Jedro

V postopkih sofinanciranja iz javnih sredstev se, ker gre za javnopravno stvar, smiselno uporabljajo določbe ZUP. Predvsem je treba spoštovati tiste določbe, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih pravic udeležencev v postopku. Tako mora biti strankam zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar med drugim pomeni, da mora imeti obrazložitev odločitve vsebino, ki omogoča njen preizkus. Kadar je zoper prvostopenjsko odločitev predvidena pritožba kot redno pravno sredstvo v upravnem postopku, mora biti tudi odločitev o njej ustrezno obrazložena. Stranka sicer v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev svojega projekta praviloma ne more dodatno utemeljevati. Ima pa v okviru pravice do pritožbe možnost izpodbijati prvostopenjske razloge, pri čemer se mora drugostopenjski organ konkretno opredeliti do vseh relevantnih pritožbenih navedb. Še toliko bolj to velja glede na strokovno-tehnično naravo odločanja v tovrstnih zadevah.

Ugovori o diskriminatornem obravnavanju so glede na strogo upoštevanje načela enakega obravnavanja v postopkih javnih razpisov lahko relevantni za odločitev o tožbi, če so konkretizirani. Stranka se sicer ne more sklicevati na morebitno posamezno nepravilno odločitev o dodelitvi sredstev drugemu prijavitelju in zahtevati, naj se zato enako nepravilna odločitev sprejme tudi v njenem primeru. Pravico pa ima, da se prepriča, da so bili pogoji oziroma kriteriji pri vseh prijavljenih uporabljeni na enak način (upravni organ pa dolžnost, da se do konkretnih ugovorov v tem pogledu obrazloženo izjavi). Zato je treba omogočiti vpogled v upravne spise skladno z določbami ZUP, ki v 82. členu ureja pravico do vpogleda v spis in prepisa oziroma preslikave dokumentov ne le za stranke in stranske udeležence postopka, pač pa tudi za tretje osebe, ki verjetno izkažejo, da imajo od tega pravno korist. Le tako lahko namreč stranka ugovor neenakega obravnavanja sploh konkretizira in dokazuje.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Javne agencije Republike Slovenije za podjetništvo in tuje investicije št. 75/2010-(1/2009) z dne 27. 1. 2010 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Javna agencija Republike Slovenije za podjetništvo in tuje investicije (v nadaljevanju prvostopenjski organ oziroma Agencija) odločila, da se vloga tožeče stranke za sofinanciranje na Javnem razpisu za sofinanciranje stroškov projektnih interdisciplinarnih skupin (št. I) z naslovom „...“ zavrne. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je Agencija v Uradnem listu RS št. 33/2009 z dne 30. 4. 2009 objavila zadevni javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega socialnega sklada. Komisija je na odpiranju vlog 30. 11. 2009 ugotovila, da je vloga tožeče stranke pravočasna in formalno popolna, ob preverjanju vsebinske ustreznosti vloge in pogojev za kandidiranje pa, da ti pogoji niso izpolnjeni, in sicer tožeča stranka v obrazcu št. 5-Akcijski načrt ne uporablja smiselno definicij industrijskih raziskav in eksperimentalnega razvoja iz točke 1.7 razpisne dokumentacije.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep z odločbo št. 4301-5/2009-311 z dne 23. 3. 2010 zavrnil. V obrazložitvi pojasni, da je na osnovi pritožbe ponovno preučil vlogo tožeče stranke, vključno z njeno vsebinsko ustreznostjo in pogoji za kandidiranje. Izpodbijani sklep je res nejasen in neobrazložen, kar pomeni kršitev 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V sklepu ni naveden pravi razlog za zavrnitev vloge, saj smiselna uporaba definicij industrijskih raziskav in eksperimentalnega razvoja v razpisu ni navedena kot pogoj za kandidiranje. Kljub temu pa drugostopenjski organ meni, da je izrek sklepa pravilen, in v nadaljevanju navede razloge, ki utemeljujejo sprejeto odločitev.

V točki 1.7 Navodil za prijavitelje, ki so del javnega razpisa in razpisne dokumentacije, sta podani definiciji industrijskih raziskav in eksperimentalnega razvoja. Industrijske raziskave so predhodna faza eksperimentalnega razvoja in so opredeljene kot načrtno raziskovanje za pridobivanje novega znanja, ki se uporabi v nadaljnjem razvoju novih proizvodov, postopkov oziroma storitev. Eksperimentalni razvoj pa je pridobivanje in uporaba že obstoječega znanja za namen izdelovanja konkretnih načrtov in ureditev za nove, spremenjene ali izboljšane proizvode, procese oziroma storitve. Sem se vključujejo tudi proizvodne risbe, načrti ali druga dokumentacija, če niso namenjeni tržni uporabi, pa tudi aktivnosti razvoja prototipov za tržno uporabo in pilotni projekti ter eksperimentalna proizvodnja in testiranje proizvodov, če nista namenjena industrijski ali tržni uporabi. Na podlagi konkretne ocene njihove vsebine vseh aktivnosti, ki so navedene v vlogi tožeče stranke, zlasti v obrazcih št. 4-Dispozicija projekta in št. 5-Akcijski načrt, ni mogoče opredeliti kot industrijske raziskave, kot je to storila tožeča stranka, pač pa sodijo v eksperimentalni razvoj, kamor se glede na točko 1.7 razpisne dokumentacije uvrščajo aktivnosti, povezane z izdelavo prototipov in testiranjem izdelkov, procesov oziroma storitev. Glede na vsebinsko presojo projekta torej tožeča stranka nepravilno uporablja definiciji industrijskih raziskav in eksperimentalnega razvoja. Zato drugostopenjski organ zavrača pritožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje ter vlogo tožeče stranke zavrnil zaradi napačne uporabe izrazov.

Nepravilno umeščanje aktivnosti projekta med industrijske raziskave pa ima glede na določila javnega razpisa za posledico nepravilno določitev stopnje sofinanciranja. Tožeča stranka je v vlogi vse aktivnosti svojega projekta opredelila kot industrijske raziskave, za katere je skladno s točko 9.2 javnega razpisa predvideno 50 % sofinanciranje. Drugostopenjski organ pa je, kot rečeno, nekatere aktivnosti uvrstil v eksperimentalni razvoj, za katerega je predvideno (le) 25 % sofinanciranje. Ker torej projekt tožeče stranke ni upravičen do 50 % sofinanciranja, njegova finančna konstrukcija (pri kateri se poleg lastnih upoštevajo tudi iz naslova razpisa pričakovana sredstva) ostaja odprta, kar je glede na 10. alineo 5. točke javnega razpisa razlog za zavrnitev vloge, ki bi ga moral navesti prvostopenjski organ. Po navedenem drugostopenjski organ na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP pritožbo zavrne.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka (odvetniških stroškov in sodnih taks). Zaključek, da gre pri njenem projektu za eksperimentalni razvoj in ne za industrijske raziskave, drugostopenjski organ obrazloži s sklicevanjem na v vlogi navedene aktivnosti, kot so izdelava prototipov in testiranje izdelkov. Tožeča stranka pa na podlagi seznama podjetij, ki so jim bila sredstva odobrena (za industrijske raziskave), ugotavlja, da že iz naslovov projektov (ki jih navede) izhaja, da gre pri skoraj vseh za razvoj konkretnih produktov, kjer je nujna razvojna faza izdelava prototipa in testiranje izdelka. Da bi to dokazala, je želela vpogledati v prijave prijaviteljev, ki so jim bila sredstva odobrena, kar ji ni bilo omogočeno. Vpogledala je lahko le v določene elemente vlog določenih prijaviteljev (A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., Č d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o.) in pri vseh gre za enako vrsto industrijske raziskave oziroma enako vsebino projekta: izdelavo modela (prototipa) in testiranje. V vseh teh primerih je upravni organ pojem industrijskih raziskav razumel enako, razen pri tožeči stranki, pri kateri je enake aktivnosti uvrstil med eksperimentalni razvoj. S tem je materialno pravo uporabil diskriminatorno in v njeno škodo. Tožeča stranka je bila šele po koncu upravnega postopka seznanjena z dejstvi, na katera je oprta odločitev, in zato prikrajšana za pravno sredstvo v upravnem postopku. Odločitev lahko vsebinsko izpodbija šele s tožbo. Ker ji ni bil omogočen vpogled v spis (šele tako bi sploh lahko odločitev uspešno grajala), je kršena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, do enakega obravnavanja in do sodnega varstva (15. člen Ustave). 30. 4. 2010 je namreč prvostopenjski organ zaprosila za vpogled v spis, da bi preverila, kakšne kriterije je uporabil pri prijaviteljih, ki jim je sredstva odobril. Do 10. 5. 2010 ji je bil odrečen vpogled v katerikoli del spisa, tega dne pa je dobila določene dele vlog dvanajstih prijavljenih. Naslednjega dne je podala zahtevo za vpogled v vse ostale spise, ki ji prvostopenjski organ brez obrazložitve ni ugodil. V zaznamku se sklicuje na varovanje poslovne tajnosti ostalih prijaviteljev, pri čemer je (v nasprotju z določbami ZUP o pravici do vpogleda v spis in v nasprotju z 20. točko javnega razpisa) sam, brez zahteve prijavitelja, odločil, da so nekateri deli spisov poslovna skrivnost. Tudi sicer je po sodni praksi konkurenčnim strankam treba omogočiti vpogled v dele spisa, ki so potrebni za presojo zakonitosti izbire. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, naj preveri, kako je bil pojem industrijskih raziskav uporabljen pri drugih prijaviteljih, in v ta namen pridobi vse spise javnega razpisa, ki jih želi pregledati tudi sama in se o njih izjasniti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Očitek o kršitvi načela enakega obravnavanja zavrača in poudarja, da je po enakih kriterijih kritično presojala konkretno vsebino prijavljenih projektov, kot je bila predstavljena v obrazcih vlog, in v tem okviru tudi pravilnost umestitve aktivnosti med industrijske raziskave oziroma eksperimentalni razvoj. V vlogah, na katere se sklicuje tožeča stranka, so dejansko podobne aktivnosti kot v njeni vlogi, vendar so, kot je razvidno iz finančnih načrtov, ti prijavitelji, za razliko od tožeče stranke, upoštevali, da določene aktivnosti sodijo v okvir eksperimentalnega razvoja in bodo zato sofinancirane (le) po stopnji 25 %. Projekta A. d.o.o. in D. d.o.o. pa res obsegata le industrijske raziskave. Vendar ima vsaka vloga oziroma projekt lastne značilnosti. Kljub navidezni podobnosti, ki izhaja iz površnega sklepanja na podlagi enakega izrazoslovja, je bilo na podlagi kritične presoje vsebine vsakega projekta ugotovljeno, da nekatere aktivnosti tožeče stranke ne sodijo med industrijske raziskave. Zato je prvostopenjska ugotovitev o napačni uporabi definicij industrijskih raziskav in eksperimentalnega razvoja pravilna, sklep pa pomanjkljiv le, ker v njem ni eksplicitno naveden razlog za zavrnitev vloge (neizpolnjen pogoj zaprte finančne konstrukcije). Glede očitane kršitve pravice do vpogleda v spis in vloge drugih prijaviteljev tožena stranka pojasni, da je prvostopenjski organ to pravico tožeči stranki delno omejil skladno z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) in navodili Urada informacijske pooblaščenke, ker je presodil, da prevladajo interesi varstva poslovnih skrivnosti ostalih prijaviteljev.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi opozarja na nepravilnosti v postopku ugotavljanja, ali njena vloga izpolnjuje pogoje razpisa (popravljanje kontrolnega lista s strani ene članice komisije). Meni tudi, da navedbe v odgovoru na tožbo niso oprte na dejstva oziroma listine, ampak skonstruirane za potrebe tega spora. V zvezi s tem opozarja, da so kot (izključno) industrijske raziskave, za katere so prejeli 50 % sofinanciranje, projekte prijavili: C. d.o.o., D. d.o.o., G. d.o.o., A. d.o.o. in H. d.o.o. Tudi štirje drugi kandidati (B. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. in Č. d.o.o.) so prejeli sredstva v skoraj 50 % višini, pri čemer niso nikjer opredelili, kolikšen del aktivnosti projekta odpade na eksperimentalni razvoj. Po zatrjevanju tožene stranke naj bi se celo kvantitativno, v odstotkih, ugotavljalo, ali gre pri prijavljenih projektih za industrijske raziskave ali za eksperimentalni razvoj, kar pa iz listin v spisu ni razvidno. Tožeča stranka zato predlaga, da se glede načina ocenjevanja njene vloge in vlog prijaviteljev, ki so jim bila sredstva odobrena, zasliši vse člane strokovne komisije. Opozarja nadalje, da tožena stranka sodišču ni predložila vseh listin oziroma ostalih vlog (obrazcev 4, 5 in 7), na katere se sedaj sklicuje in s katerimi tožeča stranka in sodišče nista seznanjena. Ugovarja tudi, da ji ni bil omogočen vpogled v spis drugostopenjskega organ oziroma v korespondenco med tem organom in organom prve stopnje, k čemur je treba prišteti sistematično preprečevanje vpogleda v spis prvostopenjskega organa, ki je o tem odločil šele po 50 dneh, ko je že potekel rok za vložitev tožbe. Zaradi vrste kršitev postopkovnih pravil s strani upravnih organov tako vseh dokazov tudi še v tožbi ni mogla predložiti. Po navedenem predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo in o zadevi samo odloči. Tožena stranka v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da v odgovoru na tožbo utemeljitve odločitve ni spreminjala, ampak le podrobneje obrazložila ter zanikala relevantnost dokazov tožeče stranke, ki naj bi kazali na diskriminatorno obravnavanje njene vloge. Zavrača tudi očitek o onemogočanju vpogleda v drugostopenjski spis in prilaga uradni zaznamek z dne 23. 7. 2010. Tožeči stranki pa je tudi pojasnila, da se dokumentacija javnega razpisa z originalnimi vlogami prijaviteljev in ocenjevalnimi listi nahaja pri prvostopenjskem organu, ki pa ji je, kot rečeno, zaradi varstva poslovnih skrivnosti ostalih prijaviteljev vpogled omejil skladno z določbami ZDIJZ. Tožeči stranki tudi očita, da sploh ni poskusila obrazložiti, zakaj gre pri njenem projektu za industrijske raziskave, ampak le našteva besede iz posameznih obrazcev drugih prijaviteljev, ki naj bi dokazovale ustreznost njene vloge.

Tožeča stranka v dodatni vlogi, poslani 4. 11. 2010, pojasnjuje vsebino prijavljenega projekta, in sicer, da gre za ustvarjanje novih znanj in zato za industrijsko raziskavo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločitve, da se zavrne vloga, s katero se je tožeča stranka prijavila na Javni razpis za sofinanciranje stroškov projektnih interdisciplinarnih skupin.

Postopek javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev je poseben postopek, v katerem je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju (glej npr. sodbi tega sodišča I U 1919/2009 z dne 11. 8. 2010 in I U 2107/2009 z dne 29. 6. 2010). Vsem prijaviteljem je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev. Sama prijava na razpis seveda še ne pomeni, da bo prijavitelj s svojo vlogo tudi uspel in sredstva pridobil. Na strani prijavitelja je, da utemelji izpolnjevanje zahtevanih pogojev skladno z razpisno dokumentacijo. Njegov uspeh na razpisu pa je nato odvisen od več dejavnikov, zlasti od tega, kako je posamezen projekt vrednoten glede na pogoje oziroma kriterije, ki so v razpisu vnaprej določeni. Ker je narava te presoje v pretežni meri strokovno-tehnična, je praviloma za preverjanje, ali prispele popolne vloge izpolnjujejo vse razpisne pogoje, za ocenjevanje popolnih vlog, ki izpolnjujejo vse vstopne pogoje razpisa, ter za razvrstitev projektov glede na prejeto oceno (s predlogom deležev sofinanciranja) zadolžena posebna strokovna komisija. Tako je tudi v obravnavnem primeru, ko javni razpis med drugim temelji na določbah Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba, glej 14. člen) ter Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (glej 218. člen). Na podlagi predloga komisije za odpiranje in ocenitev prispelih vlog (v nadaljevanju komisija) odločitev o izboru upravičencev izda predstojnik, to je direktor Agencije. O odločitvi glede dodelitve sredstev je treba obvestiti vse vlagatelje vlog ter v obrazložitvi navesti razloge za odločitev. Zoper prvostopenjsko odločitev ima stranka pravico do pritožbe, o kateri določa pristojno ministrstvo (28. člen Zakona o javnih agencijah ter šesti in osmi odstavek 14. člena Uredbe).

Glede na opisano specifično pravno naravo upravnega odločanja o sofinanciranju iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa ter pomen tega odločanja za javni interes, gre po ustaljeni upravno-sodni praksi (npr. sodba in sklep tega sodišča U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005, tako tudi sodba in sklep tega sodišča I U 1873/2009 z dne 23. 11. 2010 ter sodbi I U 434/2010 z dne 4. 10. 2011 in I U 1805/2010 z dne 6. 12. 2011) v zadevah presoje zakonitosti tovrstnih odločitev za specifičen tip upravnega spora. V tem je, zaradi strogega upoštevanja načela enakega obravnavanja vseh, ki sodelujejo na javnem razpisu, presoja zakonitosti odločitev glede materialnopravnih in zlasti glede procesnih vprašanj stroga. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v smislu, da presojo glede dejanskih vprašanj, to je presojo o vsebinski ustreznosti oziroma vrednotenju na razpis prispelih vlog z vidika dejanskih kriterijev, sodišče opravi preko presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov, zlasti tudi glede na vsebino (pri)tožbenih ugovorov. Čeprav so posamezni postopki sofinanciranja iz javnih sredstev različno urejeni, se namreč v njih, ker gre za javnopravno stvar, smiselno uporabljajo določbe ZUP. Predvsem je treba spoštovati tiste določbe ZUP, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih pravic udeležencem v postopku. Tako mora biti strankam zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar med drugim pomeni, da mora imeti obrazložitev odločitve vsebino, ki omogoča njen preizkus, tako s strani stranke kot tudi sodišča (npr. sodbi tega sodišča U 438/2003 z dne 22. 3. 2005 in II U 263/2009 z dne 18. 8. 2010). Kadar je zoper prvostopenjsko odločitev predvidena pritožba kot redno pravno sredstvo v upravnem postopku, mora biti tudi odločitev o njej ustrezno obrazložena, zlasti se morajo presoditi vse pritožbene navedbe (254. člen ZUP, glej tudi sodbo tega sodišča II U 364/2009 z dne 18. 1. 2011).

V obravnavanem primeru izpodbijani prvostopenjski sklep nima obrazložitve, ki bi ustrezala navedenim zahtevam. Kot izhaja že iz razlogov drugostopenjskega organa, tako pa meni tudi sodišče, je obrazložitev prvostopenjskega sklepa nejasna in s tem bistveno pomanjkljiva. Pomanjkljiva je do te mere, da so razlogi za zavrnitev vloge tožeče stranke (napačno umeščanje aktivnosti prijavljenega projekta med industrijske raziskave ter posledično nepravilna določitev stopnje sofinanciranja in zato nezaprta finančna konstrukcija) dejansko razvidni šele iz obrazložitve drugostopenjske odločbe. Šele drugostopenjski organ torej navede tiste razloge, ki bi jih moral vsebovati že prvostopenjski sklep. Pri tem pa ne presodi konkretno tistih navedb, s katerimi je tožeča stranka že v pritožbi vsebinsko utemeljevala, zakaj aktivnosti njenega projekta sodijo med industrijske raziskave in ne v eksperimentalni razvoj (str. 5 in 6 pritožbe). V upravnem sporu podan nasprotni očitek tožene stranke se tako izkaže kot neutemeljen, (tudi) obrazložitev drugostopenjske odločbe pa kot pomanjkljiva. V zvezi s tem je sicer treba povedati, da se v primeru javnih razpisov, kot je obravnavani, strokovno preverjanje in vrednotenje na razpis prijavljenih projektov opravi na podlagi vlog prijaviteljev, torej prijav na razpis s priloženo dokumentacijo. Stranka v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev svojega projekta ne more dodatno utemeljevati. Ima pa v okviru pravice do pritožbe možnost izpodbijati prvostopenjske razloge, pri čemer se mora drugostopenjski organ ob obravnavanju pritožbe konkretno opredeliti do vseh relevantnih pritožbenih navedb. Še toliko bolj to velja glede na že omenjeno strokovno-tehnično naravo odločanja v tovrstnih zadevah. Šele tako lahko namreč sodišče opravi presojo pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve, kot to izhaja iz prejšnje točke obrazložitve.

Izpodbijana odločitev tako tudi po dopolnitvi razlogov v pritožbenem postopku ostaja bistveno pomanjkljivo obrazložena, še zlasti ob upoštevanju ugovora neenakega obravnavanja, ki ga tožeča stranka uveljavlja v upravnem sporu. Pri tem tožeči stranki ni mogoče očitati, da navedenega ugovora ni podala že v pritožbi (in iz tega razloga zaključiti, da kot tožbena novota na odločitev o tožbi ne more vplivati), in sicer zato, ker je bil, kot rečeno, prvostopenjski sklep obrazložen pomanjkljivo do te mere, da je mogoče razloge za zavrnitev vloge dovolj jasno razbrati šele iz drugostopenjske odločbe. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da so tovrstni ugovori, glede na strogo upoštevanje načela enakega obravnavanja v postopkih javnih razpisov, lahko relevantni za odločitev o tožbi, če so konkretizirani. Stranka se sicer ne more sklicevati na morebitno posamezno nepravilno odločitev o dodelitvi sredstev drugemu prijavitelju in zahtevati, naj se zato enako nepravilna odločitev sprejme tudi v njenem primeru (sodba tega sodišča U 464/2006 z dne 9. 7. 2008). Pravico pa ima, da se prepriča, da so bili pogoji oziroma kriteriji pri vseh prijavljenih uporabljeni na enak način, upravni organ pa dolžnost, da se do konkretnih ugovorov v tem pogledu obrazloženo izjavi. Stranki mora biti zato omogočen vpogled v upravne spise skladno z določbami ZUP, ki v 82. členu ureja pravico do vpogleda v spis in prepisa oziroma preslikave dokumentov ne le za stranke in stranske udeležence postopka, pač pa tudi za tretje osebe, ki verjetno izkažejo, da imajo od tega pravno korist. Le tako lahko namreč svoj ugovor neenakega obravnavanja sploh konkretizira in dokazuje. Da bi bil tak vpogled skladno z določbami ZUP, kot je to zahtevala, tožeči stranki omogočen, tožena stranka ne navaja, iz upravnih spisov, ki jih je predložila sodišču, pa to tudi ne izhaja. Tožeča stranka zato utemeljeno ugovarja, da je z opisanim načinom postopanja obeh upravnih organov v konkretnem primeru izvotljena njena pravica do učinkovitega sodnega varstva.

Ker glede na povedano v postopku izdaje izpodbijane odločitve niso bila upoštevana pravila postopka, posledično pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Predlogu tožeče stranke za odločitev v sporu polne jurisdikcije ni sledilo, ker glede na že omenjeno strokovno-tehnično naravo odločanja v zadevi in dejstvo, da podatki postopka zanesljive podlage za odločitev ne dajejo, ni pogojev za tovrstno odločanje iz prvega odstavku 65. člena ZUS-1. V ponovnem postopku mora prvostopenjski organ tožeči stranki omogočiti vpogled v upravne spise javnega razpisa skladno z določbami 82. člena ZUP ter o njeni vlogi ponovno odločiti in odločitev ustrezno obrazložiti, kot to izhaja iz stališč te sodbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerih se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožeči stranki priznajo stroški v pavšalnem znesku 350,00 EUR. Plačani znesek sodne takse za tožbo ji bo vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.