Jedro

Sodišče EU je v sodbi C-111/15 odločilo, da je člen 71 Uredbe 1698/2005/ES treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi /.../, po kateri so upravičeni le izdatki, ki so nastali po izdaji odločbe o pravici do sredstev. Sodišče EU je presodilo, da Republika Slovenija s tako ureditvijo (iz sodbe je razvidno, da je upoštevana ureditev v četrtem odstavku 79. člena Uredbe PRP) ni presegla diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi Uredbe 1698/2005/ES. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da so na nacionalni ravni določena (strožja) pravila o upravičenosti izdatkov izvotlila namen Uredbe 1698/2005/ES, ki je v unifikaciji ureditve.

Kot začetek stroška se po četrtem odstavku 79. člena Uredbe PRP poleg naročila storitve logično šteje tudi opravljanje storitve na račun morebitnih dodeljenih sredstev; če je bila naložba uveljavljana za sofinanciranje vključno s stroški navedenih del, gre v tem delu za neupravičene stroške in za uveljavljanje izplačila stroškov v nasprotju z določbo četrtega odstavka 79. člena Uredbe PRP in 3. točko VI. poglavja javnega razpisa. Dogovor tožnice z izvajalcem del glede pričetka del in stroškov za dela, izvedena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, pa je za obravnavano zadevo pravno irelevanten ter je stvar zgolj njunega medsebojnega razmerja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33123-8/2010 z dne 25. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju agencija) je z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 2220/2011 z dne 13. 2. 2013, zahtevek tožnice za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010, (ponovno) zavrnila. V obrazložitvi odločbe navaja, da na podlagi primerjave med 71. členom Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. 9. 2005 o podpori za razvoj podeželja iz EKSRP (v nadaljevanju Uredba 1698/2005/ES) in določbami Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnega razpisa za ukrep 322 Obnova in razvoj vasi (v nadaljevanju Javni razpis) ugotavlja, da je v nacionalnem predpisu odločba o odobritvi sredstev pogoj za začetek dejavnosti in s tem začetna točka upravičenosti stroškov, v evropskem predpisu pa je predpisano, da se sofinancirana dejavnost lahko zaključi po datumu začetka upravičenosti do pomoči. Po mnenju agencije smiselno obe uredbi opredeljujeta upravičenost do sofinanciranja v obdobju po izdani odločbi in pred zaključkom investicije, ki mora nastopiti po izdani odločbi; zato agencija meni, da določbi nista v nasprotju, ampak se dopolnjujeta. Agencija dalje navaja, da je bilo pri pregledu zahtevka za izplačilo ugotovljeno, da je tožnica pogodbo z izvajalcem po izvedenem javnem naročilu podpisala že 13. 7. 2010, odločba o dodelitvi sredstev pa je bila izdana 19. 10. 2010, torej kasneje. S tem je bilo ugotovljeno odstopanje od pravila, določenega v četrtem odstavku 79. člena Uredbe PRP ter v 3. in 5. točki VI. poglavja Javnega razpisa, ki bi lahko pomenilo neupravičenost do izplačila na podlagi vloženega zahtevka. Zaradi ugotovljenega neskladja z zahtevami Uredbe PRP in Javnega razpisa, ki se nanaša na datum izdaje odločbe o odobritvi sofinanciranja in datum podpisane pogodbe, je agencija tožnico pozvala, da se o tem izjasni. Ker je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, jo je agencija štela za skladno z določbami PRP in Javnega razpisa. Nato je agencija z administrativno kontrolo in kontrolo na terenu preverila resničnost datuma začetka izvajanja del in dne 9. 9. 2011 opravila ogled na kraju samem, ki je pokazal, da je izvajalec del A. d.d. pričel z deli že 16. 8. 2010, kar je razvidno iz gradbenega dnevnika ter odvozov odpadnega materiala dne 18. 8. 2010, kakor tudi iz Poročila o nastalih gradbenih odpadkih in ravnanju z njimi. Administrativni pregled fotokopij gradbenega dnevnika je na tretji strani z dne 19. 8. 2010 pokazal, da so tega dne potekala dela na rušenju strehe. Streha je skupni del zgradbe, iz popisov pa izhaja, da je bila tudi skupni del naložbe, ki jo je tožnica stroškovno uveljavljala v 10. in 11. točki rušitvenih del „sklopa A – skupni deli in naprave“. Ne glede na to, kdaj je bila za opravljena dela dejansko izstavljena gradbena obračunska situacija in ne oziraje se na morebitne medsebojne dogovore med tožnico in soinvestitorjem B. d.d., je agencija ugotovila, da so bila dela na predmetni naložbi pričeta pred izdajo odločbe o dodelitvi sredstev z dne 19. 10. 2010. Ker je vloga tožnice za predmetno naložbo odobrena v odstotkovni višini celotne naložbe, ki se je izvajala skupaj z drugim sofinancerjem B. d.d., ne pa na način, da bi bila sofinancirana samo določena dela, je s pričetkom kakršnihkoli del tožnica prevzela obveznosti z izbranim izvajalcem pred izdajo odločbe o odobritvi sredstev z dne 19. 10. 2010. Vsaka pričeta dela, ki izhajajo iz sklenjene pogodbe z izvajalcem, pa povzročijo nastanek obveznosti. Zaradi kršitev zahtev četrtega odstavka 79. člena Uredbe PRP in Javnega razpisa v točki 4 VI. poglavja je tožničin zahtevek za izplačilo sredstev agencija zavrnila.

2. Tožnica v tožbi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka.

Izpostavlja, da agencija pri izdaji izpodbijane odločbe ni pravilno uporabila predpisa, na podlagi katerega je izpodbijano odločbo izdala, poleg tega pa je izpodbijana odločba tudi v nasprotju s pravnim mnenjem Upravnega sodišča v sodbi I U 2220/2011 z dne 13. 2. 2013. Navaja, da izpodbijana odločba temelji na nacionalni Uredbi PRP in Javnem razpisu, ki glede upravičenosti izdatkov določata strožje pogoje, kot jih določa Uredba 1698/2005/ES. V zvezi s sklicevanjem agencije v izpodbijani odločbi na člen 71 (3) Uredbe 1698/2005/ES navaja, da takšna razlaga nima opore v tej določbi. Meni, da bi bil namen Uredbe 1698/2005/ES (to je unifikacija nekega pravnega razmerja) povsem izvotlen, če bi lahko posamezne države določile „svoja pravila“. Pa tudi kolikor bi lahko pritrdili stališču agencije, da zadevna uredba dopušča državam članicam, da same strožje določijo oziroma drugače pravice upravičencev glede upravičenih izdatkov, tožnica meni, da bi to Republika Slovenija lahko storila le z zakonom in ne z nacionalno uredbo. Podzakonski akt, kar je tudi nacionalna Uredba PRP, Javni razpis pa je celo le pravni akt poslovanja, je namreč le izvedbeni akt, z njim pa ni možno, kot se to lahko stori z zakonom, spreminjati, urejati ali posegati v pravice. Tako Zakon o vladi v 21. členu daje pristojnost vladi izdajati uredbe le za izvrševanje predpisov EU, kar pomeni, da vlada z nacionalno uredbo podrobneje določi izvrševanje določenih predpisov (zakonov in predpisov EU), ne more pa z njimi določati novih pravic in obveznosti ali vanje posegati tako, da jih omejuje. Tako tožnica meni, da v nacionalni zakonodaji ni zakona, ki je edini predpis, s katerim se lahko določajo pravice in obveznosti, ki bi podrobneje določal oziroma omejeval obdobje upravičenosti izdatkov, ki je določeno v členu 71 Uredbe 1698/2005/ES. Tožnica meni, da sta tako predmetni Javni razpis kot nacionalna Uredba PRP neskladna z Ustavo Republike Slovenije in Uredbo 1698/2005/ES. Sporni določbi nacionalnih podzakonskih aktov – četrtega odstavka 79. člena Uredbe PRP in 3. do 5. točke VI. poglavja Javnega razpisa sta tako v nasprotju z 71. členom Uredbe 1698/2005/ES, skladno s katerim je namreč pravno nerelevantno dejstvo, ali je tožnica začela z deli oziroma prevzela obveznosti pred izdajo odločbe o pravici do sredstev (česar pa, kot zatrjuje tožnica ves čas postopka, ni storila). Glede na določbo člena 71 Uredbe 1698/2005/ES je namreč potrebno ugotoviti le, ali so izdatki nastali v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2015 ter se dejavnost (projekt) ni zaključila pred datumom začetka upravičenosti do pomoči. Te pogoje pa projekt tožnice nedvomno izpolnjuje, zato meni, da je upravičena do izplačila sredstev. Poudarja še, da mora Upravno sodišče v skladu s temeljnim načelom supremacije prava skupnosti nad nacionalnim pravom države članice in skladno z doktrino neposrednega učinka predpisov odkloniti uporabo nacionalne uredbe v delu, kjer ta določa strožje pogoje, kot veljajo v uredbi EU. To še toliko bolj velja za odklonitev uporabe določbe javnega razpisa, ki sploh ne more predstavljati materialnega prava.

V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo pravil postopka v tožbi tožnica navaja, da ji agencija pred izdajo izpodbijane odločbe ni dala možnosti, da se o ugotovitvah upravnega organa ob ogledu na kraju samem dne 9. 9. 2011 izjasni.

Glede zatrjevanih kršitev nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa tožnica v tožbi navaja, da kljub podpisu pogodbe z izvajalcem del in pričetku del s strani solastnika objekta (B. d.d.) do izdaje odločbe o pravici do sredstev sama ni prevzela nobenih obveznosti v zvezi s tem projektom. Zato meni, da ni kršila določb Uredbe PRP in odločbe o pravici do sredstev. Poudarja, da sta pogodbi, ki ju je podpisala z izbranim izvajalcem dne 12. 7. 2010, sklenjeni pod odložnim pogojem, in sicer tako, da pričneta veljati, ko naročnik (tožnica) pridobi pravnomočno odločbo o dodelitvi sredstev (18. člen teh dveh pogodb). Navaja pa tudi, da solastnik objekta B. d.d. zaradi nemotenega poteka svoje dejavnosti, ki jo izvaja v delu objekta, ki v naravi ustreza njegovemu solastniškemu deležu, ni mogel čakati več mesecev na odobritev sredstev tožnici ter s tem na pričetek del, zato je v soglasju s tožnico začel z deli, potrebnimi za rekonstrukcijo objekta in jih ni mogel izvesti drugače, kot s posegom v konstrukcijsko celovitost objekta (torej tudi dela, ki v naravi predstavljajo solastniški delež tožnice). Pred začetkom del se je tožnica v izogib nastanku težav pri uveljavljanju pravice do sredstev EKSRP ponovno sestala s solastnikom objekta B. d.d. in izvajalcem del A. d.d. ter ju opozorila, da pred izdajo odločbe o dodelitvi sredstev ne sme prevzemati nobenih obveznosti. Ob tem ju je tožnica tudi opozorila, da bo dela, ki jih bo izvajalec izvedel pred sklenitvijo pogodb oziroma začetkom njihove veljave, izvajal na lastne stroške oziroma na stroške investitorja B. d.d. in da za ta dela tožnica ne prevzema nobenih obveznosti. Vsebino tega sestanka so stranke zapisale v obliki pisnega dogovora (Uradni zapis povzetka dogovora o izvajanju del, sklenjen med tožnico in A. d.d.).

Tožnica se v dokazne namene sklicuje na listine upravnega spisa v zadevi, predlaga pa tudi zaslišanje prič (župana, direktorja občinske uprave in uradne osebe agencije A.A.). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči, da se zahtevku tožnice za izplačilo sredstev ugodi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne agenciji v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj pred SEU sproži postopek predhodnega odločanja zaradi razlage 71. člena Uredbe 1698/2005/ES, tožbo pa naj kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je 10. 2. 2015 postopek prekinilo ter SEU predlagalo sprejem predhodne odločbe o razlagi člena 71 Uredbe 1698/2005/ES. V predhodno odločanje sta bili predloženi dve vprašanji: (1) ali je treba Uredbo 1698/2005/ES, zlasti člen 71 (3) razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi v določbah četrtega odstavka 79. člena Uredbe PRP in VI. poglavja Javnega razpisa in (2) ali je treba Uredbo 1698/2005/ES, zlasti člen 71 (3) razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi v četrtem odstavku 56. člena ZKme-1. 6. SEU je dne 7. 7. 2016 izdalo sodbo C-111/15. O prvem predloženem vprašanju je odločilo, da je člen 71 Uredbe 1698/2005/ES treba razlagati, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi /.../ po kateri so upravičeni le izdatki, ki so nastali po izdaji odločbe o pravici do sredstev. O drugem predloženem vprašanju pa je odločilo, da je člen 71(3) Uredbe 1698/2005/ES v povezavi s členom 30 Uredbe 65/2011 treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi /.../, ki določa, da se zahtevek za izplačilo zavrne v celoti, če so nekateri izdatki za to dejavnost nastali pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, če upravičenec do podpore v svojem zahtevku za izplačilo ni namerno podal napačne prijave.

7. V zadevi je med strankama sporna zavrnitev zahtevka tožnice za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010. Agencija je zaključek o zavrnitvi zahtevka tožnice sprejela na podlagi določb četrtega odstavka 79. člena Uredbe PRP in VI. poglavja Javnega razpisa v povezavi s členom 71 (3) Uredbe 1698/2005/ES, četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 in ugotovitve, da je tožnica pričela z deli na naložbi, ki jo je stroškovno uveljavljala, pred izdajo odločbe o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010. 8. Uredba 1698/2005/ES v členu 71 (upravičenost izdatkov) (1) določa, da brez poseganja v člen 39 (1) Uredbe (ES) št. 1290/2005 izdatek pride v poštev za prispevek EKSRP, če ustrezno pomoč dejansko izplača plačilna agencija med 1. januarjem 2007 in 31. decembrom 2015; sofinancirane dejavnosti se ne smejo zaključiti pred datumom začetka upravičenosti do pomoči. Določba člena 71 (2) te uredbe določa, da izdatki pridejo v poštev za prispevke iz EKSRP samo, če so nastali pri dejavnostih, za katere se je odločil organ upravljanja zadevnega programa ali programa v okviru njegove odgovornosti na podlagi izbirnih meril, ki jih določi pristojni organ. Določba člena 71 (3) te uredbe določa, da se pravila o upravičenosti izdatkov določijo na nacionalni ravni ob upoštevanju posebnih pogojev, ki so bili v tej uredbi določeni za nekatere ukrepe za razvoj podeželja.

9. V četrtem odstavku 79. člena Uredbe PRP (ki je akt implementacije) pa je določeno, da so upravičeni stroški naložbe samo stroški, nastali od datuma izdaje odločbe o pravici do sredstev do dokončanja naložbe oziroma najpozneje do 30. junija 2015; kot začetek stroška se šteje prevzem obveznosti upravičenca na račun morebitnih dodeljenih sredstev (sklenitev katerekoli pogodbe, naročanje materiala, opreme, storitev ali del). Navedene določbe so vsebinsko povzete (tudi) v 3., 4. in 5. točki VI. poglavja Javnega razpisa.

10. Kot izhaja iz 6. točke obrazložitve te sodbe, je SEU v sodbi C-111/15 z dne 7. 7. 2010 odločilo, da je člen 71 Uredbe 1698/2005/ES treba razlagati, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi /.../, po kateri so upravičeni le izdatki, ki so nastali po izdaji odločbe o pravici do sredstev. SEU je v sodbi presodilo, da Republika Slovenija s tako ureditvijo (iz sodbe je razvidno, da je upoštevala ureditev v četrtem odstavku 79. člena Uredbe PRP) ni presegla diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi Uredbe 1698/2005/ES; presojo je oprlo na razlogovanje o tem, da navedeni pogoj prispeva k uresničevanju načela razporeditve izdatkov za posebej določeno dejavnost, kakor določa člen 71 (2) Uredbe 1698/2005, da je navedeni pogoj primeren, ker se z njim zagotavlja učinkovitejša razdelitev sredstev iz EKSRP in o tem, da ni ugotovilo, da bi nacionalna ureditev, ki (tudi) ima podlago v 12. členu ZKme-1, ovirala neposredno uporabljivost Uredbe 1698/2005/ES (točke 37 do 45 sodbe C-111/15). Glede na navedeno sodišče kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da so na nacionalni ravni določena (strožja) pravila o upravičenosti izdatkov izvotlila namen Uredbe 1698/2005/ES, ki je v unifikaciji ureditve. Kot utemeljene pa sodišče tudi ne sprejema podrejene tožbene navedbe, da (pa) bi pravila glede upravičenih izdatkov Republika Slovenija lahko uredila le z zakonom in ne s podzakonskim aktom. (Že) Zakon o Vladi, na katerega se sklicuje tudi tožnica v tožbi, določa, da vlada za izvrševanje predpisov Evropske unije izdaja uredbe in druge akte iz svoje pristojnosti (sedmi odstavek 21. člena). Na podlagi člena 71 (3) Uredbe 1698/2005/ES, po katerem se pravila o upravičenosti izdatkov določijo na nacionalni ravni /.../, pa je Vlada v četrtem odstavku 79. člena Uredbe PRP uredila prav to, določila (podrobnejša) pravila o upravičenih stroških, in ni določala (omejevala) pravic, pri čemer je za izvajanje ukrepov razvoja podeželja vlada tudi imela podlago v 12. členu ZKme-1 (da določi vrsto ukrepov, pogoje, upravičence, merila in postopke za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa razvoja podeželja ter finančna sredstva, namenjena za posamezni ukrep razvoja podeželja).

11. Iz izpodbijane odločbe (dalje) izhaja, da je zaradi kršitev četrtega odstavka 79. člena Uredbe PRP in določb VI. poglavja Javnega razpisa, ob ugotovitvi, da so bila dela na predmetni naložbi pričeta pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, agencija zahtevek tožnice za izplačilo sredstev na podlagi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 zavrnila v celoti. Po navedeni zakonski določbi organ zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrne.

12. V 6. točki obrazložitve te sodbe je sodišče tudi že povzelo odločitev SEU o drugem predloženem vprašanju za predhodno odločanje, (namreč) da je člen 71(3) Uredbe 1698/2005/ES v povezavi s členom 30 Uredbe 65/2011/EU treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi /.../, ki določa, da se zahtevek za izplačilo zavrne v celoti, če so nekateri izdatki za to dejavnost nastali pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, če upravičenec do podpore v svojem zahtevku za izplačilo ni namerno podal napačne prijave1. 13. SEU v sodbi (točka 53) sledi mnenju generalnega pravobranilca v sklepnih predlogih, da se tako radikalen ukrep, kot je zavrnitev plačila, uporabi le v položaju, določenem v členu 30 (2) Uredbe 65/2011, ki se nanaša na primer, v katerem upravičenec do podpore poda namerno napačno prijavo. V vseh preostalih primerih člen 30 določa znižanje zneska podpore, ki se izračuna v skladu z metodo, določeno v odstavku (1) tega člena. Dodaja še (v točki 54 sodbe), da je taka metoda odvračilna, saj se znesek, ki se dejansko izplača, zniža za znesek, ki je občutno višji od neupravičenega izdatka, s čemer se prepreči učinek „mrtvih izgub“2, hkrati pa se ohrani sorazmernost, saj upravičeni stroški niso povsem izključeni iz podpore.

14. Glede na navedeno je bil zahtevek tožnice za izplačilo sredstev zavrnjen ob nepravilni uporabi materialnega prava. Agencija odločitve ne bi mogla opirati na četrti odstavek 56. člena ZKme-1, pač pa bi morala postopati po 30. členu Uredbe 65/2011/EU ter po pregledu upravičenosti zahtevka za izplačilo odločiti o znižanju (ali da se ne uporabi, ker je tožnica dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska) oziroma izključitvi, če bi ugotovila, da je tožnica namerno vložila napačno prijavo.

15. Sodišče kot neutemeljene presoja tudi navedbe tožnice, da kljub podpisu pogodbe z izvajalcem del in pričetku del s strani solastnika objekta (B. d.d.) do izdaje odločbe o pravici do sredstev sama ni prevzela nobenih obveznosti v zvezi s tem projektom ter da zato ni kršila določb Uredbe PRP in odločbe o pravici do sredstev. Ne glede na to, da bi vloga tožnice z dne 15. 7. 2016, v kateri predlaga, naj sodišče izvede glavno obravnavo za ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja, kateri izdatki za financirano dejavnost so nastali pred izdajo odločbe o pravici do sredstev z dne 19. 10. 2010, kazala na to, da pri navedenem ugovoru več ne vztraja, sodišče dodaja, da se do ugovora opredeljuje iz razloga, da pred vodenjem ponovnega postopka o tem jasno poda svoje stališče. Sodišče omenjenih navedb in stališč tožnice ne sprejema kot utemeljenih, ker sodi, da (že zgolj) ugotovljeni dejstvi pričetka del na dan 16. 8. 2010 in opravljanja del rušenja strehe na dan 19. 8. 2010 pomenita, da so bila dela na predmetni naložbi, ki jo je tožnica stroškovno uveljavljala, pričeta pred izdajo odločbe o pravici do sredstev (iz podatkov spisne dokumetacije bi sicer izhajalo, da so se dela po pričetku kontinuirano nadaljevala). Kot začetek stroška se (namreč) po četrtem odstavku 79. člena Uredbe PRP poleg naročila storitve logično šteje tudi opravljanje storitve na račun morebitnih dodeljenih sredstev; če je bila naložba uveljavljana za sofinanciranje vključno s stroški navedenih del, gre v tem delu za neupravičene stroške in za uveljavljanje izplačila stroškov v nasprotju z določbo četrtega odstavka 79. člena Uredbe PRP in 3. točko VI. poglavja Javnega razpisa. Dogovor tožnice z izvajalcem del glede pričetka del in stroškov za dela, izvedena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, pa je za obravnavano zadevo pravno irelevanten ter je stvar zgolj njunega medsebojnega razmerja.

16. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršen zakon, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo agenciji v ponovni postopek na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena, da bo ta v kontradiktornem postopku dopolnila relevantno dejansko stanje ter ob pravilni uporabi zakona ponovno odločila v zadevi.

17. V zvezi s predlogom tožnice za odločitev v sporu polne jurisdikcije sodišče dodaja, da že z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, in sicer zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. člena ZUS-1 in 65. člena tega zakona. Po presoji sodišča pa za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre.

18. Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 285,00 EUR, povečanem za 22 % DDV, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV.