Jedro

Dejanski stan očitne pomote mora izhajati iz subjektivnih okoliščin na strani stranke, vzrok za njen nastanek pa je praviloma neodvisen od njene volje ali dejanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj (sedaj Ministrstvo za gospodarstvo) Republike Slovenije, št. … z dne 22. 12. 2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo opr. št. U 387/2001 z dne 25. 9. 2002 že odločalo o tožbi tožeče stranke in jo zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom I Up 909/2003 z dne 6. 11. 2003 to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, št. … z dne 1. 6. 2000, s katerim je prvostopni organ v 1. točki zavrnil zahtevo tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljeno in v 2. točki zavrgel pritožbo tožeče stranke kot prepozno. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ 9. 5. 2000 odločbo z dne 5. 5. 2000 vročil pritožnikovemu pooblaščencu odvetniku AA, ta pa je vročitev zavrnil, ker da pritožnika ne zastopa več. Vročevalec je ravnal po določbi 25. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in na povratnici označil zavrnitev odločbe. Ne stranka ne pooblaščenec pa preklica oziroma odpovedi pooblastila nista oznanila prvostopnemu organu niti pisno niti ustno na zapisnik, kar bi glede na določbo 2. odstavka 58. člena ZUP morala storiti. Ker tega nista storila, preklic oziroma odpoved pooblastila odvetniku AA v času vročitve navedene odločbe za prvostopni organ nista veljala. Prvostopni organ je odločbo z dne 5. 5. 2000 vročil 11. 5. 2000 tudi stranki, česar pa glede na to, da je bila že dne 9. 5. 2000 vročena pooblaščencu, ni bil dolžan storiti. Pritožnik zato napačno zatrjuje, da pooblaščencu AA ni bila vročena odločba z dne 5. 5. 2000, čeprav je njeno vročitev zavrnil. Rok za pritožbo na odločbo z dne 5. 5. 2000 je pritožniku pričel teči 10. 5. 2000 in se mu iztekel 24. 5. 2000, tridnevni rok za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga določa 3. odstavek 103. člena ZUP, pa se je iztekel 27. 5. 2000. Prvostopni organ bi moral zato ravnati v skladu z določbo 3. odstavka 106. člena ZUP in zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, vloženo 30. 5. 2000, kot prepozno zavreči. Kljub tej kršitvi pa drugostopni organ zaključuje, da pomanjkljivosti, ki so bile storjene v postopku na prvi stopnji, niso bistvene. Drugostopni organ svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da je pritožnik vložil pritožbo in zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje po izteku roka, določenega v 3. odstavku 103. člena ZUP, ker je bila odločba prvostopnega organa z dne 5. 5. 2000 vročena pooblaščencu AA dne 9. 5. 2000. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje napačna in da posledično tožena stranka o pritožbi sploh ni odločala. Že v postopku pritožbe je tožeča stranka navedla, da se je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sklicevala na privilegirano vrnitev, ki je predvidena za primer, če je podana v naknadnem roku treh dni. Pri svojem odločanju je tožena stranka napačno uporabila ZUP. Za vrnitev v prejšnje stanje je določen subjektivni rok v 105. členu ZUP, ter je očitno, da je bil predlog podan pravočasno v okviru osem dnevnega roka. Tri dnevnega prekluzivnega roka za vrnitev v prejšnje stanje namreč ni. Tožena stranka je pomešala roke in razloge. Določba 3. odstavka 103. člena ZUP namreč pomeni privilegij glede razlogov, iz katerih se lahko dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pomeni privilegij glede na splošno ureditev vrnitve, da se lahko dovoli oprava zamujenega dejanja, tudi če stranka ni zamudila roka iz opravičenega razloga. Tudi pomota (tudi kot posledica slabe organizacije) je tako na podlagi izrecne zakonske določbe dovoljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje pod pogojem, da je ta vsebinski razlog uveljavljen v krajšem roku, kot splošen predlog za vrnitev. V primeru, če bi bil predlog vložen po poteku tri dnevnega privilegiranega roka in pred potekom osem dnevnega roka, pa je šteti tak predlog kot splošen pravočasen predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga vsebinsko obravnavati v skladu s splošnimi (in ne privilegiranimi) določbami ZUP, ne pa ga zavreči. Vendar v tem primeru to ni odločilnega pomena za odločitev. Tožeča stranka meni, da je bila pritožba celo pravočasna. Ker se je upravni organ postavil na stališče, da preklic pooblastila odvetniku nima učinka, ker v skladu z določbami 58. člena ZUP ni bil naznanjen organu, potem pomeni, da je odločilna le vročitev odločbe pooblaščencu. Ob zatrjevanju odklonitve sprejema bi zato moral organ uporabiti določbe 95. člena ZUP, ki določajo, da pusti vročevalec spis v stanovanju oziroma prostorih ali pa nalepi spis na vrata stanovanja oziroma prostorov, ali pa ga pusti v predalčniku. Če se opravi vročitev tako, zapiše vročevalec na vročilnici dan, uro in razlog odklonitve ter kraj, kjer je spis pustil, šteje pa se, da je s tem vročitev opravljena. Vročitev je torej opravljena, ko vročevalec pusti odločbo pri naslovniku. Ker iz vročilnice in spisa ni razvidno, kje je vročevalec pustil spis, s tem pa tudi ne, ali ga je sploh pustil, torej rok za vložitev pritožbe sploh ni mogel poteči in bi že iz tega razloga moral organ pritožbo obravnavati. Obstaja pa še en očiten razlog, zaradi katerega je treba tožbi ugoditi. Tožena stranka je namreč prezrla, da je predlog za privilegirano obravnavo zamude utemeljen in pravočasen tudi v primeru, če bi bila vročitev dne 9. 5. 2000 pooblaščencu odvetniku AA dejansko opravljena. Ob začetku roka dne 10. 5. 2000 bi ta rok dejansko potekel 24. 5. 2000, tri dnevni rok za uveljavljanje privilegiranega zakonskega roka pa dne 27. 5. 2000, 27. 5. 2000 pa je sobota, torej dan, ko se pri organu ne dela. Prvi naslednji delavnik je bil ponedeljek, dne 29. 5. 2000, torej je tožeča stranka pravočasno vložila zamujeno pritožbo in hkraten predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka je tako brez dvoma z vlogo z dne 29. 5. 2000 obvarovala rok in ohranila pravico. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke v tožbi in vztraja pri svojih navedbah, ki jih je podala že v izpodbijani odločbi, ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Vrhovno sodišče je v sklepu opozorilo, da je tožeča stranka v tožbi po vsebini uveljavljala razlog nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj priči, katerih zaslišanje je predlagala v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, nista bili zaslišani. Ob spornem dejanskem stanju pa sodišče ni imelo podlage za odločanje na seji in je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče sledilo napotkom Vrhovnega sodišča in opravilo glavno obravnavo, na kateri je na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbralo dokazno gradivo za presojo in ugotovitev, da dejansko stanje v upravnem postopku za odločitev, kot izhaja iz prvostopne in izpodbijane odločbe, ni bilo popolno ugotovljeno, torej je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

Po izvedenem dokaznem postopku, po vpogledu v listine v upravnem in sodnem spisu ter zaslišanju priče BB je sodišče ugotovilo, da je prvostopni organ preuranjeno zaključil, da v obravnavani zadevi zatrjevana očitna pomota ni podana, ne da bi prej razčistil v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevana dejstva s predlaganimi pričami.

Določba 3. odstavka 103. člena ZUP vsebuje pravno nedoločen pojem »očitno pomoto«, ki ob podanosti in dodatnih pogojih, da je organ prejel vlogo vsaj v treh dneh po izteku roka in je stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico, opravičuje vrnitev v prejšnje stanje. Dejanski stan očitne pomote mora izhajati iz subjektivnih okoliščin na strani stranke, vzrok za njen nastanek pa je praviloma neodvisen od njene volje ali dejanja. Na stranki, ki očitno pomoto uveljavlja, je dokazno breme, da izkaže in dokaže okoliščine, za katere meni, da v konkretnem primeru štejejo za očitno pomoto. Iz navedenega izhaja, da se sodišče strinja s prvostopnim organom, da nevestno ravnanje podjetja, ki samo zakrivi, da je rok za pritožbo potekel, ne more predstavljati očitne pomote, ki bi opravičevala vrnitev v prejšnje stanje. Vendar pa dejansko stanje pri prvostopnem organu zaradi opustitve zaslišanja predlaganih prič ni razčiščeno do mere, ki bi utemeljevalo navedeni zaključek. Načelo materialne resnice nalaga organu, da pravno pomembna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom o objektivnem obstoju dejstva. Tožeča stranka oziroma organ prve stopnje bosta torej morala po zaslišanju prič, ki jih je tožeča stranka v dokaz svojih trditev predlagala, odločiti ali je tožeči stranki pripisati očitno pomoto, katera je bila vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe.

Glede na pravno mnenje tožeče stranke, izraženo v tožbi in na glavni obravnavi, da je rok iz 3. odstavka 103. člena ZUP privilegiran rok, sodišče dodaja: Uporaba procesnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje mora biti restriktivna tudi v primeru 3. odstavka 103. člena ZUP, zato možnosti, da se jo uveljavlja v roku treh dni po zamudi, ni šteti za privilegiran rok, ki bi le ob zatrjevanju očitne pomote opravičeval vrnitev v prejšnje stanje. Tako ravnanje bi pomenilo nedopustno podaljševanje zakonskih procesnih rokov.

Po mnenju sodišča je tožeča stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila pravočasno ter so razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi in ponovno ponovljeni na glavni obravnavi, da je predlog prepozen, napačni in v nasprotju z dokazili v upravnem in sodnem spisu. Namreč tudi ob štetju pritožbenega roka od 10. 5. 2000 (vročitev odvetniku AA), bi se pritožbeni rok iztekel 24. 5. 2000, rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa 27. 5. 2000 (torej na soboto). Navedeno posledično (glede na določbe ZUP o štetju rokov) pomeni, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen v ponedeljek 29. 5. 2000, pravočasen. Tožena stranka tudi na glavni obravnavi (sodišče jo je že predhodno pozivalo, da predloži dokazilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen 30. 5. 2000) ni predložila dokaza, da sta bila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožba vložena 30. 5. 2000 (kot v izpodbijani odločbi zatrjuje) in ne, kot je s predloženim potrdilom o oddaji pošiljke (list št. A 3) dokazala tožeča stranka. Pravočasen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil torej organ prve stopnje dolžan presojati po vsebini, tožena stranka pa zato v isti smeri tudi pritožbo tožeče stranke ter se do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, opredeliti.

Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, kršene pa so bile tudi določbe postopka, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.