Jedro

Zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost, ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo začne upnik proti dolžniku pred pristojnim organom. OZ ne določa pojma "drug pristojni organ". Gre za nedoločen pravni pojem, ki je podvržen vsebinski opredelitvi sodišča, vsekakor pa za "drug pristojni organ" že glede na vsebino določbe 368. člena OZ ni mogoče šteti delodajalca kot dolžnika.

Stranka, ki vstopi v pogajanja, ni zavezana skleniti pogodbe, ima pa dolžnost, da se v postopku pogajanj vede na način, ki spoštuje interese nasprotne stranke. Zavezana je torej k poštenemu pogajanju v skladu s 5. členom OZ, ki določa načelo vestnosti in poštenja. Pri presoji njenega ravnanja je treba upoštevati, ali je do opustitve pogajanj prišlo iz utemeljenih razlogov, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in pravil ravnanja, ki jih narekujejo dobri poslovni običaji. Toženka je s svojimi dejanji, s katerimi je ves čas pogajanj jasno izkazovala namen skleniti poravnavo, pri tožnici ustvarila utemeljeno pričakovanje, da bo zadeva rešena z izvensodno poravnavo ter jo s tem vzpodbudila k nadaljnjim aktivnostim, ki so ji povzročile stroške za pravno zastopanje.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za nepošteno pogajanje po temelju utemeljen, glede višine tega tožbenega zahtevka in glede odločitve o stroških postopka (V. in VI. točka izreka) pa se zadeva razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati premalo izplačane plače v skupnem znesku 32.478,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov premalo izplačanih plač v obdobju od avgusta 2016 do junija 2019, kot izhajajo iz izreka sodbe; za 1.691,63 EUR višji zahtevek z obrestmi v tem obdobju pa je zavrnilo (I. in II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek v znesku 73.395,44 EUR iz naslova premalo izplačanih plač za obdobje od julija 2006 do julija 2016 z obrestmi (III. točka izreka) ter zahtevek v višini 1.891,00 EUR iz naslova odškodnine za nepošteno pogajanje (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 2.263,77 EUR (V. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 30 % (VI. točka izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo v III. (zoper zavrnjeni znesek 4.867,35 EUR), IV. in V. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da je zahtevek za obdobje od februarja 2016 do julija 2016 zastaran. Sodišče naj bi pri presoji spregledalo, da je tožnica svoj zahtevek pri delodajalcu uveljavljala s pisno zahtevo, ki je bila toženki poslana februarja 2021, kar izhaja iz dokazil. Že s tem je bil sprožen postopek izvensodnega uveljavljanja terjatve, kar preprečuje nastop zastaranja. Toženka se je s tožnico spustila tudi v izvensodna pogajanja, v okviru katerih je tožnici celo ponudila sklenitev poravnave, kar je jasen izraz zavesti dolžnika o obstoju terjatve. Da je zahtevek tožnice utemeljen naj bi izhajalo tudi iz dejstva, da ji je bil od julija 2019 dalje dodatek ponovno izplačevan. Takšno ravnanje po stališču tožnice pomeni pripoznanje dolga, vsaj po temelju. Gre za konkludentno pripoznanje, ki se kaže v delni izpolnitvi. Ker je sodišče ta dejstva prezrlo je storilo kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je toženka z vedenjem o obstoju terjatve in kasnejšimi dejanji, ki imajo naravo pripoznanja dolga (pogajanja, ponudba poravnave, podpis tožnice), povzročila pretrganje zastaranja skladno s 364. členom OZ. Sodišče bi tako moralo ugoditi zahtevku, ki se nanaša na obdobje od februarja 2016 do julija 2016. Nepravilno je sodišče zavrnilo tudi plačilo odškodnine zaradi nepoštenega pogajanja. Sodišče dejanskega stanja ni celovito in pravilno ugotovilo. Toženka je po večmesečnih pogajanjih povsem brez utemeljenega razloga odstopila od podpisa izvensodne poravnave, s čimer je neupravičeno povzročila škodo tožnici. Tožnica je predlog poravnave, ki ji ga je predložila toženka, podpisala, toženka pa je brez obrazložitve od podpisa odstopila, kar je nepošteno, saj iz razpoložljivih dokazov ne izhaja noben tehten ali objektivno opravičljiv razlog za nenadni odstop. Toženka je s svojimi dejanji ustvarila pri tožnici utemeljeno pričakovanje, da bo zadeva rešena z izvensodno poravnavo. Ne drži, da tožnica ni navedla nobenih dejanskih okoliščin, ki naj bi kazale na neskrbnost oziroma nepoštenost toženke. Te okoliščine je tožnica pojasnila, medtem ko toženka za svoje ravnanje v postopku ni podala nikakršnih tehtnih pojasnil. Ker je odločitev v izpodbijanem delu nepravilna, so posledično nepravilno odmerjeni tudi stroški postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo tožničin zahtevek za plačilo dodatka za stalnost, ki je bil opredeljen v toženkini kolektivni pogodbi. V zvezi s toženkinim ugovorom zastaranja je pravilno presodilo, da je tožničin zahtevek delno zastaran, ker je tožnica sodno varstvo uveljavljala šele 14. 9. 2021, posledično pa je zahtevek iz naslova premalo izplačane plače (dodatek za stalnost) za obdobje od julija 2006 do vključno julija 2016 zastaran, ker je potekel 5-letni zastaralni rok (202. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1).

6.Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da do zastaranja zahtevka za obdobje od februarja 2016 do julija 2016 ni prišlo, ker je svoj zahtevek pri delodajalcu uveljavljala s pisno zahtevo, ki je bila toženki poslana februarja 2021 in je torej takšna njena zahteva pri delodajalcu pretrgala zastaranje. Za presojo ugovora zastaranja je bistveno, ali je bila tožba vložena znotraj splošnega zastaralnega roka petih letih. Skladno s 365. členom Obligacijskega zakonika (OZ) se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost, ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo začne upnik proti dolžniku pred pristojnim organom. OZ ne določa pojma "drug pristojni organ". Gre za nedoločen pravni pojem, ki je podvržen vsebinski opredelitvi sodišča, vsekakor pa za "drug pristojni organ" že glede na vsebino določbe 368. člena OZ ni mogoče šteti delodajalca kot dolžnika. Po določbi 368. člena OZ za pretrganje zastaranja namreč ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika naj izpolni obveznost. Glede na navedeno vložitev tožničine zahteve pri delodajalcu (kot dolžniku) oziroma opomin pred tožbo iz februarja 2021 ne predstavlja upnikovega dejanja pred "drugim pristojnim organom", ki bi pretrgalo zastaranje. Odločitev sodišča, da je zastaran tudi zahtevek za obdobje od februarja 2016 do julija 2016 je tako pravilna.

7.Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je zastaranje pretrgano, ker naj bi toženka pripoznala svoj dolg do tožnice vsaj po temelju s tem, ko ji je od julija 2019 dalje dodatek za stalnost ponovno izplačevala. Pripoznava dolga je enostranska izjava volje dolžnika, ki je lahko upniku dana izrecno ali posredno, s konkludentnimi dejanji (drugi odstavek 364. člena OZ). Ko dolžnik dolg pripozna, se zastaranje pretrga in začne teči znova (prvi odstavek 364. člena OZ). Do pretrganja zastaranja na podlagi izjave o pripoznavi dolga pride na podlagi zakona. Bistvo pripoznave dolga je v tem, da izjava ali dejanje dolžnika upravičeno ustvarja pri upniku prepričanje, da dolg obstaja in da se dolžnik zaveda svoje obveznosti. Sodno prakso zaznamuje ustaljeno stališče, da mora biti izjava o pripoznavi dolga jasna, nedvoumna in brez pogojev, ki bi lahko vzbujali dvom o izpolnitvi, ter dovolj določna glede dolžnikove obveznosti. Kot posredno pripoznavo dolga zakon šteje na primer plačilo na račun, plačilo obresti ali dajanje zavarovanja. Teorija med konkludentna dejanja uvršča predlog dolžnika za obročno plačilo, dogovor o določitvi novega roka za izpolnitev ali dogovor o prevzemu izpolnitve. Priznanje dolga pa je lahko npr. tudi dolžnikova obljuba, da bo dolg kmalu poravnal, ali pojasnilo, zakaj obveznosti še ni izpolnil. Če dolžnikova izjava o obstoju dolga ni izrecna, mora njegovo ravnanje jasno izražati voljo, iz katere je mogoče upravičeno sklepati, da priznava obstoj dolga. Konkretne okoliščine posameznega primera ne smejo dopuščati dvoma, da pomeni dolžnikovo ravnanje priznanje njegove obveznosti.

8.Na strani 11 in 12 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje jasno in ustrezno pojasnilo, zakaj v obravnavani zadevi ni prišlo do pripoznave dolga. Podani so razlogi o odločilnih dejstvih, zato je sodbo (tudi) v tem delu mogoče preizkusiti. Uveljavljana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Pritožbeno sodišče s podanimi razlogi v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje ni spregledalo dejstva, da je bil tožnici od julija 2019 dalje dodatek za stalnost ponovno izplačevan, vendar temu dejstvu, glede na to, da je bil dodatek izplačevan na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2019, pravilno ni pripisalo pravno relevantne teže, še posebej glede na to, da so se določila posameznih pogodb o zaposlitvi tožnice v tem delu spreminjala in niso bila vseskozi enaka. Okoliščina, da je toženka na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2019 tožnici ponovno pričela izplačevati dodatek za stalnost, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča tako ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo toženke, da priznava obstoj svojega dolga do tožnice. Prav tako za pripoznavo dolga, ki bi prekinila tek zastaralnega roka ni mogoče šteti pogajanj v zvezi z vtoževano terjatvijo niti ponudbe za izvensodno poravnavo.1 Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožnica niti ni pojasnila vsebine poravnalne ponudbe, niti je ni predložila, da bi lahko sodišče sploh presodilo, kaj iz vsebine poravnalne izjave izhaja.

9.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu III. točke izreka tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Glede navedene odločitve niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in ta del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10.Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka iz naslova odškodnine zaradi nepoštenega pogajanja. Skladno z 20. členom OZ, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 13. člena ZDR-1, pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. Vendar odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki. Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo. Prvi odstavek 20. člena OZ določa, da pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. Navedeno pomeni, da stranka, ki vstopi v pogajanja, ni zavezana skleniti pogodbe, ima pa dolžnost, da se v postopku pogajanj vede na način, ki spoštuje interese nasprotne stranke. Zavezana je torej k poštenemu pogajanju v skladu s 5. členom OZ, ki določa načelo vestnosti in poštenja. Pri presoji njenega ravnanja je treba upoštevati, ali je do opustitve pogajanj prišlo iz utemeljenih razlogov, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in pravil ravnanja, ki jih narekujejo dobri poslovni običaji.

11.Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice, ki ga je temeljila na citirani določbi OZ zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni navedla dejstev, ki bi izkazovala slabo vero toženke, niti razlogov, zakaj naj bi bila njena opustitev neutemeljena. Tožnica je v tožbi in kasneje zatrjevala, da je toženka v zvezi z zahtevkom za plačilo dodatka za stalnost z njo več mesecev vodila pogajanja. To dejstvo med strankama ni bilo sporno, potrjeno pa je tudi z izpovedbama tožnice in A. A., kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Nadalje je tožnica navedla, da ji je toženka ponudila v podpis poravnavo, ki jo je tožnica podpisala (kar prav tako ni bilo sporno, saj toženka tega dejstva ni prerekala), na podlagi izpovedi tožnice in listin v spisu (A14) pa to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Toženka je nato po trditvah tožnice kljub dolgotrajnim pogajanjem brez obrazložitve odstopila od podpisa izvensodne poravnave. Na podlagi izpovedi A. A., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do slednjega prišlo v posledici odločitve poslovodstva. Toženka razlogov za takšno odločitev v postopku ni pojasnila niti jih ne ugotavlja sodišče prve stopnje.

12.Tožnica je s svojimi navedbami, v katerih je opisala konkretne okoliščine dogajanja (dolgotrajnost pogajanj, dejstvo, da je toženka pripravila osnutek poravnave, ki ga je tožnica podpisala, nato pa ga brez obrazložitve zavrnila), ter s predloženimi dokazi izpolnila svoje trditveno in dokazno breme. Navedla je dovolj dejstev, da je vzpostavila domnevo neutemeljenosti opustitve sklenitve izvensodne poravnave. Zato je procesno trditveno in dokazno breme glede morebitnih utemeljenih razlogov za takšno opustitev prešlo na toženko. Toženka bi morala navesti in dokazati razloge, ki bi kazali, da odstop od podpisa poravnave ni bil neutemeljen (npr. da poslovodstvo objektivno ni moglo odobriti poravnave zaradi preseganja pooblastil, spremembe okoliščin ali posebnega interesa družbe). Zgolj sklicevanje, da poslovodstvo poravnave ni odobrilo (kar je izpovedal A. A.), brez dodatnih pojasnil, ne zadošča, saj mora biti razlog utemeljen, torej stvaren in opravičljiv, ne pa zgolj formalističen. Ker so trditve toženke v postopku ostale na ravni pavšalnih navedb, brez kakršnekoli konkretizacije okoliščin, je pritožbeno sodišče presodilo, da je element nedopustnega ravnanja izpolnjen. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje tožnici, da je toženka s svojimi dejanji, s katerimi je ves čas pogajanj jasno izkazovala namen skleniti poravnavo, pri njej ustvarila utemeljeno pričakovanje, da bo zadeva rešena z izvensodno poravnavo ter jo s tem vzpodbudila k nadaljnjim aktivnostim, ki so ji povzročile stroške za pravno zastopanje. Izpolnjeni so vsi elementi odškodninskega zahtevka in je torej temelj tožničinega zahtevka podan. Skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena OZ je toženka tožnici odgovorna za povzročeno škodo. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP izpodbijani del sodbe v IV. točki delno spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka.

13.Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretizirano ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo po temelju, se z višino škode ni ukvarjalo. Posledično pritožbeno sodišče v tej situaciji ne more opraviti svoje temeljne naloge - kontrole izpodbijanega dela sodbe v celoti. Zato je glede višine tega zahtevka in glede stroškov postopka izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Primerjaj VSL sodba II Cp 2503/2008.