upravo (takšna sodna praksa je pri zahtevkih na izgubljeno plačo delavcev, ko se prisodi delavcu bruto znesek in v izvršbi delodajalec odvede za ta čas potrebne prispevke). To pomeni, da tožba ni v tem delu nesklepčna, ampak bo treba v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka odločiti na podlagi 168. člena OZ.

9. Tako se izkaže, da je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje glede zahtevka na plačilo 1.250,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi neugotovljeno in je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti (355. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče vrne tožeči stranki tožbo v popravo. Iz obravnavane sodbe in tudi tega sklepa izhaja zadosten poziv tožeči stranki za razjasnitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). Če tožeča stranka ne bo tožbe popravila, bo sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Za odločitev o izgubljenem zaslužku pa ima sodišče prve stopnje na voljo pravilni zahtevek, zato naj opravi predlagani dokazni postopek in o tem zahtevku ponovno odloči. 10. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.