Jedro

Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Samo če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se ji izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti (1. in 3. odst. 232. člena ZPP).

Različni deli oziroma deleži stavbe imajo različno pravno usodo, odvisno od tega, ali so pogoji iz 114. člena SZ izpolnjeni za vso stavbo, ali samo za določen del oziroma delež.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki, da mora izročiti tožeči stranki v last in posest vse prostore, ki jih zaseda v stanovanjskem objektu na parceli štev. 40, 43 in 985/7. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in drugi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Samo če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se ji izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti (1. in 3. odst. 232. člena ZPP).

Glede listin, na katere se je sklicevala v dokazne namene, jih pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila, ker naj bi se nahajale pri Zgodovinskem arhivu Slovenije, tožeča stranka ni navedla, da ne more sama doseči njihove izročitve. Zato revizijski očitki sodišču, da jih ni samo preskrbelo, niso utemeljeni. Vsaj uporabno dovoljenje, ki ga je priložila šele pritožbi, bi lahko tožeča stranka predložila že v prvostopnem postopku. Če pa tega ni mogla, bi to morala navesti v pritožbi, da bi ga pritožbeno sodišče pri odločanju lahko upoštevalo (496.a člen ZPP).

Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Izvede samo tiste, ki so pomembni za odločbo, ostale pa zavrne (primerjaj: 2. odst. 300. člena ZPP). Za odločbo pa so pomembni dokazi, s katerimi se dokazujejo (oziroma zanikajo) dejstva, pomembna za odločitev. Za odločitev pomembna dejstva v sporu z drugo toženo stranko pa so tista, iz katerih bi izhajalo, da je tožeča stranka postala z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. list RS štev. 18/91-I in 21/94), to je z 19.10.1991 (160. člen omenjenega zakona), lastnica v sporu z drugo toženo stranko spornih prostorov. Pri tem revizijsko sodišče še pripominja, da imajo lahko različni deli oziroma deleži stavbe različno pravno usodo, odvisno od tega, ali so pogoji iz 114. člena Stanovanjskega zakona izpolnjeni za vso stavbo, ali samo za določen del oziroma delež.

Z revizijo izpodbija stranka pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (1. odst. 382. člena ZPP). Ker zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za sojenje sodišču druge stopnje. Če ga je to ugotovilo samo v nasprotju s 373. členom ZPP, je to relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki je revizijsko sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti ampak samo na izrecno uveljavljanje vlagatelja revizije (primerjaj: 386. člen ZPP). Morebitne takšne kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka v reviziji ni uveljavljala.

Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga sodbi sodišča druge stopnje izhaja, da naj bi Komunalno podjetje s 30% prispevkom odkupilo del stavbe, med drugim tudi sporne prostore, postalo njihov lastnik (takrat: imetnik pravice uporabe) ter jih nato prodalo drugi toženi stranki s pogodbo z dne 12.12.1996. Izhajajoč iz gornjih dejstev, iz katerih ne izhaja namenskost gradnje spornih prostorov, je pravni zaključek, da tožeča stranka z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona ni postala njihova lastnica, pravno pravilen.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja kakšnih revizijskih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.