Jedro

Tožena stranka ni sledila mnenju o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ISS, vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja zakaj takemu mnenju ni sledila in je zato obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj ni upoštevala tretjega odstavka 4. člena ZOPDA, ki določa, da se bolezni iz prvega in drugega odstavka tega člena štejejo za poklicne bolezni, če vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in boleznijo ugotovi ISS, ki je v tožničinem primeru tako vzročno zvezo v strokovnem mnenju nedvomno ugotovila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Vlade RS, Komisije za odpravljanje posledic dela z azbestom, št. 01210-10/2017 z dne 9. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom pri Vladi RS (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje pravice do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka pri toženi stranki vložila vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu na podlagi 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA). K vlogi je priložila mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (v nadaljevanju mnenje) št. 2729/1 z dne 22. 2. 2017 ter račun z dne 2. 2. 2017, s katerim dokazuje plačilo ekspertize, ki je bila upoštevana pri izdaji mnenja.

2. Ugotovila, da delodajalec tožeče stranke, to je A., pri katerem je bila zaposlena, ni predeloval, skladiščil, vgrajeval ali odstranjeval azbesta oziroma azbestnih izdelkov, niti ni na podlagi pravnega posla opravljala dela pri delodajalcih, ki so pridelovali, skladiščili, vgrajevali, uporabljali ali odstranjevali azbest oziroma azbestne izdelke. Prav tako je ugotovila, da tožeča stranka pri svojem delu ni uporabljala delovne ali osebne varovalne opreme, ki je vsebovala azbest, saj je pri delodajalcu opravljala delo natakarice. Zaključila je, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZOPDA, saj ni bila zaposlena pri delodajalcu, navedenem v 2. členu ZOPDA, da zato ne izpolnjuje pogoja iz 5. člena ZOPDA in da ni upravičena do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu.

3. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da iz mnenja o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 22. 2. 2017, ki jo je priložila vlogi za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, izhaja, da je verificirana azbestna bolezen pri njej nastala med delom pri delodajalcu A. v obdobju od 15. 8. 1972 do 1. 6. 1977, kjer je bila tožeča stranka, kot natakarica, na delovnem mestu izpostavljena azbestu. Gostinski lokal se namreč nahaja v neposredni bližini tovarne B., kjer se je skladiščil, predeloval ter proizvajal azbest, v navedeno gostilno pa so prihajali delavci v delovnih oblekah, na katerih so imeli azbestni prah, kar nedvomno izhaja iz priloženih izjav prič C.C. ter D.D. z dne 9. 11. 2016. V nadaljevanju navaja poklicne bolezni, ki jih je pri tožeči stranki verificirala interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ki v povezavi s pisnimi izjavami že navedenih prič potrjujejo verifikacijo poklicne bolezni in izpolnjevanje pogojev iz Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odpravnine (v nadaljevanju Pravilnik). Da gre pri tožeči stranki za poklicno bolezen plevralne azbestoze v skladu s Pravilnikom, izhaja tudi iz izvida medicine dela E. d.o.o. z dne 2. 2. 2017, ki ga je podal F.F., dr. med., spec. dela, prometa in športa.

4. Nadalje navaja, da iz določbe tretjega odstavka 2. člena ZOPDA izhaja, da so do pravic po ZOPDA upravičene tudi osebe, ki so pri svojem poklicnem delu prihajale v stik z azbestnimi vlakni na kakršenkoli način, kar se je dogajalo tudi pri tožeči stranki. Azbestna vlakna so se iz oblačil delavcev, ki so obiskovali lokal, odlagala v ozračje in delovno okolje in jih je pri svojem delu in čiščenju lokala vdihovala tožeča stranka. Tožeča stranka je zato tudi zbolela za poklicno boleznijo. Toženi stranki očita, da v izpodbijani odločbi ni obrazložila na čem temelji njena ugotovitev, da tožeča stranka ob opravljanju dela natakarice pri delodajalcu A., ni prihajala v stik z azbestnimi vlakni. V tem delu je izpodbijana odločba pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti.

5. Sodišču primarno predlaga, da ji določi odškodnino zaradi poklicne bolezni v tam navedeni višini, ki jo je na podlagi doseženega sporazuma dolžna izplačati tožena stranka. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 5. člena ZOPDA je eden od pogojev za izplačilo odškodnine oziroma za sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine po tem zakonu tudi to, da je bilo v postopku pred medresorsko komisijo, določeno v skladu z 8. členom ZOPDA, ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine upravičencu. Medresorska komisija odloči o izpolnjevanju pogojev za izplačilo odškodnine v roku 3 mesecev po prejemu popolne vloge iz 1. alineje prvega odstavka 5. člena in mnenja o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu iz 2. alineje prvega odstavka 5. člena ZOPDA.

9. V konkretnem primeru ni sporno, da je interdisciplinarna skupina strokovnjakov za verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in oceno zmanjšanja življenjskih funkcij, imenovana v skladu z 8. členom ZOPDA (v nadaljevanju ISS), podala mnenje, da je pri tožeči stranki na podlagi izpolnjenih pogojev iz tretjega odstavka 2. člena Pravilnika verificirana poklicna bolezen, tako kot je navedeno v mnenju ISS.

10. Po določbi 3. alineje prvega odstavka 5. člena ZOPDA se v postopku pred medresorsko komisijo uporabljajo določbe predpisov o splošnem upravnem postopku, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. V konkretnem primeru tožena stranka ni sledila mnenju o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ISS, vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja zakaj takemu mnenju ni sledila in je zato obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Sodišče pri tem dodaja, da tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj ni upoštevala tretjega odstavka 4. člena, ki določa, da se bolezni iz prvega in drugega odstavka tega člena štejejo za poklicne bolezni, če vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in boleznijo ugotovi ISS, ki je v tožničinem primeru tako vzročno zvezo v strokovnem mnenju nedvomno ugotovila.

11. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer sklicuje na določbe tretjega odstavka 2. člena ZOPDA v delu, ki določa, da so po tem zakonu do pravic upravičene tudi osebe, ki so pri svojem poklicnem delu uporabljale delovno ali varovalno opremo, ki je vsebovala azbest, kar tožeča stranka sicer res ne izkazuje, vendar pa tožena stranka pri tem izpusti zadnji stavek, ki razširja upravičence na osebe, ki so pri svojem poklicnem delu prihajale v stik z azbestnimi vlakni na drugačen način, česar v izpodbijani odločbi ne obrazloži. Izpodbijana odločba je zato pomanjkljivo obrazložena tudi v tem delu in se je ne da preizkusiti. Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeče stranke tudi ni seznanila z dejstvi in razlogi, na podlagi katerih je odločila v nasprotju z mnenjem ISS, s tem pa je kršila določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Navedene kršitve predstavljajo bistvene kršitve pravil postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj za odločanje o stvari sami, tako kot je to predlagala tožeča stranka, niso izpolnjeni pogoji določeni v 65. členu ZUS-1, ker narava stvari tega ne dopušča, podatki postopka pa za tako odločanje ne dajejo zanesljive podlage. Na seji senata je sodišče odločalo ob upoštevanju 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa niso sodelovali stranski udeleženci z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik.