Up-409/00

5. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Z., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na V. na seji senata dne 5. decembra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 34/2000 z dne 25. 8. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo pritožnikovega zagovornika zoper pravnomočno odločbo o prekršku, s katero je bil pritožnik spoznan za odgovornega prekrška po Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 - ZVCP). Izrečena mu je bila denarna kazen 90 000 tolarjev in stranska kazen prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2.Pritožnik zatrjuje, da so mu bile s sodbo Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) ter da je bilo s sodbo kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Navedene ustavne določbe naj bi bile kršene s tem, ko Vrhovno sodišče ni presojalo in upoštevalo očitka, po katerem naj bi se odločba o prekršku opirala na neverodostojen dokaz. Po pritožnikovem mnenju zapisnik o alkotestu ni verodostojen, saj naj bi bila dejansko koncentracija alkohola v krvi 1.06 in ne 1.62 grama alkohola na gram krvi. Pritožnik nadalje navaja, da je bila izrečena sankcija prestroga glede na obstoječo sodno prakso. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Sodnika za prekrške na Ptuju, izdano zoper drugega obdolženca, v kateri ni bila izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, čeprav naj bi bile podane enake okoliščine. S tem naj bi bila kršena določba 14. člena Ustave. Pritožnik predlaga tudi začasno zadržanje izvršitve odločbe organa prve stopnje. Nastanek težko popravljivih škodljivih posledic utemeljuje s tem, da za prihod na delo nujno potrebuje osebni avtomobil in mu zato grozi izguba zaposlitve.

3.Ustavno sodišče ni inštanca sodiščem, ki odločajo v postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118).

4.Vrhovno sodišče je pritožnikov očitek o nepravilni ugotovitvi koncentracije v krvi opredelilo kot uveljavljanje razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ugotovilo, da te kršitve kot tudi procesnih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 186. člena in 2. odstavka 186. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju: ZP), ni mogoče uveljavljati z zahtevo za sodno varstvo. Takšnim ugotovitvam ni mogoče odrekati razumne presoje. S tem, ko se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo kršitev, ki jih z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče uveljavljati, ni ravnalo nezakonito in tudi ni kršilo pravic iz 22. in 23. člena Ustave. S tem prav tako ni podana kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča več od pritožbe ne zagotavlja.

5.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek kršitve enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki ga utemeljuje s tem, da naj bi organi v njegovem primeru odločali drugače kot sicer v podobnih primerih. Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do vsakega posameznika. Poseben izraz tega splošnega načela enakosti pred zakonom predstavlja na področju varstva pravic v sodnih in drugih postopkih določba 22. člena Ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in obveznostih. Iz te določbe izhaja med drugim tudi to, da sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njegovi zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Z odločitvijo o kazenski sankciji pritožniku ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic. Organ, ki odloča o prekršku, odmeri kazen po splošnih pravilih za odmero kazni (30. člen in naslednji ZP) glede na okoliščine konkretnega primera in glede vsakega obdolženca posebej. Zgolj dejstvo, da so bile v nekem drugem primeru uporabljene določbe o omilitvi kazni, v pritožnikovem primeru pa ne, še ne utemeljuje kršitve 14. in 22. člena Ustave.

6.Po navedenem zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZustS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk