Jedro

Med strankama je sporen obračun zamudnih obresti, in sicer datum, od katerega so bile obresti obračunane. Tožnik v tožbi navaja le, da datum obračuna obresti ni pravilen. Niti v tožbi niti v predhodnem postopku pa ni predložil izračuna oziroma višine obresti, ki bi se razlikovala od obračuna prvostopnega organa. Ker je drugostopni organ v svoji odločbi pojasnil, da je bil obračun izveden od datumov, kot jih navaja tožnik, ko je nastopila izvršljivost za posamezno obračunsko obdobje, ne glede na to, da so bili v obrestnem listu, poslanem tožniku, kot datumi, od katerih so bile obračunane obresti, navedeni datumi zapadlosti, je po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovor zgolj pavšalen, saj ni izkazano, da izračun zamudnih obresti ni pravilen.

V 166. členu ZDavP-2 je določeno, da davčni organ sklep o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah ali hranilnicah, vroči dolžniku ter bankam oziroma hranilnicam, pri katerih ima dolžnik denarna sredstva. Navedena določba podlage za ugovor, da bi moral izpodbijani sklep biti najprej vročen tožniku, ne daje, ampak po presoji sodišča zavezuje le, da mora biti sklep s strani davčnega organa odpravljen istočasno dolžniku in bankam.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT 42912-14743/2009-1 (12032-12) z dne 14. 7. 2009, je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Novo mesto kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) odločil, da se tožniku opravi davčna izvršba dolgovanega zneska, ki na dan 14. 7. 2009 znaša skupno 8.590,02 EUR (davek na dodano vrednost znaša 7.335,47 EUR, zamudne obresti znašajo 1.233,69 EUR in stroški davčne izvršbe 20,86 EUR) z rubežem denarnih sredstev. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, številka DT 42912-14743/2009-2 (12032-12) z dne 14. 7. 2009, ki je sestavni del tega sklepa. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožnik, glede na knjigovodske evidence prvostopnega organa, v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, navedenih v seznamu izvršilnih naslovov. Prvostopni organ je zato, skladno s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2), začel davčno izvršbo. Sklicuje se še na določbe 145. in 166. člena ZDavP-2 in pojasni še obračun stroškov.

Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo št. DT-499-29-353/2009-2 z dne 16. 2. 2010 zavrnilo. Drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe ocenjuje, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi s 145. členom istega zakona. Glede pritožbenih navedb pojasni, da je prvostopni organ pravilno obračunal višino zamudnih obresti glede na število dni, in sicer od dne 1. 8. 2007, 31. 10. 2007 in 1. 2. 2008, ko je nastopila izvršljivost za posamezno obračunsko obdobje, čeprav so v obrestnem listu, ki je bil tožeči stranki poslan dne 17. 6. 2009, kot datumi od katerih so bile obračunane obresti, navedeni datumi zapadlosti (datumi 31. 7. 2007, 30. 10. 2007 in 31. 1. 2008). Če bi prvostopni organ obračunal zamudne obresti v skladu s 96. členom ZDavP po 0,0274 odstotni dnevni obrestni meri od datuma zapadlosti dalje, kar trdi tožnik, bi bile obresti glede na število dni, ko je bil tožnik v zamudi s plačilom, višje od navedenih.

Glede ugovora, da bi moral prvostopni organ izpodbijani sklep najprej vročiti tožeči stranki, pojasni, da je bil izpodbijani sklep, kot izhaja iz podatkov v spisu, odposlan tako tožniku kot njegovi banki istočasno dne 14. 7. 2008, in da je bil banki navedeni sklep osebno vročen skladno s 1. odstavkom 87. člena Zakona splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) že dne 15. 7. 2008, medtem ko je bil tožniku vročen v skladu s 4. odstavkom 87. člena ZUP. Pove še, da ZDavP-2 v zvezi s tem nima nobene posebne določbe in da tudi prvostopnemu organu tega ne nalaga kot obveznost, da pa 3. odstavek 157. člena določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. To pa pomeni, da se tožničin položaj zaradi tega v ničemer ne bi spremenil. Tožnica je zato celo na boljšem, saj je banka navedeni sklep takoj izvršila in so tako zamudne obresti do poplačila celotnega dolga nižje, kot bi bile sicer.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. Meni, da je sklep napačen in poudarja, da dolžnik pride v zamudo, če v določenem roku ne poravna svojih obveznosti. Zamudne obresti se lahko obračunavajo od prvega naslednjega dne po tem, ko obveznost zapade v plačilo. V tem primeru bi prvostopni organ lahko obračunal zamudne obresti od glavnice v znesku 1.877,87 EUR od 1. 8. 2007 dalje, od glavnice v znesku 2.894,70 EUR od 31. 10. 2007 dalje ter od glavnice v znesku 2.562,90 EUR od 1. 2 .2008 dalje do plačila. Vztraja tudi pri ugovoru, da je prvostopni organ ravnal napačno, ko izpodbijanega sklepa ni najprej vročil tožniku in šele nato banki, pri kateri ima odprt TRR. Prvostopni organ pa je (v nasprotju s svojo dosedanjo prakso) izpodbijani sklep istočasno poslal tako tožniku, ki ga zaradi odsotnosti edinega zaposlenega ni prejel na dan, ko je bila vročitev sklepa poskušana, pač pa mu je bila vročitev opravljena šele po poteku 15 dnevnega roka (skladno z določbami ZUP), kot tudi banki. Tožnik kljub nejasni oziroma nepopolni določbi 1. odstavka 166. člena in 1. odstavka 167. člena ZDavP-2 meni, da izpodbijani sklep nikakor ne more učinkovati prej, kot je stranki oziroma konkretno dolžniku vročen. Opozarja tudi, da odločitev (v drugostopni odločbi) o stroških ni pravilna, saj so bili stroški priglašeni. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in vpogledu v listinsko podlago sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je svojo odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene ugovore in se nanje, ne da bi jih ponavljalo, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/05 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na podatke upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je med strankama sporen obračun zamudnih obresti, in sicer datum, od katerega so bile zamudne obresti obračunane. Tožnik v tožbi navaja le to, da datum obračuna obresti ni pravilen. Niti tožbi niti v predhodnem postopku pa ni priložil izračuna zamudnih obresti oziroma višine obresti, ki bi se razlikovala od obračuna prvostopnega organa. Ker je drugostopni organ v svoji odločbi tožeči stranki pojasnil, da je bil obračuna izveden od datumov, kot jih navaja tožnik (od 1. 8. 2007, od 31. 10. 2007 in od 1. 2. 2008, ko je nastopila izvršljivost za posamezno obračunsko obdobje) ne glede na to, da so bili v obrestnem listu, poslanem tožeči stranki, kot datumi od katerih so bile obračunane obresti, navedeni datumi zapadlosti, je po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovor zgolj pavšalen, saj ni izkazano, da izračun zamudnih obresti ni pravilen.

Glede ugovora, da bi moral izpodbijani sklep biti najprej vročen tožeči stranki tudi sodišče pripominja, da v ZDavP-2 v zvezi s tem ni nobene posebne določbe. V 166. členu ZDavP-2 je namreč določeno, da davčni organ sklep o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah ali hranilnicah, vroči dolžniku ter bankam oziroma hranilnicam, pri katerih ima dolžnik denarna sredstva. Navedena določba pa davčni organ po presoji sodišča zavezuje le v takšni meri, da je sklep s strani davčnega organ odpravljen istočasno dolžniku in bankam.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1. Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.