Jedro

Obstoj zavarovalne pogodbe se dokazuje z zavarovalno polico. Ker je tožeča stranka obstoj kasko zavarovanja med njo in oškodovanko dokazovala z blagajniškim izdatkom in prijavo o poškodbi vozila, se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala obstoja zavarovalne pogodbe. To pa kljub temu, da tožena stranka ni oporekala obstoju kasko zavarovanja, saj mora tožeča stranka najprej sama zatrjevati in tudi dokazovati obstoj zavarovanja.

Ker tožeča stranka zahteva povrnitev izplačane odškodnine od odgovorne osebe, bi morala, da bi s svojim zahtevkom uspela, zatrjevati vse elemente civilnega delikta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.4.2004, opr. št. II P X, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 173.766,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1996 do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o njihovi odmeri do plačila.

Obenem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 33.700,00 SIT.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo odločilnih dejstev v zvezi z obstojem pogodbenega razmerja med tožečo stranko in oškodovanko ni niti prerekala, še manj pa priložila dokazila v tej smeri. Poleg tega je pavšalno prerekala tudi ostale navedbe tožeče stranke in za nobeno od svojih navedb ni predložila nobenih dokazov.

Tožeča stranka je načeloma dolžna predlagati dokaze za dejstva, ki sestavljajo dejansko tožbeno podlago, vendar pa trditve same po sebi niso potrebne dokazovanja, če ne postanejo sporne na podlagi ugovorov tožene stranke, ki mora za te ugovore prav tako ponuditi dokaze. To pravilo pomeni, da sodišče ne sme samo ugotavljati dejstev in izvajati dokazov, ki jih stranke niso navajale, razen v primerih iz drugega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku. Po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje nima prav, ko navaja, da bi morala tožeča stranka sodišču predložiti ustrezne dokaze o zavarovalni pogodbi z oškodovanko, saj tožena stranka trditev o obstoju kasko zavarovanja ni prerekala. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je samo dodatno ugotavljalo ta dejstva in na koncu na podlagi tega celo ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov o temelju vtoževane terjatve, znatno prekoračilo svoja pooblastila pri odločanju o postavljenih zahtevkih in kršilo razpravno načelo v postopku. Ker je bil neobstoj temelja vtoževane terjatve eden od razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, je to dejstvo vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Na opisan način je prišlo tudi do zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče na podlagi podanega dejanskega stanja v tem delu, ki izhaja iz vlog pravdnih strank, napravilo zmoten zaključek, da ni podan temelj vtoževane terjatve. Poleg tega je tožena stranka v odgovoru na ugovor le pavšalno prerekala trditev tožeče stranke, da je tožena stranka izključno odgovorna za prometno nesrečo. Tožena stranka ni postavila konkretnih trditev o soodgovornosti oškodovanke V.Ž., prav tako pa v tej smeri ni predložila nobenih dokazov. Samo dejstvo, da je imela tožena stranka od nezgode trajne posledice, pa ne zadostuje. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala zatrjevati potek prometne nesreče. Sam potek prometne nesreče v konkretnem primeru ni bistven, bistveno pa je, da je tožena stranka za prometno nesrečo izključno odgovorna in da je tožeča stranka v tej smeri predložila ustrezne dokaze. V tem delu sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si ti v nasprotju.

Tudi če tožeča stranka dejansko ni uspela dokazati izključne odgovornosti toženca, bi bilo sodišče glede na ugovor tožene stranke dolžno ugotoviti, ali obstaja soodgovornost oškodovanke in to ugotovitev ustrezno obrazložiti. Prav tako bi bilo dolžno obrazložiti, kolikšen je delež njene soodgovornosti in tožbenemu zahtevku vsaj v tem delu ugoditi. Tožeča stranka meni, da v konkretnem primeru obstojijo vsi elementi odškodninskega zahtevka, ki jih je tožeča stranka v svojih vlogah ustrezno obrazložila in predlagala ustrezne dokaze, zaradi česar bi bilo treba, če bi bila pravilno upoštevana določila pravdnega postopka in pravilno uporabljeno materialno pravo, tožbenemu zahtevku ugoditi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v konkretnem primeru pri odločitvi izhajalo iz določb Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na določbi 939. člena ZOR o subrogaciji, dejanska podlaga v zvezi s slednjo pa je v pogodbi o kasko zavarovanju, sklenjeni med tožečo stranko in V.Ž., v dejstvu, da je zavarovalnica svoji zavarovanki na podlagi te pogodbe izplačala odškodnino in v dejstvu, da je za škodo, ki jo je utrpela V. Ž. v prometni nezgodi dne 11.6.1996, odgovorna tožena stranka. Stranka mora navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev resničnosti njenih trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Obstoj zavarovalne pogodbe se dokazuje z zavarovalno polico, katere sestavni del so Splošni pogoji kasko zavarovanja. Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka zatrjevala obstoj kasko zavarovanja med njo in oškodovanko V.Ž., obstoj le-tega pa je dokazovala z blagajniškim izdatkom in prijavo o poškodbi vozila, se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka obstoja zavarovalne pogodbe ni dokazala. To pa glede na določbi prvega odstavka 7. člena in 212. člen ZPP in kljub temu, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni oporekala obstoju kasko zavarovanja. V zvezi z ugotavljanjem obstoja kasko zavarovanja je sodišče prve stopnje upoštevalo le trditve in dokazno gradivo pravdnih strank, zato o kršitvi razpravnega načela ne more biti govora. Poleg tega pa bi kršitev omenjenega načela, če bi bila le-ta podana, lahko pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta pa glede na to, da gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti, ne more biti uveljavljena s pritožbo (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Tožeča stranka, kot že zgoraj rečeno, zahteva povrnitev izplačane zavarovalnine od tožene stranke kot odgovorne za škodo, ki je nastala njeni zavarovanki. Glede na to in upoštevaje določbe prvega odstavka 7. člena in 212. člen ZPP bi morala tožeča stranka, da bi uspela s svojim zahtevkom, zatrjevati vse elemente civilnega delikta (nedopustno ravnanje tožene stranke, škodo, obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost tožene stranke za škodo). Namesto tega pa je, kot skladno s podatki spisa ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji postavila le pavšalno trditev, da je za prometno nesrečo dne 11.6.1996 izključno odgovorna tožena stranka, in v dokaz te svoje trditve predložila predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper toženo stranko in odločbo o prekršku. S tem v zvezi je glede na določbo prvega odstavka 7. člena in 212. člen ZPP pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sodišče ni dolžno samo iz predloženih dokazov izbirati dejstev, ki podpirajo zahtevke strank. Vsa dejstva, ki utemeljujejo zahtevke strank, morajo le-te same navajati in dokazovati. Dejstev, ki niso zatrjevana, sodišče ne ugotavlja, čeprav zanje izve med dokaznim postopkom, razen če gre, na primer, za splošno znana dejstva ali domnevana dejstva. Pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi moralo sodišče samo ugotavljati, ali obstaja soodgovornost oškodovanke, zato ni utemeljen. Že sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka sploh ni zatrjevala elementov civilnega delikta, ima za posledico ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala odgovornosti tožene stranke za prometno nesrečo dne 11.6.1996, kar je pogoj za utemeljenost njenega zahtevka po 939. členu ZOR. Ker tožeča stranka v svojih vlogah sploh ni navedla, kakšno nedopustno ravnanje naj bi tožena stranka storila, kakšna škoda je bila povzročena s takim ravnanjem in pa drugo, sodišče prve stopnje niti ni moglo, poleg tega pa, kot že rečeno, ni bilo dolžno samo ugotavljati soodgovornosti oškodovanke.

Iz navedenega sledi, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani.

Glede na to in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.