Jedro

Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe. Glede na zakonsko določbo se namreč navedeni ukrep lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Iz dejanskih ugotovitev v obravnavani zadevi pa ta okoliščina po presoji sodišča ne izhaja, na kar se v tožbi utemeljeno sklicuje tožnik. Toženka je sicer izrazila dvom v tožnikove navedbe glede odsotnosti osebnih dokumentov in tožniku očita nasprotujoče si in neprepričljive razloge, zaradi katerih nima osebnih dokumentov. Vendar pa zgolj navedene okoliščine po presoji sodišča ne utemeljujejo zaključka toženke, da obstoja očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Po drugi strani pa je tožnik toženki posredoval tudi fotografijo osebne izkaznice, do katere se toženka sploh ni opredelila. Navedla je namreč, da je kvaliteta posnetka slaba in da ne more preveriti pristnosti tega dokumenta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-624/2018/31 (1312-05) z dne 22. 6. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka) je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom tujcu, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1997 v kraju ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju tožnik), odredilo ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna, da se zaradi obstoja očitnega dvoma ugotovi njegova istovetnost. Tožena stranka je odredila, da se tožniku omeji gibanje od ustne naznanitve ukrepa omejitve gibanja in sicer od 21. 6. 2018 od 15.00 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bo razlog še vedno obstojal. 2. Iz obrazložitvi sklepa izhaja, da je tožnik 21. 6. 2018 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega originalnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. V nadaljevanju toženka navaja podatke iz spisne dokumentacije, iz katere izhaja, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo 6. 4. 2018 iz Republike Hrvaške ter povzema tožnikove navedbe o tem kako je potoval iz izvorne države. Dne 13. 4. 2018 je vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in sicer potem, ko ga je prijela slovenska policija. Tožniku je bil po podani prošnji izrečen ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce Postojna zaradi ugotavljanja istovetnosti in državljanstva ter zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013. Dne 14. 4. 2018 je bil tožniku izdan pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja, zoper katerega je tožnik sprožil upravni spor. Upravno sodišče RS je tožnikovo tožbo s sodbo I U 860/2018-13 z dne 23. 4. 2018 zavrnilo in pritrdilo toženki, da obstoja očiten dvom v tožnikovo istovetnost in s tem tudi državljanstvo. Toženka je nato z odločbo z dne 6. 6. 2018 tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno. Navedena odločba je postala pravnomočna 18. 6. 2018. 3. Tožnik je 21. 6. 2018 na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi z osebnimi dokumenti je navedel, da ima kopijo osebne izkaznice na Messengerju, originalnega dokumenta pa nima. Potni list je pri tihotapcu v Turčiji, osebno izkaznico pa ima v Alžiriji. Ne morejo mu je poslati, saj sta brat in oče invalida, mama zanju skrbi in nima časa, sestre pa so premajhne. Po podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je bil tožniku ustno na zapisnik odrejen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni, da se zaradi obstoja očitnega dvoma ugotovi njegova istovetnost. Toženka navaja določbe prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena in drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

4. Ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite niti do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega originalnega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo skladno z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi z četrtim odstavkom 34. član ZMZ-1 mogoče ugotoviti njegovo identiteto. V konkretnem primeru se poraja dvom v osebne podatke, ki jih je navedel tožnik. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je tožnik predložil fotografijo osebne izkaznice oziroma fotografijo monitorja, na katerem je fotografija osebne izkaznice, pri čemer je kvaliteta posnetka slaba. Ker gre za fotografijo dokumenta, pristojni organ njegove pristnosti ne more preveriti. Očiten dvom v istovetnost tožnika kljub tej fotografiji ostaja, saj je podal kontradiktorne in neprepričljive izjave o tem, zakaj ne more predložiti osebnega dokumenta. V postopku mednarodne zaščite je namreč dejal, da je osebno izkaznico izgubil v Alžiriji, v postopku zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite pa je predložil fotografijo te osebne izkaznice. Prav tako so zelo neprepričljive njegove navedbe, da mu brat izkaznice ne more poslati, ker nima denarja. Prav tako izjava tožnika, da je bil njegov namen priti v Francijo, vzbuja še dodaten dvom v to, da je navedel resnične osebne podatke, saj lahko svojo identiteto namenoma prekriva v upanju, da v primeru, da ga primejo francoski varnostni organi, ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo.

5. Ker tožnik pri sebi nima originalnih osebnih dokumentov oziroma jih ni predložil pristojnemu organu in tudi ni podal prepričljivih razlogov, zakaj dokumentov nima, oziroma je celo sam ustvaril situacijo, da dokumenta pri sebi nima, pristojni organ utemeljeno dvomi v to, da je podal resnične podatke glede svoje identitete. Toženka se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018. Navaja še, da je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje. Tožena stranka se je iz navedenih razlogov odločila, da se tožniku omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ob upoštevanju drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se je toženka odločila, da tožniku omeji gibanje na območje in prostore Centra za tujce. Toženka namreč ugotavlja, da ukrep zadrževana na območju azilnega doma ne bi bil učinkovit. Glede na tožnikove izjave v zvezi s potjo iz izvorne države do Republike Slovenije (prečkanje več varnih držav brez vložitve prošnje za mednarodno zaščito, oziroma vložitev prošnje v eni državi in nato zapustitev te države, pri čemer je tožnik izrecno navedel, da tam ni nameraval ostati) in da je bila njegova ciljna država druga (Francija), toženka sklepa, da je namen tožnika čim prej zapustiti Republiko Slovenijo. Ta njegov namen pa bo z ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma težko preprečiti. V azilnem domu namreč naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Receptor je ves čas prisoten samo v recepciji azilnega doma, varnostnika pa opravljata naloge po Zakonu o zasebnem varovanju na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2. Varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja, na območje azilnega doma. Toženka se je pri svoji odločitvi za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Sklepno toženka ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot tudi, da so v skladu z drugim odstavkom istega člena podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni.

6. Tožnik izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sklicuje se na prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 in na razloge iz prve in druge alineje tega člena ter na drugi odstavek tega člena. Tožnik izpostavlja, da v skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso, kot jo navaja, za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov, temveč le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora toženka obrazložiti. Napačno je stališče toženke, da je zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika izpolnjen, ker tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene originalne listine, s katero bi dokazal svojo istovetnost. Tudi če se izhaja iz 97. člena ZTuj-2, ki ga navaja toženka, ni mogoče ugotoviti, da bi ta člen zahteval originalni dokument. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na novejšo sodno prakso. Iz slednje izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak se ukrep na tej podlagi odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost zatrjevane identitete oziroma je treba presojati tudi, ali ima tožnik opravičljive razloge za to, da potuje brez dokumentov. Toženka je samovoljno zaključila, da se poraja dvom v osebne podatke, ki jih je navedel tožnik. Tožnik meni, da toženka ni dovolj razčistila dejanskega stanja v zvezi z osebnimi dokumenti. Tožnik je pojasnil, da je predložil fotografijo osebne izkaznice, ker originala ne more pridobiti. Toženka tožnika tudi ni vprašala zakaj so bile v postopku različne njegove navedbe glede osebne izkaznice. Meni tudi, da je dolžnost toženke, da preveri, ali je tožnik v prvem postopku sploh pravilno razumel vprašanje, glede na to, da je v osebnem razgovoru 9. 5. 2018 pojasnil, da ni rekel, da je osebno izkaznico izgubil v Alžiriji. Tudi če bi bila osebna izkaznica izgubljena, to ne more spremeniti dejstva, da je tožnik imel fotografijo, ki jo je po logiki stvari naredil, preden jo je izgubil. Tožnik tudi meni, da toženka ne more presojati koliko stane in kakšna težava pomeni poslati osebno izkaznico v originalu iz izvorne države.

7. Glede druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik povzema ugotovitve toženke. Toženka navaja, da glede na tožnikove izjave v zvezi s potjo iz izvorne države do Republike Slovenije (prečkanje več varnih držav brez vložitve prošnje za mednarodno zaščito, oziroma jo je vložil v eni in jo zapustil, pri čemer je izrecno navedel, da tam ni nameraval ostati) in njegovo ciljno državo (ki je po zadnjih navedbah Francija) toženka sklepa, da je namen tožnika čim prej zapustiti Republiko Slovenijo. Ta njegov namen pa naj bi bilo z ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma težko preprečiti. Tožnik v zvezi s tem navaja, da je bila sicer njegova ciljna država Francija, a si je potem premislil, ko je dobil relevantne informacije o državi. Tožnik je že 13. 4. 2018 v osebnem razgovoru navedel, da v Grčiji ne bi ostal, saj je bil takrat že namenjen v Slovenijo. Prav tako je tožnik pojasnil, zakaj v ostalih državah ni ostal. Toženka pa sploh ni presojala argumentov tožnika, zakaj je države zapustil, niti se do njih ni opredelila in jih ni preverila. Posledično je tako kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik navaja, da Slovenije ne bo zapustil in da bo počakal na odločitev o prošnji, česar toženka sploh ni upoštevala.

8. Toženka je nato presojala, ali bi bil milejši ukrep (pridržanje na območju azilnega doma) primeren. Tožnik meni, da je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben in je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi (npr. omejitev gibanja na območje azilnega doma). Utemeljitev toženke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje azilnega doma (milejši ukrep), je pavšalna in pomanjkljiva. Argument toženke, da sama ne uspe zagotoviti, da bi (vsi) prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma, ni primeren. Gre namreč za pomanjkljivosti na strani toženke. Tožnik navaja, da tudi sicer izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, pri čemer se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in odločbe Ustavnega sodišča RS. Meni, da je ukrep, ki se v konkretnem primeru izvaja zoper tožnika, celo strožji kot ukrep pripora oziroma kazenska sankcija zapora, ki se izreče v kazenskem postopku, za kar navaja razloge. Tožnik se sklicuje na 5. člen EKČP ter spletno stran, kjer so navedene Smernice UNHCR, iz katerih izhaja, da je omejitev gibanja dovoljena le izjemoma, v kolikor se zasleduje legitimen cilj.

9. V konkretnem primeru iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati katerega izmed ustavno dopustnih ciljev zasleduje toženka z izrečenim ukrepom. Toženka navaja, da naj bi bil podan dvom glede tožnikove identitete, vendar ne pojasni, zakaj je zaradi tega potrebno oziroma nujno tako strogo omejevanje, kot je poseg v pravico do osebne svobode. Toženka ne ugotavlja, da bi iz individualnih in konkretnih okoliščin tožnikovega primera izhajalo npr. da tožnik predstavlja kakršnokoli grožnjo za javni red ali nacionalno varnost, prav tako iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik begosumen. Toženka ni obrazložila, katere aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem tožnikove identitete potekajo oziroma so predvidene, da se bodo izvedle. V tem delu zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Dodaja še, da tudi sum zavajanja ali zlorabe postopka sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v osebno svobodo. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi.

10. Tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero se naj stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Tožnik ob upoštevanju drugega odstavka 33. člena ZUS-1 sodišču tudi predlaga, da ugotovi, da je bila tožniku z izpodbijanim sklepom kršena pravica do osebne svobode in toženki prepove nadaljevanje izvrševanja tega sklepa na način, da posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodaja še, da je bilo tožniku v postopku mednarodne zaščite, ki se je zaključil s pravnomočno zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito, že omejeno gibanje tudi zaradi dvoma v tožnikovo istovetnost. Tožba zoper omenjeni sklep je bila zavrnjena. Čeprav je tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite predložil fotografijo domnevno svoje osebne izkaznice, še vedno obstoja dvom v njegovo istovetnost. Poleg tega, da gre za zelo slabe fotografije osebne izkaznice, k temu, da še vedno obstoja dvom v istovetnost tožnika, odločilno prispevajo njegove kontradiktorne izjave v zvezi z osebno izkaznico, kot je v izpodbijanem sklepu tudi pojasnjeno. V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami toženka tudi poudarja, da tožniku gibanje ni omejeno tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot to tožnik napačno navaja v tožbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Sodišče je na glavni obravnavi 4. 7. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi predložila še prvo pripravljalno vlogo in predlog za neposredni nadzor. V pripravljalni vlogi zavrača sklicevanje toženke na pravnomočen zaključen postopek glede podane prošnje za mednarodno zaščito, saj meni, da bi toženka bila dolžna v tem postopku zakonito izreči ukrep omejitve gibanja, česar pa ni storila. Prav tako zavrača navedbo toženke v odgovoru na tožbo, da izpodbijani sklep ni izdan tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj se le-ta sklicuje tudi na navedeno pravno podlago. Toženka navaja omejitve, ki so posledica izpodbijanega sklepa, in s katerimi je poseženo v tožnikovo osebno svobodo. V predlogu za neposredni nadzor navaja, da je že potekel čas, za katerega je tožniku po ZMZ-1 lahko omejeno gibanje. Navedeni predlog pa je na koncu glavne obravnave tožnikova pooblaščenka kot preuranjen umaknila. Sodišče je v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

14. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve alineje in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja. Prav tako je sporen tudi način omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni (na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1).

15. Po prvem odstavku 84. členu ZMZ-1, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, ki so tam navedeni, med drugim: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja); - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Izrek ukrepa na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva, je v skladu z ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem, da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije. Glede na naravo izpodbijanega ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo Ustava RS, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, pa ga je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera.

16. Za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 po presoji sodišča ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s fotografijo, in da ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni predložil nobenega originalnega osebnega dokumenta s fotografijo. Tožena stranka sicer navaja, da se ji poraja dvom v osebne podatke, ki jih je navedel tožnik. Navaja, da tega ne spremeni niti dejstvo, da je tožnik predložil fotografije osebne izkaznice oziroma fotografijo monitorja, na katerem je fotografija osebne izkaznice. Ugotavlja namreč, da je kvaliteta posnetka slaba in da ker gre za fotografijo dokumenta, njegove pristnosti ne more preveriti. Meni namreč, da očiten dvom v istovetnost tožnika, kljub tej fotografiji ostaja, pri čemer se sklicuje na kontradiktorne in neprepričljive izjave o tem, zakaj tožnik ne more predložiti osebnega dokumenta. Prav tako tožnikova izjava, da je bil njegov namen priti v Francijo vzbuja še dodaten dvom v to, da je navedel resnične osebne podatke. Svojo identiteto po mnenju toženke lahko namenoma prekriva v upanju, da v primeru, da ga primejo francoski varnostni organi, ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo.

17. Po presoji sodišča zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe. Glede na zakonsko določbo se namreč navedeni ukrep lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Iz dejanskih ugotovitev v obravnavani zadevi pa ta okoliščina po presoji sodišča ne izhaja, na kar se v tožbi utemeljeno sklicuje tožnik. Toženka je sicer izrazila dvom v tožnikove navedbe glede odsotnosti osebnih dokumentov in tožniku očita nasprotujoče si in neprepričljive razloge, zaradi katerih nima osebnih dokumentov. Vendar pa zgolj navedene okoliščine, ki jih navaja toženka in dejstvo, da tožnik nima originalnih osebnih dokumentov, po presoji sodišča ne utemeljujejo zaključka toženke, da obstoja očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Po drugi strani pa je tožnik toženki posredoval tudi fotografijo osebne izkaznice, do katere se toženka sploh ni opredelila. Navedla je namreč, da je kvaliteta posnetka slaba in da ne more preveriti pristnosti tega dokumenta. Po presoji sodišča bi toženka lahko od tožnika zahtevala tudi boljše kopije, česar pa ni storila. Tožnik sam je na obravnavi sodišču predložil nove kopije osebnega dokumenta, glede katerih je menil, da so boljše. Po presoji sodišča pa se berljivost le-teh bistveno ne razlikuje od berljivosti tistih, ki jih je tožnik predložil toženki. Toženka pa se, kot že povedano, do navedenih kopij dokumentov sploh ni opredelila, kljub temu je zaključila, da obstoja zakonsko določen pogoj očitnega dvoma. Sodišče se strinja s tožnikom, da navedeni pogoj ni izkazan.

18. Sodišče ugotavlja, da je tožnik ves čas postopka navajal enake osebne podatke. Čeprav tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Te podatke je navajal tudi na glavni obravnavi. Iz navedb toženke pa tudi ne izhaja, da bi se tožnik kadarkoli in kjerkoli izdajal za nekoga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke in podatke o državljanstvu. Šele v slednjem primeru bi bilo po presoji sodišča mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta, kot tudi dejstvo, da tožnikova ciljna država ni bila Slovenija, pa se po presoji sodišča ne morejo šteti za razloge, zaradi katerih bi bil izpolnjen zakonsko določen pogoj očitnega dvoma. Po drugi strani pa je tožnik s kopijo predloženih osebnih dokumentov poskušal izkazati, da očiten dvom glede njegove istovetnosti ne obstoji, pa se toženka do teh dokumentov sploh ni opredelila. Na glavni obravnavi pa je tožnik izpovedal, da bo v Sloveniji ostal do odločitve o njegovi ponovni prošnji za mednarodno zaščito tudi v primeru, če mu gibanje ne bo omejeno. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča ni izkazan razlog za tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 19. V obravnavani primeru je tožena stranka kot pravno podlago za izrečeni ukrep omejitve gibanja navedla tudi drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ. Po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. Iz navedenega določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani vsi trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga. Prvič, navesti je treba konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, torej mora pristojni organ izrecno in konkretno identificirati enega od razlogov, zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo in hkrati navesti, da bo ta razlog (dejstvo) ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja podana, mora biti podan dodatno še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 20. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (na 3. strani) povzema besedilo prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na koncu obrazložitve sklepno navaja, da so v konkretni zadevi podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sami vsebinski razlogi, zaradi katerih bi bila v konkretni zadevi podana pravna podlaga za omejitev gibanja tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pa iz obrazložitve ne izhajajo. Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da tožniku gibanje ni bilo omejeno tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, vendar sodišče ugotavlja, da se izpodbijani sklep sklicuje tudi na drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na kar se tožnik upravičeno sklicuje v tožbi. Glede na to, da toženka ni navedla razlogov za omejitev gibanja tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pa ta razlog prav tako ni izkazan.

21. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi pa po presoji sodišča tudi ne more vplivati sklicevanje tožnice na že pravnomočno končan postopek. Gre namreč za nov postopek, v katerem mora toženka odločiti zakonito, na kar se utemeljeno sklicuje tožnik.

22. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi kršitve materialnega prava. Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti iz razlogov, ki so pojasnjeni, sodišče ostalih tožnikovih ugovorov ni presojalo. Toženka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, saj sodna odločba z vročitvijo strankam postane pravnomočna.

K točki II izreka:

23. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, ker je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.