Jedro

Dejansko opravljanje dejavnosti na demografsko ogroženem območju je zakonski pogoj za davčno olajšavo po 21. členu ZDDPO/90.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi, odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 12.4.2001, odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v izreku odločbe Davčnega urada Maribor z dne 10.1.2000, ter se v tem obsegu vrne zadeva Ministrstvu za finance RS v ponoven postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 12.4.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada Maribor z dne 10.1.2000. Z njo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od dobička za leta 1995, 1996 in 1997 v znesku 3.612.091,00 SIT (znesek zmanjšanja obračunanega davka od dobička iz naslova neupravičeno uveljavljene olajšave poslovanja na demografsko ogroženem območju) in pripadajoče zamudne obresti v znesku 3.619.153,60 SIT, obračunane od prvega dne zamude do 30.11.1999 ter znesek pripadajočih zamudnih obresti, ki se obračunajo od 1.12.1999 do plačila obveznosti.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje stališču tožene stranke, da za odločitev o upravičenosti tožeče stranke do priznanja uveljavljane davčne olajšave po 64. členu ZDDPO 1993 v zvezi z 21. členom ZDDPO 1990 (zaradi poslovanja na demografsko ogroženem območju) ni odločilen sedež davčnega zavezanca na demografsko ogroženem območju, ampak da se dejavnost v času upravičenja do davčne olajšave tudi dejansko opravlja na navedenem območju. Da tožeča stranka dejavnosti v omenjenem obdobju ni opravljala pretežno na demografsko ogroženem območju, na katerem je imela registriran svoj sedež (Lenart), je bilo v postopku pravilno ugotovljeno z upoštevanjem relevantnih kriterijev (kraj vodenja poslov, ekonomski učinki poslovanja skozi nastop na trgu, investiranje in zaposlovanje). Tožbene ugovore, s katerimi je tožeča stranka dokazovala, da naj bi bilo dejansko stanje glede izpolnjevanja obravnavanega spornega zakonskega pogoja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno (skrb za lastni parkirni prostor, plačevanje nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, (ne)veljavnost pogodbe za najem poslovnih prostorov, navedbe o investiranju) pa je zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS navaja, da sodišče prve stopnje oziroma tožena stranka pred njim, zamenjujeta pojem poslovanja (razlagati ga je treba široko) s pojmom obratovanja ter s tem nedopustno posegata v njeno svobodno gospodarsko pobudo. Sedež družbe naj bi bil po njenem mnenju glavno merilo za določitev poslovanja gospodarske družbe, ki lahko opravlja dejavnost na celotnem območju Slovenije. Dejansko stanje naj bi bilo tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno (dejanski najem poslovnih prostorov je mogoče ugotoviti skozi obdobje zaračunavanja in plačevanja najemnin, v letu 1995 ni imela zaposlenih oseb na sedežu družbe, v poslovalnici Mariboru naj bi začela poslovati šele v letu 1997, pri izbiri poslovnih partnerjev je upoštevala tudi teritorialno pripadnost, do leta 1997 naj bi investirala predvsem v Lenartu itd.), zato ne razume, zakaj so bile njene navedbe zavrnjene kot nedopustne tožbene novote. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi oziroma spremeni tako, da se odločba tožene stranke odpravi, njej pa povrne stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka ter Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-356/02 z dne 23.9.2004 odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001 - dalje ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da začnejo teči v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004 - dalje ZDavP-1) zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost ni bila ugotovljena, temveč le z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. člena ZDavP). V obravnavanem primeru je bila tožeči stranki s prvostopno odločbo ugotovljena davčna obveznost, obračunane pa so ji bile tudi zamudne obresti za čas do dneva izdaje prvostopne odločbe in tudi za čas od dneva izdaje prvostopne odločbe do dneva plačila. Ker je tak obračun v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, je bilo v tem delu materialno pravo napačno uporabljeno. Ker obravnavani upravni spor še ni pravnomočno končan, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS delno ugodilo pritožbi v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopne odločbe o zamudnih obrestih, odpravilo odločbo tožene stranke in je v tem obsegu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS.

V preostalem pa je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter so bili tožbeni ugovori utemeljeno zavrnjeni.

ZDDPO 1991 in Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 48/90 - dalje ZDDPO 1990), ki ga je ZDDPO 1991 spremenil in dopolnil, sta bila z Zakonom o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 - dalje ZDDPO) razveljavljena dne 1.1.1994. Na podlagi 64. člena ZDDPO pa so lahko davčni zavezanci olajšavo po 21. členu ZDDPO 1990 uveljavljali do poteka dobe, določene z razveljavljenim zakonom. Drugi odstavek 21. člena ZDDPO 1990 je predpisoval znižanje plačila obračunanega davka za davčne zavezance, ki pričnejo s poslovanjem na novo na območjih, ki so s predpisi o vzpodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij določena kot območja, za katero veljajo posebni ukrepi. Z omenjeno določbo je želel zakonodajalec vzpodbuditi gospodarske subjekte, da bi na novo začeli opravljati dejavnost na demografsko ogroženih območjih, pač glede na razvojne specifičnosti tega področja (gre za geografsko zaokrožena območja, ki so poleg demografske ogroženosti še znatno zaostala v razvoju, 1. člen Zakona o vzpodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 48/90, 3/91p. in 12/92 - dalje ZSRDO). Država pri spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij sodeluje med drugim tudi z davčnimi olajšavami (2. odstavek 6. člena ZSRDO), katerih vrsto in obseg opredeli z zakonom (1. odstavek 8. člena ZSRDO). Spodbujanje (pričetka) opravljanja dejavnosti (tudi preko obdavčevanja) pa pripomore h gospodarskemu in s tem demografskemu razvoju določenega demografsko ogroženega območja, če se dejavnost tudi opravlja na demografsko ogroženem območju. Da je dejansko opravljanje dejavnosti na demografsko ogroženem območju zakonski pogoj za uveljavljanje upravičenja do omenjene davčne olajšave, je navedlo že pritožbeno sodišče v zadevi U 1046/95 z dne 7.5.1997 ter tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-140/99 z dne 8.7.1999 ob presoji 19. člena ZDDPO 1991. V upravnem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča (glede na podatke upravnih spisov) ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da bi tožeča stranka v obdobju, za katerega uveljavlja davčno olajšavo po 21. členu ZDDPO 1990, opravljala dejavnost na demografsko ogroženem območju, kar je zakonski pogoj za priznanje sporne davčne olajšave. Zato sta sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ter tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu pravilno presodila, da ni upravičena do uveljavljane davčne olajšave, torej do znižanja plačila obračunanega davka po 21. členu ZDDPO 1990. Z razlogi, s katerimi utemeljujeta svoji odločitvi, se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato glede na 5. odstavek 72. člena ZUS pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bile podane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, na katere pazi po uradni dolžnosti (3. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 73. člena ZUS potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.