Jedro

Tožena stranka je na podlagi ugotovitve, da je tujec vlogi priložil ponarejeno diplomo ter ugotovitve, da je ponarejeno tudi potrdilo iz kazenske evidence, utemeljeno štela, da so izkazani razlogi za sum iz 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Hkrati so izpolnjeni pogoji za zavrnitev vloge tudi iz razloga 6. alinee prvega odstavka 55. člena Ztuj-2. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti razlogi za to domnevo. Ocena teh razlogov je namreč prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je z izpodbijano odločbo, št. 214-2565/2016-22 (121207) z dne 23. 8. 2017, v 1. točki izreka zavrnila prošnjo A.A. za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji in v 2. točki izreka odločila, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je B.B., s pooblastilom podjetja C. d.o.o., pri upravni enoti za prosilca vložila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ter Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT).

3. Tožena stranka je navedla pravne podlage, ki dovoljujejo vstop in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji in pogoje za pridobitev zaprošenega dovoljenja. Pri presoji priložene dokumentacije je ugotovila, da prošnja ni popolna, zato je 15. 12. 2016 stranko pozvala, naj dopolni prošnjo s podatkom o ustreznem zdravstvenem zavarovanju in ustrezno potrjenim potrdilom o nekaznovanju. Na podlagi tretjega odstavka 37.a člena ZTuj-2, je upravni organ po uradni dolžnosti od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) zahteval izdajo soglasja k enotnemu dovoljenju, ki ga je zavod po odpravi pomanjkljivosti izdal dne 1. 2. 2017. 4. Po pregledu nekatere strankine dokumentacije je upravni organ posumil, da le-ta ni pristna. O tem je obvestil Policijsko postajo Celje, ki jih je z dopisom z dne 23. 3. 2017 obvestila, da diploma Instituta Č. ni bila izdana stranki in je ponarejena, prav tako pa je ponarejeno strankino potrdilo iz kazenske evidence Policije Kosova. Navedene ugotovitve je upravni organ posredoval ZRZS, ki ga je 6. 6. 2017 obvestil, da izdaja soglasja, ker niso izpolnjeni zakonski pogoji, ni možna.

5. Dne 16. 6. 2017 je upravni organ stranko in delodajalca seznanil z ugotovljenimi dejstvi in jima v roku 8 dni od prejema dopisa dal možnost, da se skladno s prvim odstavkom 9. člena in četrtim odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izrečeta o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Stranka, ki ji je bila pisna seznanitev vročena 20. 7. 2016, se ni odzvala, delodajalec, ki mu je bila seznanitev vročena 5. 7. 2017, pa je 19. 7. 2017 posredoval dopis, v katerem pa ne navaja nobenih novih dejstev, ki bi lahko vplivala na odločitev v tej upravni zadevi.

6. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ na podlagi 1., 5. in 6. alinee prvega odstavka 55. člena in v zvezi z 91. členom ZTuj-2 ter 207. členom ZUP odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

7. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 27. in 23. člena Ustave RS. V tožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, iz katerega razloga je tožena stranka posumila, da je dokumentacija ponarejena in zakaj se je na seznamu, ki je poslan na ZRSZ znašel tožnik. Iz opisa dokumentacije ne izhaja, kaj na njej bi bilo ponarejeno, ali je ponarejena v celoti ali morebiti predrugačena, skratka, do navedb tožene stranke se ni možno opredeliti. Tožena stranka ni obrazložila, v čem in na kak način je bilo nesporno ugotovljeno, da je preverjanje dokumentov pokazalo, da je diploma inštituta "Č." ponarejena in ni izdana tožniku, in da je ponarejeno potrdilo iz kazenske evidence Policije Kosova. Tožnik zagotavlja, da je potrdilo Policije Kosova originalno in ni ponarejeno.

8. Gre za dokumenta, na podlagi katerih je tožena stranka zaključila, da so podani razlogi za zavrnitev izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca in na tej podlagi sprejela tudi zaključek, da je s predložitvijo ponarejenih listin tožena stranka storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, čeprav zanj še ni bila pravnomočno obsojena. Takšna odločitev tožene stranke je napačna in nepopolna. Upravni organ je prejudiciral odločitev glede kazenske odgovornosti tožnika, kar pomeni kršitev določbe 27. člena Ustave RS (domnevo nedolžnosti). Prav tako je bila z izpodbijano odločbo kršena določba 23. člena Ustave RS, saj se do tega ali je tožnik storil kaznivo dejanje, upravni organ ne more opredeliti.

9. Široka razlaga določbe 55. člena ZTuj-2 se je že v številnih postopkih izkazala za preveč restriktivno. Prav tako uporaba 6. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 ni podprta niti z enim samim dejstvom in dokazom, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Ker iz do sedaj ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče zaključiti, da utegne tožnik predstavljati nevarnost za javni red in mir v RS in da obstaja sum, da bo njegovo bivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila postopek pridobitve zaprošenega dovoljenja, v katerem mora sodelovati tudi ZRSZ. Sklicujejo se tudi na sodno prakso in sicer sodbo Upravnega sodišča RS I U 369/2014, iz katere izhaja, da za neizdajo dovoljenja za začasno prebivanje zadošča že domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, torej ni treba, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa ta domneva tudi izkazana. Glede na to, da tožnik še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da je s tem, ko je priložil ponarejene listine, storil kaznivo dejanje, čeprav še zanj ni bil pravnomočno obsojen, je bila izkazana tudi domneva, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS in sum, da bo izvrševal kazniva dejanja. ZTuj-2 v določbi 6. alinee prvega odstavka 55. člena postavlja strožja merila. Ni treba, da bi moral biti tujec obsojen oziroma spoznan za odgovornega za prekršek, ker to iz tega določila ne izhaja. Tudi v tem primeru zadošča razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS.

11. Odgovor na tožbo je bil poslan tožeči stranki v tem upravnem sporu. Ki nanj ni odgovorila.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

14. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji zavrnila. Izpodbijana odločitev temelji na določbah 37. člena v povezavi 1., 5. in 6. alineo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 15. ZTuj-2 v 37. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo enotnega dovoljenja. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je določeno, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 16. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo navedla 1. alineo 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona. V obravnavani zadevi gre za pogoj iz četrtega odstavka tega člena. Listine upravnega spisa namreč izkazujejo in to v zadevi ni sporno, da pristojni ZRSZ na podlagi ZZSDT ni izdal soglasja za zaposlitev A.A., zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev, ker je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je tožnik predložil ponarejeno diplomo Inštituta "Č." in ponarejeno potrdilo iz kazenske evidence Policije Kosova. Ker je pridobitev soglasja ZRSZ v primeru kot je obravnavani (glede na vrsto zaprošenega dovoljenje za prebivanje) obvezna, sodišče soglaša z ugotovitvijo upravnega organa, da je zavrnitev prošnje utemeljena že iz tega razloga.

17. Sodišče je v nadaljevanju presojalo zakonitost odločitve tožene stranke, ki je zavrnitev tožnikove prošnje oprla tudi na 5. in 6. alineo prvega odstavka 55. člena ZTUJ-2. Določba 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem drugih nasilnih ali kaznivih dejanj.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru, na podlagi ugotovitve, ki temelji na poizvedbah Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave Celje, Policijske postaje Celje (dopis št. K 1765228/8214433 (3A691-75) z dne 23. 3. 2017), da je tujec vlogi priložil ponarejeno diplomo Č. v ..., ki ni bila izdana njemu in je ponarejena ter ugotovitve, da je ponarejeno tudi potrdilo iz kazenske evidence Policije Kosova, utemeljeno štela, da so izkazani razlogi za sum iz 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, na podlagi istih dokazil oziroma presoje njihove pristnosti, pa je utemeljeno štela tudi, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev vloge tudi iz razloga 6. alinee prvega odstavka 55. člena Ztuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v RS tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti razlogi za to domnevo. Ocena teh razlogov je namreč prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

19. Ker sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, zavrača pavšalne tožbene tožbene ugovore, da utemeljitev verodostojnosti dokazov (listin) ni bila zadostna. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.