Jedro

Pravnomočno je zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je najemno razmerje prenehalo, kar pomeni, da še vedno traja. Iz samega pojma najemne pogodbe (567. člen ZOR) izhaja, da zakupnik sme uporabljati tujo (zakupodajalčevo) stvar v skladu s sklenjeno pogodbo (581. člen ZOR), zakupnik pa mu mora za to plačevati določeno zakupnino (583. člen ZOR). Ker mu pravica uporabljati tujo stvar pripada po pogodbi, ne gre za uporabo tuje stvari in zato ne pridejo v poštev določila ZOR o neupravičeni pridobitvi (210.-219. člen ZOR). Tožeča stranka bi lahko zahtevala le plačilo najemnine v skladu s pogodbo, tega pa ni zahtevala in tudi za obračuna vtoževanega zneska ni navedla, da bi bil v skladu z najemno pogodbo. Tudi dejanska podlaga tožbe ne meri na plačilo najemnine v skladu s pogodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje v izreku pod I. spremeni tako, da se v tej točki naveden tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške v znesku 257.100,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati uporabnino dela nezazidanega stavbnega zemljišča, na katerem ima tožena stranka postavljen prodajni objekt, kiosk z nadstreškom v skupni izmeri 54 m2, na delu zemljišča parc. št. 182/1 k.o. H., vpisanega v zemljiškoknjižnem vložku št. x, v višini 1.534.404,48 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2003 dalje do plačila. V II.

točki izreka sodbe pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je najemna pogodba št. A/2-25/91 odpovedana in je najemno razmerje prenehalo, in zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka z dela nezazidanega stavbnega zemljišča, dela parc.

št. 182/1 k.o. H., vpisanega v zemljiškoknjižnem vložku št. x, na svoje stroške odstrani kiosk in ostale premičnine ter tožeči stranki izroči zemljišče v stanju, v kakršnem ga je prejela. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo pod I. in III. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, saj sodba v I. točki nalaga toženi stranki plačilo uporabnine zemljišča, po drugi strani pa naj bi med strankama obstajalo najemno razmerje za zemljišče (II. točka sodbe - zavrnitev zahtevka za ugotovitev odpovedi pogodbe in prenehanje najemnega razmerja). Tožena stranka je glede zahtevka za plačilo uporabnine ves čas ugovarjala aktivno in pasivno legitimacijo. Tožeča stranka glede na 88. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) od vložitve denacionalizacijskega zahtevka dalje ni upravičena do uporabnine. Določbo je treba razlagati tako, da se položaj denacionalizacijskega upravičenca zaradi dejanj tožeče stranke ne sme poslabšati. Denacionalizacijski upravičenci bodo z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pridobili pravico zahtevati uporabnino od uporabnika zemljišča, zato bo sodba v tej zadevi poslabšala njihov položaj. Gre za nedovoljeno in nično razpolaganje tožeče stranke. Tožeča stranka z razširitvijo zahtevka izrecno zahteva uporabnino. Gre za zahtevek za plačilo za uporabo tuje stvari v svojo korist. Uporabnik je tisti, ki dejansko uporablja stvar, ki ima stvar v posesti. Zemljišče, na katerem stoji kiosk, uporablja tisti, ki uporablja kiosk. Tožena stranka kioska ne uporablja od leta 1996 dalje, kar je tožeči stranki ves čas znano.

Tožena stranka z A. H. ni sklenila pogodbe za podnajem zemljišča. A. H. ji za uporabo zemljišča ni ničesar plačeval. Glede na to tožena stranka ni uporabljala zemljišča v svojo korist in ni dolžna plačati uporabnine. Tožeča stranka s tožbo ni zahtevala plačilo najemnine za zemljišče, zato je obrazložitev sodbe glede najemnine v nasprotju z izrekom sodbe, ki govori o plačilu uporabnine. Če pa bi sodišče tožeči stranki prisodilo najemnino za zemljišče, bi moralo upoštevati določbe najemne pogodbe o višini in zapadlosti najemnine. V pogodbi je bilo določeno plačilo v 15 dneh po izstavitvi računa v tekočem pogodbenem letu. Tožeča stranka toženi za plačilo najemnine za leta 2000-2003 ni poslala nobenega računa in tudi ni predložila nobenega dokaza za višino in zapadlost uporabnine. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških. Tožeča stranka z zavrnitvijo zahtevka pod II. ni uspela z velikim delom tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče prisoditi stroške glede na uspeh v pravdi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

V izreku sodbe prve stopnje je res na eni strani zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je najemna pogodba med pravdnima strankama odpovedana in da je najemno razmerje po tej pogodbi prenehalo. Prav tako je zavrnjen zahtevek, da mora najemnik vrniti predmet najema v stanju, v kakršnem ga je prejel. Na drugi strani pa je ugodeno zahtevku za plačilo uporabnine, torej koristi, ki jo toženec ima z neupravičeno rabo nepremičnine, last tožeče stranke. Čeprav v primeru, ko najemno razmerje traja, ni mogoče govoriti o najemnikovi neupravičeni rabi predmeta najema, pa ta kršitev ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč zmotno uporabo materialnega prava - konkretno določb o najemni pogodbi in določb o neupravičeni pridobitvi. Izrek zaradi tega sam s seboj ni v nasprotju in je sodbo prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Omenjeno je že bilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Ne sicer pri uporabi 88. člena ZDen, kot zmotno meni pritožba. Smisel prepovedi iz 88. člena ZDen je v prepovedi poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca, do katerega bi lahko prišlo v primeru razpolaganja s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Vendar pa do poslabšanja položaja denacionalizacijskih upravičencem z uveljavljanim zahtevkom ne bi prišlo in torej ne gre za razpolaganje, ki je z omenjenim zakonskim določilom prepovedano in sankcionirano. Tudi pritožba ugotavlja, da bodo denacionalizacijski upravičenci lahko uporabnino zahtevali šele od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Na ta čas pa se tožbeni zahtevek ne nanaša. Sodba je v izreku pod II. postala pravnomočna, saj je pritožba ne izpodbija, tožeča stranka (ki bi edina sploh imela pravni interes za to) pa pritožbe ni vložila. Tako je pravnomočno zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je najemno razmerje prenehalo, kar pomeni, da še vedno traja. Iz samega pojma najemne pogodbe (567. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je za to pravno razmerje treba še vedno uporabiti na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika) pa izhaja, da zakupnik sme uporabljati tujo (zakupodajalčevo) stvar v skladu s sklenjeno pogodbo (581. člen ZOR), zakupnik pa mu mora za to plačevati določeno zakupnino (583. člen ZOR). Ker mu pravica uporabljati tujo stvar pripada po pogodbi, ne gre za neupravičeno uporabo tuje stvari in zato ne pridejo v poštev določila ZOR o neupravičeni pridobitvi (210.-219. člen ZOR). Tožeča stranka bi lahko zahtevala le plačilo najemnine v skladu s pogodbo, tega pa ni zahtevala in tudi za obračun vtoževanega zneska ni navedla, da bi bil v skladu z najemno pogodbo.

Tudi dejanska podlaga (razširjene) tožbe ne meri na plačilo najemnine v skladu s pogodbo.

Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še tudi v preostalem delu.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Glede na to, da je tožeča stranka po spremembi sodbe v pravdi popolnoma propadla, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Potrebni pravdni stroški tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 201.300,00 SIT (stroški sestave odgovora na tožbo, ene pripravljalne vloge, zastopanja na šestih narokih; ne pa tudi stroški druge pripravljalne vloge, saj je ni bilo, če pa je s tem mišljena vloga z dne 29.8.2003, ta ni bila potrebna, saj predlogu v njej ni bilo ugodeno; prav tako tudi niso priznani stroški sodnih taks, saj ti niso opredeljeno zahtevani - specifikacija in podrobna odmera razvidna na str. 57 spisa), v pritožbenem postopku pa 55.800,00 SIT (sestava pritožbe in taksa za pritožbo - specifikacija in podrobna odmera razvidna na str. 66 spisa), skupno ji mora torej povrniti

257.100,00 SIT.