Jedro

V obravnavanem primeru ni podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre oškodovancem le v primeru, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, a le v primerih, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine. Med te ne moremo uvrstiti ugotovljene prikrajšanosti mladoletnega tožnika za določene vrste iger oziroma druženje z vrstniki v prvem letu po poškodbi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v I. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 1.500,00 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v III. točki izreka pa tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku poleg že prisojenih pravdnih stroškov 936,64 EUR, še 891,12 EUR (skupaj 1.827,76 EUR).

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da mu je dolžna plačati odškodnino 6.310,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2013 dalje do plačila. V presežku do zahtevanih 19.010,00 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške 936,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženka izpodbija obsodilni del sodbe glede odškodnine nad zneskom 4.510,00 EUR, tožnik pa odločitev o stroških postopka. Obe stranki zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka meni, da je tožniku prisojena previsoka odškodnina za strah. Ob upoštevanju tako subjektivnega kot objektivnega kriterija za odmero odškodnine bi bila primerna satisfakcija za utrpelo škodo 500,00 EUR. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je prisodilo neutemeljeno, saj je ugotovilo le začasno zmanjšano življenjsko aktivnost, kar sodi v okvir določitve odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče je tako to postavko upoštevalo dvakrat. Po mnenju izvedenca nevrologa poškodba pri tožniku ni pustila posledic in se sedaj lahko ukvarja z vsemi športi. Navedeno dejstvo potrjuje izpoved tožnikove matere, da so zdravniki tožniku prepovedali aktivnosti v obdobju dveh mesecev po poškodbi, sedaj pa nima nobenih omejitev in lahko normalno telovadi pri uri športne vzgoje in se ponovno ukvarja z judom. Navajanje staršev, da tožnika zaradi bojazni, da bi prišlo do nove poškodbe, omejujejo pri športnem udejstvovanju, je zavajajoče oziroma prirejeno za potrebe tega postopka. Sodišče je pri tožniku ugotovilo le začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti in s tem začasne iz tega izhajajoče duševne bolečine. Sodišče ne navede, v čem bi tožnik odstopal od stališča sodne prakse, da oškodovanci v primeru začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti praviloma niso upravičeni do odškodnine.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ker je sodišče njen uspeh izračunalo zgolj z upoštevanjem uspeha po višini, brez upoštevanja kriterija uspeha po temelju. Ugotavljanje temelja pa je v tej zadevi povzročilo nastanek znatnega dela pravdnih stroškov. Zato bi moralo sodišče stroške izračunati glede na dejanski uspeh v višini 66,66% ali pa toženi stranki naložiti povrnitev vseh stroškov tožeče stranke, saj ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka.

5. Pritožba sta delno utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pač pa je delno napačno uporabilo materialno pravo.

7. Mladoletni tožnik se je poškodoval 6. 11. 2012 v času popoldanskega bivanja v telovadnici osnovne šole, ko ga je njegov brat močno potisnil z zloženih blazin za judo na višini 85 cm, od koder je padel in si poškodoval glavo. Po ugotovitvah sodbe je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke in tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo 6.400,00 EUR, in sicer 4.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 800,00 EUR za strah in 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 10,00 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja višino dosojene odškodnine za strah. Četudi je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da mld. tožnik ni utrpel strahu za izid zdravljenja, ker je bil ob poškodbi star šele šest let, pač pa le hud primarni strah ob dogodku, je prisojena odškodnina primerna, upoštevaje splošno znano občutljivost otrok v tej starosti za bolečine ter dejstvo, da ga je ob poškodbi močno zabolela glava.

9. Ni pa pravilna odločitev o prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o prisoji odškodnine za to postavko oprlo na ugotovitev, da je imel tožnik prvo leto po nezgodi zaradi pogostejših glavobolov omejitve pri športnem udejstvovanju in je zaradi tega na nek način trpel, ker je bil prikrajšan za igro s svojimi vrstniki, ter na ugotovitev, da starši mladoletnega tožnika omejujejo pri ukvarjanju z določenimi vrstami športa, ker se bojijo, da bi se ponovno poškodoval. Izvedensko mnenje izvedenca nevrologa je jasno in ne dopušča dvoma o tem, da obravnavana poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic. Občasni glavoboli v lahki obliki, ki se lahko pojavijo ob utrujenosti, bodo po ugotovitvah izvedenca v bodoče povsem izzveneli. Zgolj strah staršev, da bi pri tožniku ob ukvarjanju s športom prišlo do novih poškodb in do hujših posledic, pa ne more biti podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba pa ima nadalje prav tudi, ko očita sodbi, da ni podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodna praksa v številnih odločbah1 poudarja, da gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovancem le v primeru, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, a le v primerih, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine. Med te pa po presoji pritožbenega sodišča ne moremo uvrstiti ugotovljene prikrajšanosti mladoletnega tožnika za določene vrste iger oziroma druženje z vrstniki v prvem letu po poškodbi. Na tej podlagi je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino tožniku znižalo za prisojeno odškodnino iz tega naslova v višini 1.500,00 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in obsodilni del sodbe potrdilo (358. člen in 353. člen ZPP).

10. Delno utemeljena je tudi pritožba tožeče stranke, ki izpodbija odločitev o višini stroškov postopka, ki so drugačni tudi zaradi spremembe odločitve o glavni stvari (drugi odstavek 165. člena ZPP). V primeru, ko stranka le deloma zmaga v pravdi, odločitev o stroških postopka po načelu uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP) pravilom res terja primerjavo zahtevka s sodbo oziroma ugotovitev razmerja med tistim, kar je tožnik zahteval in tistim, kar mu je dosojeno. Vendar ima pritožba tožeče stranke prav, da stroški v tej pravdi niso nastali le zaradi ugotavljanja višine zahtevka, sporen je bil tudi temelj in je ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke res povzročilo nastanek znatnega dela pravdnih stroškov. Upoštevaje uveljavljen način izračuna stroškov v takšnem primeru se v korist tožeče stranke upošteva uspeh po temelju 100%, uspeh po višini 25,3%, zaokroženo povprečno 63 % za tožečo stranko in 37 % za toženo stranko. Stroški tožeče stranke, zmanjšani glede na odstotek uspeha, tako znašajo 1.843,90 EUR, stroški tožene stranke pa 16,14 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.827,76 EUR pravdnih stroškov, torej poleg že prisojenega zneska še 891,12 EUR.

11. Vsaka od strank je le delno uspela s pritožbo, zato je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Npr. odločbe VS RS II Ips 295/1998, II Ips 618/2005, II Ips 205/2003, II Ips 723/2008.