Jedro

Zemljiškoknjižni postopek ima le izvedbeno (instrumentalno) naravo in se v njem ne odloča o spornih pravicah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen ugovor predlagateljice zoper zemljiškoknjižni sklep Dn. št. 10889/2010, z dne 28. 5. 2010 prvostopnega sodišča ter vzdržalo izpodbijani sklep v veljavi.

2. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo predlagateljica. Navaja, da se pritožuje zaradi napačne uporabe ZZK-1 in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni in zemljiškoknjižnemu predlogu ugodi oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Poudarja, da je sklep kontradiktoren ter pravno in dejansko napačen. Sodišče najprej zmotno ugotavlja, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine Mestna občina Ljubljana Center, kar iz podatkov v zemljiški knjigi ne izhaja, temveč je pri nepremičnini formalno še vedno vpisana družbena lastnina. Sodišče nadalje v nasprotju z ZLNDL zaključuje, da pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona v zemljiškoknjižnem postopku ne more biti uspešna. V skladu z določbo 2. člena ZLNDL pa fizične osebe, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, po samem zakonu pridobijo lastninsko pravico na tej nepremičnini. Vpis lastninske pravice se v zemljiški knjigi opravi na predlog, na podlagi katerega sodišče deklaratorno vpiše lastninsko pravico v korist imetnika pravice uporabe. Če bi bila pravica uporabe v zemljiški knjigi že vpisana, predlagateljica takšnega zemljiškoknjižnega predloga sploh ne bi vlagala, ker bi bilo sodišče dolžno lastninsko pravico vpisati po uradni dolžnosti. Bistveno je zgolj vprašanje, ali iz predloženih listin izhaja obstoj v njej vknjižene pravice uporabe njenega pravnega prednika A.L. V zvezi s tem sodišče pravilno vztraja na predložitvi pogodbe o prenosu oziroma ustanovitvi pravice uporabe ali druge ustrezne listine, s katero je izkazano imetništvo pravice uporabe. Vendar ne pojasni, zakaj predloženi delilni načrt oziroma delilni izkaz in dopis z dne 22. 5. 1964 ne predstavljata tovrstnih ustreznih listin. Iz delilnega načrta je razvidno, da je A.L. naveden v seznamu kot novi posestnik nepremičnine iz navedenega dopisa pa, da je do uporabe nepremičnine prišel odplačno. Prav posest in plačilo pa sta izključna konstitutivna znaka pravice uporabe, ki ju predloženi listini nedvomno izkazujeta. Pomembno je, da je v dopisu izrecno poudarjeno, da je bil delilni načrt poslan sodišču za vpis v zemljiško knjigo, do katerega nato očitno ni prišlo. Upoštevaje takratno specifično pravno ureditev se prenos oziroma ustanovitev pravice uporabe na nepremičnino, kot so garaže, iz delilnega načrta ni opravljala na podlagi pogodb, ampak z drugimi primerni akti, ki jih gre šteti za pravne posle prenosa pravice uporabe. Ta se je po načinu prenosa razlikovala od lastninske pravice, kar je potrdilo tudi ustavno sodišče v 11. točki odločbe, opr. št. Up-1381/2008 z dne 23. 9. 2009. Ker se prenosi pravice uporabe pogosto izvajajo izvenknjižno, ZLNDL omogoča vpis lastninske pravice tudi v primeru, ko pravica uporabe ni vpisana. Glede na to, da zakon ne predpisuje načina izkaza pridobitve pravice uporabe, je treba ZZK-1 uporabljati v smislu 2. člena ZLNDL ter v tem postopku predložene listine šteti za zadostno podlago utemeljenosti predloga za vpis lastninske pravice. V nasprotnem primeru bi bilo določilo 2. člena ZLNDL za dejanske lastnike nepremičnin, ki so bile prej v družbeni lastnini, neizvršljivo v smislu možnosti vpisa v zemljiško knjigo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz zemljiške knjige za predmetno nepremičnino izhaja, da je vknjižena družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana Center. Zato najprej ne držijo pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno povzelo zemljiškoknjižne podatke. Iz izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da so v njegovih razlogih podatki zemljiške knjige pravilno povzeti.

5. Res sicer iz 2. člena ZLNDL izhaja, da fizične osebe, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, po samem zakonu pridobijo lastninsko pravico na tej nepremičnini. Vpis lastninske pravice pa se v zemljiški knjigi opravi na predlog, na podlagi katerega sodišče deklaratorno vpiše lastninsko pravico v korist imetnika pravice uporabe, kot sicer še nadalje pravilno meni pritožnica. Vendar pa tudi pri originarni pridobitvi lastninske pravice zemljiškoknjižno sodišče lahko dovoli vpis proti zemljiškoknjižnemu lastniku samo, če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo ali če je sodna odločba oziroma odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis lastninske pravice, učinkuje proti tej osebi (glej 1. odstavek 150. člena in 142. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1) (1). Zemljiškoknjižni postopek ima namreč zgolj izvedbeno (instrumentalno) naravo in se v njem ne odloča o spornih pravicah. Zemljiškoknjižno sodišče ne ugotavlja materialnih, temveč le formalne pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo, in sicer samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlage za vpis, in na podlagi stanja vpisa v zemljiški knjigi (124. in 149. člen ZZK-1) (2). Tako bi morala tudi pritožnica v konkretni zemljiškoknjižnem postopku predložiti ustrezno odločbo pristojnega organa oziroma overjeno pogodbo v pisni obliki, s katero bi izkazala, da je izvenknjižno pridobila pravico uporabe, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa (3).

6. Ob povedanem pa je sodišče prve stopnje pravilno kot neustrezne listine ocenilo predloženi delilni načrt oziroma delilni izkaz kot tudi dopis z dne 22. 5. 1964. Nobena od navedenih listin ne ustreza standardu zgoraj opredeljene listine, ki bi lahko bila podlaga za uspešno vknjižbo lastninske pravice v korist pritožnice. Tudi na podlagi tedanjih predpisov se pravica uporabe izvenknjižno ni mogla prenašati na podlagi delilnega načrta in še manj dopisa. Podobno tudi oba predložena sklepa o dedovanju ne izkazujeta ustrezne podlage za izvenknjižni prenos pravice uporabe na ime pritožnice. Iz nobenega od navedenih sklepov ne izhaja, da je bila predmet zapuščine tudi pravica uporabe na predmetnem zemljišču. Prvostopno sodišče ima torej prav, ko ugotavlja, da ni izkazana nepretrgana veriga ustreznih pravnih naslovov, ki bi na podlagi določbe 2. odstavka 150. člena ZZK-1 omogočala vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na ime pritožnice. V skladu z določbami prej veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (4) so se takšna zemljišča, kakršno je tudi predmetno, v družbeni lastnini oddajale fizičnim ali pravnim osebam v uporabo zgolj na podlagi pravnega posla ali na podlagi odločbe pristojnega organa (glej nadaljnje pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje).

7. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep ter nadalje tudi odrediti izbris zavrnitve vpisa (2. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).

(1) Glej dr. M. Damjan „Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja“, članek objavljen v Pravosodnem biltenu 1/2011, str. 134. (2) Glej Ibid, str. 134. (3) Glej v ustaljeni sodni praksi: sklep VSK I Cp 561/2004 z dne 21. 06. 2005, sklep VSK I Cp 313/2007 z dne 03. 04. 2007 in sklep VSL I Cp 5056/2006 z dne 18. 01. 2007, vse odločbe objavljene tudi v IUS-INFO – IESP, ter navedene v omenjenem članku dr. M. Damjana.

(4) Ur. l. RS, št. 18/84, glej člene 46-57. Glej tudi določbe 34.-41. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ 52/58).