Jedro

Ker je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV-ja, je treba pri ugotovitvi višine njene terjatve za plačilo opravljenih del upoštevati tudi 8,5 % DDV.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se točki I in II/II izreka spremenita tako, da se glasita: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11943/2010 z dne 28. 9. 2010 ostane v veljavi za znesek 27.280,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2010 dalje do plačila ter glede izvršilnih stroškov. V preostalem delu, to je za znesek 12.547,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31.7.2010 dalje do plačila, se sklep razveljavi.

II/II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 97,87 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 97,87 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11943/2010 z dne 28. 9. 2010 delno v veljavi za znesek 19.839,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2010 dalje do plačila ter glede izvršilnih stroškov. Za znesek 19.989,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2010 dalje do plačila pa je sklep razveljavilo. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 864,59 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del in odločitev o povračilu stroškov pravdnega postopka ter v zvezi s tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb o odmeri pravdnih stroškov. Predlaga razveljavitev odločitve oziroma spremembo sodbe tako, da se toženi stranki naloži v plačilo znesek v višini 32.705,37 EUR, kar predstavlja seštevek neobračunanega DDV in neopravičeno priznanega popravila terase v višini 5.000,00 EUR, z vključeno stroškovno posledico. Opozarja, da ji od opravljenih del po cenah iz obračuna ni bil priznan DDV, čeprav je zavezanka za plačilo DDV-ja. V izvedeniškem mnenju so cene opravljenih storitev upoštevane brez DDV-ja. Opozarja na končni obračun št. 425/11-2009 in na znesek 99.109,70 EUR, pri katerem DDV ni upoštevan. Glede na priznani znesek v višini 87.545,00 EUR, v katerem DDV ni upoštevan, je izračun sodišča zmoten in nepravilen za 8,5 % DDV v znesku 7.441,32 EUR. Vrednost priznanih del po izračunu sodišča bi ob pravilno obračunanem DDV-ju morala znašati 94.891,35 EUR. Graja odločitev sodišča, ki je v sodbi upoštevalo popravilo terase v pavšalni oceni 5.000,00 EUR kot neupravičeno zaračunano delo, čeprav je bil zahtevek za odpravo napak tožene stranke zaradi zastaranja zavrnjen. Zahteva še neplačano razliko v skupnem znesku 32.705,735 EUR.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni takó, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo svojim navedbam v 23. točki obrazložitve sodbe, saj ni v celoti upoštevalo izvedenskega mnenja glede količin in zneskov. Navaja posamezne postavke iz izvedeniškega mnenja ter opozarja na neresničnost in nedokazanost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dela naročala sproti. Oporeka določenim postavkam, nanašajočim se na dodatna dela, in opozarja na napake, ki jih je ugotovil izvedenec. Ocenjuje, da prvostopenjsko sodišče iz izvedenskega mnenja ni upoštevalo za 15.162,11 EUR. Izpostavlja napačno zavrnitev uveljavljanja napak na terasi, saj je evidentno, da je tožeča stranka te napake odpravljala in zaračunala popravilo. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo glede predaje dokumentacije in dovoljenj v zvezi s hišo; tožbeni zahtevek je glede na navedeno v celoti neutemeljen, zato bi ga moralo sodišče zavrniti in tožeči stranki naložiti povračilo pravdnih stroškov.

4. Na pritožbo je odgovorila le tožeča stranka, ki v kratkem odgovoru opozarja, da se pritožbene navedbe tožene stranke nanašajo na grajanje napak in odpravo napak, glede česar pa je tožena stranka prekludirana.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi pretežno ukvarjalo z vprašanjem, katera dela iz ponudbe je tožeča stranka opravila ter v kakšnih količinah in zneskih so bila ta dela zaračunana toženi stranki. Ukvarjalo pa se je tudi z vprašanjem dodatno opravljenih del in njihove vrednosti. Ni pa upoštevalo s strani izvedenca ugotovljenih in izračunanih vrednosti napak, ker jih tožena stranka ni pravočasno grajala.

7. Pravilno je bilo ugotovljeno, da pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (2), ki urejajo podjemno pogodbo. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je tožeča stranka zavezala dokončati nedograjeni objekt tožene stranke ter da so bila določena dela izvedena.

O pritožbi tožene stranke:

8. Očitki, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, niso utemeljeni. Pritožba se nanaša na grajanje napak in odpravo napak ter v zvezi s tem izpostavlja več postavk iz izvedeniškega mnenja izvedenca V. R. S takšno pritožbo pa tožena stranka ne more biti uspešna, saj primarne ugotovitve sodišča prve stopnje o nepravočasnem grajanju napak ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati opravljena dela po pogodbi – tudi tista, ki so opravljena z napako. Ker se ne pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje o nepravočasnem grajanju napak in v zvezi s tem ne uveljavlja nikakršnih pritožbenih razlogov, ne more biti uspešna s pritožbo, v kateri zgolj navaja posamične postavke, ki bi jih moralo sodišče zaradi napak znižati.

9. Nekonkretizirana je njena pritožbena graja glede (ne)izvedenih dodatnih del. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sproti naročala dela, ni uspela z ničemer izpodbiti. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo podlage za razlogovanje o opravljenih dodatnih delih. Izhajalo je tako iz izpovedb tožene stranke, zaslišanih prič kot tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca V. R., zato tožena stranka z nekonkretiziranim zatrjevanjem v zvezi z dodatnimi deli ne more biti uspešna.

10. Ker pritožba tožene stranke glede na zgoraj navedeno ni utemeljena, jo je bilo treba zvrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

11. Tožeča stranka se utemeljeno zavzema za prisojo 8,5 % DDV od skupne vrednosti opravljenih del v višini 87.545,00 EUR. Z vprašanjem DDV-ja se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Med pravdnima strankama je obstajal pogodbeni odnos, tožeča stranka je toženi stranki izstavila račune z upoštevanim DDV-jem, ki pa ga izvedenec v izračunih ni upošteval, na kar pravilno opozarja pritožba. Zato je bilo treba priznanemu znesku v prej navedeni skupni višini dodati še 7.441,32 EUR, kar predstavlja 8,5 % DDV. Takšen znesek je dolžna tožeča stranka v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV) odvesti državi za opravljene dobave blaga ali opravljeno storitev. Na podlagi določbe 33. člena ZDDV obveznost obračuna DDV nastane, ko je storitev opravljena. Ker je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV-ja, kar med pravdnima strankama ni sporno, je treba pri ugotovitvi višine njene terjatve upoštevati tudi 8,5 % DDV.

12. Pritožbeni očitek v zvezi s popravilom terase v pavšalni oceni 5.000,00 EUR pa ni utemeljen, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bil tožeči stranki v celoti priznan zaračunani strošek izdelave ravne strehe oziroma terase. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, da bi bil znesek v višini 5.000,00 EUR, ki naj bi predstavljal popravilo terase, opredeljen kot neupravičeno zaračunano delo. Ker tožeča stranka v pritožbi ni specificirano obrazložila, na podlagi česa sklepa, da ji znesek v višini 5.000,00 EUR ni bil priznan; po drugi strani pa tožena stranka v pritožbi graja in kot napačno šteje zavrnitev glede uveljavljanja napak na terasi, pritožbeno sodišče očitkom tožeče stranke ni sledilo.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I in tožeči stranki priznalo še 8,5 % DDV (7.441,32 EUR), tako da znaša obveznost tožene stranke 27.280,73 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ponovno odločanje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožnica zahtevala plačilo 39.828,44 EUR, uspela pa je z zahtevkom za 27.280,73 EUR, je bil njen uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje približno 68 %, uspeh tožene stranke pa 32 %. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih zatrjevanj v zvezi s povračilom sodnih taks in pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da morajo biti stroški, za katere se zahteva povračilo, opredeljeno navedeni, čemur pa tožeča stranka ni zadostila. Glede stroškov tožeče stranke je bila upoštevana odmera, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, enako pa velja tudi glede stroškov tožene stranke. Ob upoštevanju uspeha v pravdi je tožeča stranka upravičena do povračila 1.217,88 EUR, tožena stranka pa do 1.120,01 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju navedenih zneskov je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 97,87 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na določbi 378. člena OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 15. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku delno uspela (58 %). Sorazmerno temu uspehu je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona). Le-te je, upoštevajoč priglašene stroškovne postavke v pritožbi, pritožbeno sodišče odmerilo na znesek v višini 1.311,03 EUR, kot je specificirano na list. št. 291 sodnega spisa. Upoštevajoč 58 % pritožbeni uspeh mora tožena stranka iz naslova stroškov, nastalih v postopku z rednim pravnim sredstvom, pritožnici povrniti 760,39 EUR. Od navedenega zneska so ji bile, skladno s pravno podlago v predhodni točki obrazložitve, priznane tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.