Jedro

Gradnja objektov je praviloma dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih (39. člen ZSZ). Med drugimi priključki mora biti zagotovljen tudi priklop objekta na vodovodno omrežje (40. člen ZSZ). Prav vprašanje, ali je priklop predvidenega objekta na vodovodno omrežje zagotovljen in pod kakšnimi pogoji, v upravnem postopku ni bilo dovolj razčiščeno, zlasti teh pomembnih okoliščin ne vsebuje lokacijska dokumentacija.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS, št... z dne 23. 2. 2000, se odpravi in se zadeva vrne tožencu v ponovni postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A, št... z dne 12. 10. 1999, s katero je bila BB iz C, ... ulica 1b, dovoljena gradnja stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 309/1 in 309/3 k.o. D, pod tam določenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da zemljišče, ki naj bi bilo predmet pozidave, leži v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote E (v nadaljevanju PUP), ki navedeno zemljišče razvršča v morfološko enoto U-Do/D-vaško naselje. Po določbi 40. člena PUP pa so v območju vaških naselij dopustne novogradnje stanovanjskih objektov, če te zapolnjujejo gradbene vrzeli in so usklajene z obstoječo gradnjo in strukturo naselja. Po določilih 6. člena PUP so novogradnje dopustne na tistih zemljiščih, kjer tako namembnost dopuščajo planski dokumenti. Novogradnje se morajo objektom v morfološki enoti prilagoditi z gradbeno črto, smerjo slemena, gabariti, kritino, gradbenimi materiali, arhitekturnimi detajli in stavbnimi odprtinami. Lokacijska dokumentacija po oceni toženca predvideva oblikovanje in izvedbo objekta v skladu navedenimi merili. Za nove objekte odlok tudi določa, da morajo biti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta ter da so upoštevani varstveni pogoji. Odmiki med sosednjimi objekti morajo biti najmanj 8 m, od cest pa ne manj kot 4 m. Soglasje sosedov k posegom v prostor izrecno ni predpisano. Iz podatkov v zadevi je razvidno, da je v tem primeru najmanjši odmik od parcelne meje 6 m na vzhodu, kjer ni obstoječih objektov, odmik od ceste pa znaša 14 m. K predvidenemu posegu v prostor sta bili pridobljeni soglasji sanitarne in požarne inšpekcije, izkazano pa je tudi lastništvo zemljišča, na katerem naj bi se gradil sporni objekt. Po oceni toženca so bili tako za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določajo materialni predpisi, torej ZUN in PUP in tudi pogoji po posebnih predpisih, zato je organ prve stopnje po mnenju toženca ravnal prav in v skladu z zakonom, ko je investitorju izdal zahtevano lokacijsko dovoljenje. Toženec še pripominja, da se strinja s pojasnilom, ki ga je v odgovoru na pritožbo dal investitor in je svoje trditve tudi slikovno dokumentiral, dodaja pa, da opredelitev pogojev, ki se nanašajo na debelino zidu, globino temeljev in odkop zemlje ni stvar lokacijskega, pač pa gradbenega projekta, ki bo podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja. V obširni tožbi med drugim navaja, da se izpodbijana odločba opira le na navedbe BB, ki jih je podal v pritožbenem postopku. Tožnici zato ni znano, kaj je v teh navedbah imenovani navajal, niti ne kakšne dokaze je predložil (omenjajo se celo fotografije prizadetega območja). Toženec bi moral te navedbe in dokaze predložiti tudi tožnici ter jo pozvati, da se o njih izjasni. Ker pa ni tako postopal, je z opustitvijo tega dejanja kršil načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in bi bilo treba že zaradi te opustitve izpodbijano odločbo odpraviti. Tožnica v nadaljevanju navaja, da bi predvideni poseg na parcelah št. 309/1 in 309/3 v obsegu, kot to predvideva izpodbijano lokacijsko dovoljenje, lahko povzročil hude posledice za okolje, ki meji na navedeni parceli, saj lokacijsko dovoljenje ni dovolj strokovno in argumentirano zajelo vseh predvidenih posegov, kot je to predvideno v 57. členu ZUN. Parcela št. 309/1 namreč leži v klancu, ki ima na vzhodni strani, kjer je predvidena dovozna pot, naklon 60 in več stopinj, na zahodnem delu pa od 30 do več kot 45 stopinj. Lokacija predvideva, da se na tem delu za ureditev dovozne poti postavi oporni zid v dolžini 38 m, na zahodu višine 1,80 m, ki se spušča do 0,00 m na vzhodu. Poseg je predviden v zgornjem delu parcele tako, da bo prečno sekal pobočje, ki je v zahodnem delu nagnjeno za več kot 60 stopinj, pobočje pa predstavlja spodnji del hriba, ki se strmo dviga več sto metrov nad cesto in nad hišo CC in DD. V lokacijskemu dovoljenju ni navedeno, kakšna struktura tal je v hribu, niti niso bile v tej smeri opravljene kakršne koli raziskave, saj celotno pobočje drsi in se osipa tako na obstoječo cesto, kot tudi na parcelo in dvorišče last CC, ki si že vrsto let s pomočjo strokovnjakov prizadeva urediti razmere tako, da je že večkrat obnovil in rekonstruiral podporne zidove, ki so postavljeni tako nad obstoječo cesto kot tudi pod njegovo hišo, vendar so uspehi le delno zadovoljivi, saj pobočje znova in znova drsi brez vidnih vzrokov in brez kakršnih koli posegov v pobočje. Po navedenem hribu tečejo tudi močni podtalni vodni tokovi, ki odnašajo hrib zlasti v jesenskih deževnih obdobjih in v spomladanskem času, ko se tali sneg. V tem delu izpodbijana odločba nima razlogov, temveč se opira le na izjave in navedbe investitorja, kar je bistveno premalo za nepristransko in strokovno oceno o stanju obstoječega pobočja. Gre tudi za vprašanje varnosti ljudi in premoženja, ki se lahko reši le z ustrezno strokovno raziskavo in posnetkom terena, kar bi moral toženec upoštevati že po uradni dolžnosti, ne pa zavrniti pritožbo tožnice z argumentacijo, da to ni predmet lokacijska dovoljenja. Za ureditev dovozne poti bi bilo treba na vzhodni strani parcele št. 309/3 dodatno postaviti oporni zid v višini najmanj 3 m in v dolžini cca. 20 m, saj je na tem delu predvidena ureditev dovozne poti, čeprav se hrib strmo dviguje z naklonom več kot 60 stopinj. S tem problemom se lokacijsko dovoljenje sploh ne ukvarja, izpodbijana odločba pa o tem nima razlogov. Prav tako lokacijsko dovoljenje nima opredeljenih pogojev za ta poseg, kakšna mora biti debelina zidu, globina temeljev, kako ravnati pri odkopu zemlje in kako ravnati pri ureditvi podtalnih voda ter kako ukrepati v primeru, da pri odkopu zemlje začne drseti celotno pobočje. Radikalen poseg v prostor, ki ga predvideva sporno lokacijsko dovoljenje, bi imel poleg zgoraj navedenih varnostnih problemov tudi hudo estetsko skazitev celotnega krajinskega območja, kar je v direktnem nasprotju s smernicami, sprejetimi v PUP za območje planske celote E, sploh pa z določbami od 5. do 20. člena ZUN. Predvidena hiša je po sili razmer pomaknjena proti jugu tako, da spodnji del že meji s sosednjo parcelo št. 308/2 na zahodni strani in travnikom in njivo na vzhodni strani. Na zgornjem delu parcel št. 309/1 je parcela št. 310, ki je kmetijsko zemljišče, in bi bila z gradnjo hiše na predvideni lokaciji v celoti odrezana od drugih kmetijskih zemljišč in s tem uničena, uničene pa bi bile tudi delno vse druge parcele, ki so tudi kmetijska zemljišča in mejijo na parcelo št. 309/1. Tudi o teh navedbah izpodbijana odločba nima razlogov. Izpodbijano lokacijsko dovoljenje pomanjkljivo in zmotno ugotavlja tudi dejstva v zvezi s priključki na vaški vodovod. Res je, da po predmetni parceli poteka vodovod, vendar ne gre za vaški vodovod, temveč za vodovod, ki je v zasebni lasti lastnikov tam obstoječih hiš, ki so ta vodovod v lastni režiji in na svoje stroške zgradili leta 1990. Soglasja za priključitev na ta vodovod pa lastniki BB niso nikoli dali, vendar tega dejstva lokacijsko dovoljenje ne obravnava niti ga ne obravnava izpodbijana odločba. Tožnica v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Na glavni obravnavi je tožnica po pooblaščencu predlagala povrnitev stroškov tega postopka, ki jih je tudi specificirala.

Stranka z interesom v tem postopku, BB, v odgovoru na tožbo prereka vse ugovore tožnice in navaja, da je lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z zakonom in v skladu z določbami PUP. Predvideni poseg ni nevaren za okolico, kot to poskuša predstaviti tožnica. Popolnoma neresnične so tudi trditve o naklonu klanca, kjer ležita gradbeni parceli. Stranka v ta namen prilaga tudi fotografije, posnete na kraju samem, iz katerih je razvidno mesto predvidene gradnje, kot tudi lega sosednjih objektov. Iz fotografij je razviden tudi naklon, ki nikakor ni tak, kot se v tožbi navaja. Severno od parcele stranke z interesom poteka tudi cesta, poleg nje oporni zid, ki stoji že vrsto let na istem mestu in zato ne morejo biti utemeljeni ugovori tožnice v zvezi z drsenjem terena. Teren pod cesto bo investitor tako in tako v skladu z izdanim dovoljenjem utrdil z novim podpornim zidom. Pri vsem tem pa preseneča dejstvo, da vse te navedbe, ki jih je tožnica navaja v tožbi, nje niso prav nič motile pri njeni novogradnji, ki je od predvidenega objekta stranke z interesom oddaljena le 35 m. Če bi bile navedbe v zvezi z drsenjem terena resnične, potem bi zemljišče soseda že davno zdrselo na parcelo stranke z interesom, pa se to še ni zgodilo. Stranka z interesom zavrača tudi ugovor tožnice, češ da bi bodoči objekt kazil krajino, saj so vsi lokacijski pogoji določeni s PUP (kot so gradbena linija, smer slemena, gabariti, kritina itd.) in jih tudi nihče ne more spreminjati. V zvezi z navedenim stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavil. Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je bilo s sodbo, opr. št. U... z dne 21. 2. 2002, že odločeno tako, da je bila tožba tožnice kot neutemeljena zavrnjena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je na njeno pritožbo s sklepom, opr. št. Up... z dne 10. 12. 2003, pritožbi ugodilo, sodbo tega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Kot razlog za sprejeto odločitev je pritožbeno sodišče navedlo, da je tožnica v tožbi zahtevala, da se jo zasliši in s tem posredno, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Ker sodišče ni tako postopalo, je bila s tem podana bistvena kršitev določb Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS).

Upravno dovoljenje za poseg v prostor izda pristojni upravni organ v skladu z določbami Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97; ZUN). V 2. odstavku 54. člena je določeno, da se lokacijsko dovoljenje za objekte in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ki se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN). Navedeno pomeni, da je izdaja lokacijskega dovoljenja v primerih, ko se območje, ki je predmet posega, ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji, vezana na omejitve, ki jih določa ta prostorski izvedbeni akt. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih je razvidno, da je bilo v spornem primeru investitorju izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljiščih parc. št. 309/1 in parc. št. 309/3 k.o. D, ki ležita na območju, ki se ureja s PUP, mikrolokacija predmetnih zemljišč pa je v morfološki enoti z oznako U-Do. V tej morfološki enoti so v skladu s 40. v zvezi z 58. členom PUP - vaško naselje D, med drugim dopustne tudi novogradnje stanovanjskih objektov ob pogoju, da zapolnjujejo gradbene vrzeli, da so usklajene z obstoječo gradnjo in strukturo naselja, pa tudi sicer so novogradnje dopustne na vseh tistih zemljiščih, kjer tako namembnost dopuščajo planski dokumenti (6. člen PUP). Tudi po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za gradnjo objekta, s katerim se bo zapolnila gradbena vrzel, torej je gradnja po določbi 40. člena PUP dopustna, dopustna pa je tudi po družbenemu planu. Navedena dejstva, pomembna za odločanje v tej zadevi, so razvidna iz grafičnega dela družbenega plana in iz PUP, ki se nahaja med priloženimi upravnimi spisi in v lokacijski dokumentaciji. Ker pa PUP kot prostorski izvedbeni akt, odvisno od vrste gradnje oziroma namena bodočega objekta, lahko določa tudi pogoje in omejitve, je dolžan upravni organ v postopku pred izdajo dovoljenja za poseg v prostor preveriti tudi, ali so za gradnjo predvidenega objekta izpolnjeni tudi ti pogoji oziroma ali so upoštevane morebitne omejitve. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženec v pritožbenem postopku presodil tudi te posebne pogoje iz PUP (nanašajo se na gradbeno linijo, smer slemena, gabarite, kritino, odmike itd.) ter ob tem navedel, da so v obravnavanem primeru za gradnjo predvidenega objekta izpolnjeni tudi vsi ostali predpisani pogoji.

Po vpogledu v tožbo in v druge listine, ki jih je tožnica priložila k tožbi, sodišče ugotavlja, da tožnica dejanskega stanja glede predpisanih pogojev, ki jih mora upravni organ pri izdaji lokacijskega dovoljenja upoštevati, niti ne izpodbija in ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da lokacijsko dovoljenje ni v skladu s predpisanimi pogoji in soglasji. Tožnica tudi ne navaja okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bile s predvideno gradnjo kršene kakšne njene pravice oziroma pravne koristi razen v delu, ki se nanaša na priklop bodočega objekta na vodovod. Ob tem sodišče pojasnjuje, pa tudi iz obstoječe sodne prakse v podobnih primerih to izhaja (npr. sodba Vrhovnega sodišče RS, opr. št. I Up 861/2001-3 z dne 23. 1. 2002), da lahko stranski udeleženec v tujem lokacijskem postopku, kar v tej zadevi velja tudi za tožnico, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa. To pa hkrati pomeni, da tožnica kot lastnica sosednje parcele ne more vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki ne zadevajo njenih pravic in pravnih koristi, temveč bi utegnile izražati le njen dejanski interes, da se s predvideno gradnjo ali preureditvijo okolje ne bi spremenilo. Če pa tožnica meni, da lahko v tujem postopku nastopa iz naslova varovanja javnega interesa, je v zmoti, saj tega varuje Državno pravobranilstvo RS, ki pa udeležbe v tem postopku ni prijavilo. Javni interes so pa tudi sicer dolžni varovati upravni in inšpekcijski organi pri dovoljevanju posegov v prostor in to po uradni dolžnosti.

Med ugovore, ki v tem primeru ne zadevajo pravnih koristi tožnice, je nedvomno šteti ugovore, ki se nanašajo na naklone in drsenje hribine na dvorišče CC, zaradi česar bi bilo treba po njeni oceni postaviti dodatni oporni zid v višini 3 m in dolžini 20 m. Ne le, da stranka v upravnem sporu ne more varovati koristi drugih oseb, če za to nima pooblastila, tudi sicer ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na gradnjo v smislu, kaj in v kakšnem obsegu je treba graditi. To so po mnenju sodišča predvsem vprašanja, ki se tičejo investitorja in oseb, ki so v skladu z določbami ZGO kvalificirane za izdelavo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja, nenazadnje pa je treba ob tem upoštevati tudi pogoje, ki jih določajo PUP in soglasodajalci. To pomeni, da so za ta upravni spor neupoštevni vsi ugovori, ki presegajo pogoje za izdajo lokacijskega dovoljenja, med katere je šteti tudi ugovor tožnice, da bo s predvideno gradnjo zemljišče s parc. št. 310 k.o. D, ki naj bi bilo kmetijsko, odrezano od drugih kmetijskih zemljišč in zato uničeno. Za dovolitev posega v prostor je po mnenju sodišča bistveno le, ali je gradnja, kakršno želi izvesti investitor, po prostorskem aktu, ki ga pripravi in sprejme lokalna skupnost, dopustna ali ne, in če je dopustna, se lahko investitorju izda lokacijsko dovoljenje in v njem določi morebitne pogoje predvidene gradnje, če tako določajo urbanistični predpisi in soglasodajalci. Z lokacijskim dovoljenjem se tako določi mikrolokacijo in velikost predvidenega objekta, zunanjo ureditev (v to sodijo tudi morebitni oporni zidovi in škarpe, dovozne poti), priklop objekta na infrastrukturna omrežja (na cesto, na vodovod, na elektriko, na PTT, na kanalizacijo oziroma na greznico, kjer ni javne kanalizacije itd.). Z navedenim upravnim dovoljenjem se torej ne določajo pogoji (razen tistih, ki so določeni s PUP in s strani soglasodajalcev), ki bi zadevali gradnjo objekta, kot tudi ne pogoji v zvezi z raziskavo zemljišča in strukturo tal, temeljenja objekta in opornega zidu, kot to zmotno meni tožnica. Je pa res, da je poleg pogojev iz lokacijskega dovoljenja treba pri izdelave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (19. člen Zakona o graditvi objektov, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96; ZGO) upoštevati tudi pravkar navedene okoliščine, vendar je to že stvar izdelovalcev projektne dokumentacije (30. člen ZGO) ter postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ne more pa biti dvoma o tem, da so izdelovalci projektne dokumentacije pri projektiranju objekta dolžni upoštevati veljavne predpise v zvezi z gradnjo (30. člen ZGO), torej tudi tiste, ki zadevajo stabilnost gradnje in morebitne vplive objekta na okolico, na kar opozarja tudi tožnica. Za morebitne strokovne napake pa so projektanti tudi odškodninsko odgovorni, vendar prvenstveno investitorju.

Ima pa tožnica po presoji sodišča prav, ko v tožbi smiselno navaja, kar se je potrdilo tudi na opravljeni glavni obravnavi, da se v postopku pred izdajo lokacijskega dovoljenja upravni organ ni ukvarjal oziroma se je ukvarjal pomanjkljivo s priključkom predvidenega objekta na vaški vodovod. V zvezi s tem tožnica zatrjuje, da sicer po predmetni parceli res poteka vodovod, vendar ne gre za vaški vodovod, temveč za vodovod, ki je v zasebni lasti lastnikov obstoječih stanovanjskih hiš, ki so ta vodovod v lastni režiji in na svoje stroške leta 1990 tudi zgradili, medtem ko soglasja za priključitev objekta investitorju nikoli niso dali. Iz podatkov v zadevi je razvidno in tudi ni sporno, da je stranki z interesom priklop objekta na vodovod, v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, dovolil upravljalec vodovoda, Vodovodni odbor D (soglasje za priklop z dne 20. 5. 1999), ki je hkrati določil tudi pogoje priklopa. Poleg ostalih pogojev je investitorju naložil plačilo določenega denarnega zneska kot odmeno za priklop na vodovod, ki je bila tudi poravnana. Navedeno torej pomeni, da je investitor pred izdajo lokacijskega dovoljenja imel dovoljenje upravljalca vodovoda za priklop objekta na vodovodno omrežje, katerega sestavni del je tudi del omrežja, ki poteka po njegovi parceli in za katerega tožnica meni, da je v njeni in lasti ostalih lastnikov sosednjih hiš. Sodišče v zvezi s trditvijo tožnice, da je solastnica omrežja, ki poteka preko zemljišča parc. št. 309/1, ki je v lasti investitorja, nima nobenih pomislekov v smislu, da investitor svojega objekta ne bi smel priključiti na sporni del omrežja, saj zgolj sovlaganje v infrastrukturo, po mnenju sodišča vlagateljem še ne daje (vseh) pravic, kakršne izhajajo iz lastninske pravice. Če si državljani sami s svojim delom in sredstvi zgradijo vodovod, se imajo nanj pravico priključiti tudi drugi državljani za enake potrebe, če to dopuščajo zmogljivosti naprav in količine vode in poprej za priklop poravnajo prispevek. Ima pa sodišče pomisleke v zvezi z vprašanjem, ki ga ni bilo mogoče razčistiti niti na glavni obravnavi, ali pretok vode po cevi, katere premer naj bi bil ena cola, zadošča za priklop še enega objekta ali ne. Iz tega razloga je sodišče izpodbijano odločbo tudi odpravilo. Pooblaščenec tožnice je namreč zatrjeval, da je že sedaj slab pritisk v vodovodnih ceveh, seveda pa tudi po mnenju sodišča ni mogoče enačiti priklopa stanovanjske hiše na vodovod s priključkom za eno pipo, kot to zatrjuje tožnica. Pritisk v vodovodni cevi, na katero naj bi bil priključen sporni objekt, je po mnenju sodišča odvisen od pritiska v celotnem vodovodnem omrežju in se ga da tudi izmeriti, pogojujejo pa ga tudi druge okoliščine, kot so npr. višina vodovodnega zajetja in rezervoarja, morebitna tehnologija prečrpavanja itd. V ponovnem postopku bo torej zato treba proučiti vprašanje, ali je mogoč, glede na okoliščine primera, priklop stanovanjske hiše na način, kot je to predvideno z obstoječo lokacijsko dokumentacijo. Če se bo v postopku ugotovilo, da priklop objekta na obstoječo cev ne bo mogoč zaradi premajhne dimenzije cevi, bo potem moral investitor svoj objekt priključiti na glavno cev, ki naj bi bila od njegove parcele oddaljena od 150 do 170 m. Temu ustrezno pa bo treba zato popraviti in spremeniti tudi lokacijsko dokumentacijo.

Sodišče še pripominja, da ne vidi razlogov za očitek tožnice, da so bila v upravnem postopku bistveno kršena pravila postopka. Preizkus zakonitosti upravnega akta se v upravnem sporu presoja po dejanskem in pravnem stanju zadeve v času odločanja na prvi stopnji, v kolikor postopek na drugi stopnji ni bil dopolnjen. To pa hkrati pomeni, da so za odločitev neupoštevni vsi dokazi, ki jih predloži katerakoli izmed strank po tem, ko je na prvi stopnji že odločeno, razen, če se izkaže, da prej te možnosti ni imela. Vendar sporne fotografije nimajo take dokazne vrednosti, kot jim jo pripisuje tožnica, saj se po pravilih stroke višina terena, na katerem naj bi se objekt zgradil, ne izkazuje s fotografijami, pač pa z nadmorskimi višinami, ki so obvezna sestavina geodetskega načrta, ki je sestavni del lokacijske dokumentacije (57. člen ZUN). Tudi lokacijska dokumentacija, ki jo je dne 14. 7. 1999 izdelalo podjetje AAA in je bila podlaga za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja, vsebuje načrt z vpisanimi nadmorskimi višinami, na podlagi katerega je mogoče natančno ugotoviti višino parcel, ki so predmet pozidave in sosednjih parcel. Geodetski načrt, ki je javna listina, torej vsebuje uradne podatke o višinah parcel, iz katerih pa po oceni sodišča ne izhajajo nakloni spornega terena, kot jih v tožbi zmotno zatrjuje tožnica.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 60. člena ZUS.

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožnice za povračilo stroškov tega postopka, saj po določbi 23. člena ZUS, kadar sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.