Jedro

Izdano potrdilo o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za namen študija tujcu namreč omogoča samo dovoljeno prebivanje v Republiki Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji, ne more pa tujec na podlagi vložene prošnje iz 44. člena ZTuj-2 v Republiki Sloveniji opravljati dela ali se zaposliti.

Nedvomno je namen dovolitve prebivanja tujcu v Republiki Sloveniji zgolj na podlagi potrdila o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija, predvsem omogočiti storilcu, da do odločitve o njegovi prošnji biva v Republiki Sloveniji in v tem času opravlja študijske obveznosti. V kolikor v te študijske obveznosti sodi tudi praktično usposabljanje na delovnem mestu oz. opravljanje obvezne prakse, pa mora biti izkazano, da tako delo ustreza pogojem iz petega odstavka 44. člena ZTuj-2, česar pa storilec s predloženimi dokazili in navedbami v zahtevi za sodno varstvo ni uspel izkazati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo storilca R. G. zoper plačilni nalog Policijske postaje za izravnalne ukrepe z dne 10. 1. 2019 kot neutemeljena zavrne.

II. Storilec je dolžan plačati stroške postopka - sodno takso v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje za izravnalne ukrepe ... z dne 10. 1. 2019 in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper R. G. zaradi prekrška po 2. alineji drugega odstavka 145. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki naj bi ga storil 10. 1. 2019 ob 8.25 uri na ..., s tem, da je opravljal delo gostinca v jedilnici G. ..., pri tem pa ni posedoval dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji, ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker ni dokazano, da je storilec storil prekršek. Storilca je tudi na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 ob smiselni uporabi prvega in drugega odstavka 147. člena ZP-1 ter četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo, da storilec ne plača sodne takse kot stroške postopka ter da drugi stroški bremenijo proračun.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi kršitve materialnih določb zakona, ki določa prekršek, in sicer petega in sedmega odstavka 44. člena ZTuj-2 v zvezi s prvim odstavkom 60. člena ZTuj-2, kakor tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 3. točka 154. člena ZP-1) ter neenotne sodne prakse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in zahtevo za sodno varstvo storilca kot neutemeljeno zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog, vendar pa so utemeljeni očitki o zmotni uporabi materialnih določb ZTuj-2 tj. zmotni uporabi predpisa, ki določa prekršek.

5. V predmetni zadevi je bil obdolžencu izdan plačilni nalog zaradi prekrška po 2. alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2, ki določa, da se z globo od 800,00 EUR do 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek tujec, če nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji (60. člen tega zakona). Prvi odstavek 60. člena ZTuj-2 določa, da se šteje, da tujec nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, če: (-) je nedovoljeno vstopil, (-) nima vizuma ali je vizum prenehal veljati ali če prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju z vstopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Republiki Sloveniji, (-) nima dovoljenja za prebivanje ali je dovoljenje prenehalo veljati.

6. Kot je bilo ugotovljeno v predmetnem postopku je storilec vstopil v Republiko Slovenijo 24. 12. 2018 kot turist, nato pa je 27. 12. 2018 dal vlogo za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje zaradi študija ter predložil potrdilo o vpisu na Srednjo strokovno in poklicno šolo v ..., od 28. 12. 2018 dalje pa je opravljal delo v hotelu ... na podlagi pogodbe o kadrovskem štipendiranju. Teh ugotovitev storilec v zahtevi za sodno varstvo ni izpodbijal, temveč je kot bistveno navajal, da mu sedmi odstavek 44. člena ZTuj-2 dovoljuje bivanje v Republiki Sloveniji že na podlagi izdanega potrdila o vloženi prošnji pri pristojnem organu, saj določa, da o pravočasno vloženi prošnji pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji pristojni organ tujcu izda potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji ter da izdano potrdilo tujcu dovoljuje prebivanje v Republiki Sloveniji iz namena študija. Peti odstavek 44. člena ZTuj-2 pa določa, da se lahko tujec, ki v Republiki Sloveniji študira oziroma se izobražuje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano zaradi študija, v času veljavnosti tega dovoljenja v Republiki Sloveniji zaposli ali opravlja delo pod pogoji, določenimi v zakonih, ki urejajo delovna razmerja in delo študentov.

7. Sodišče prve stopnje je te zakonske določbe razlagalo tako, da izdano potrdilo o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija daje vse pravice iz 44. člena ZTuj-2, torej tudi pravico iz petega odstavka 44. člena ZTuj-2 tj. da se lahko v času veljavnosti dovoljenja tudi zaposli ali opravlja delo pod pogoji, določenimi v zakonih, ki urejajo delovno razmerje in delo študentov. Zato je štelo, da je storilec s predloženim potrdilom o vloženi prošnji za pridobitev dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi študija na dan 10. 1. 2019 v Sloveniji prebival zakonito in da do izdaje izpodbijanega plačilnega naloga v nobenem postopku ni bilo ugotovljeno, da je bila prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija vložena z namenom zlorabe dovoljenja za opravljanje dela. Navedbe prekrškovnega organa v opisu dejanskega stanja prekrška, ki ga je prekrškovni organ predložil sodišču ob predložitvi storilčeve zahteve za sodno varstvo, s katerimi se je prekrškovni organ opredelil do storilčevih navedb o zakonitem opravljanju dela, je sodišče prve stopnje označilo le kot indice, ki naj bi kazali, da je storilec v Republiki Sloveniji prebival nezakonito, in zavzelo stališče, da bi te svoje trditve prekrškovni organ moral uveljavljati v drugih postopkih zaradi drugih prekrškov v zvezi z morebitnim nezakonitim delom v Republiki Sloveniji. Ker pa prekrškovni organ po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni predložil nobenih dokazov, da je bilo ugotovljeno storilčevo delo v Republiki Sloveniji nezakonito in tudi ne dokaza, da so bile ugotovljene nepravilnosti glede vpisa storilca v študijski program gastronomske in hotelirske storitve SPI ter v zvezi z izvajanjem praktičnega usposabljanja z delom v družbi ..., je sodišče prve stopnje štelo, da ni mogoče zaključiti, da je storilec storilec prekršek po 2. alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2, kot se mu očita v izpodbijanem plačilnem nalogu.

8. Sodišče prve stopnje se je torej oprlo zgolj na gramatikalno razlago 3. alineje prvega odstavka 60. člena ZTuj-2 in štelo, da je storilec v času, ko naj bi bil storjen prekršek, imel dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji oziroma da ni mogoče šteti, da ni imel dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Pri tem je enačilo izdano potrdilo o vloženi prošnji z že izdanim dovoljenjem za prebivanje zaradi študija in štelo, da že samo potrdilo o vloženi prošnji tujcu omogoča, da se lahko zaposli ali opravlja delo pod pogoji, določenimi v zakonih, ki urejajo delovna razmerja in delo študentov. Sodišče prve stopnje je s takšno argumentacijo očitno spregledalo bistvo očitka storilcu kot izhaja iz izpodbijanega plačilnega naloga. Plačilni nalog namreč temelji na dveh pravno odločilnih ugotovitvah: 1) da je storilec opravljal delo v restavraciji G. ... (kar tudi ni bilo izpodbijano z zahtevo za sodno varstvo) in 2. da storilec ni imel dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela (ki bi ga glede na to, da je opravljal delo, moral imeti zato, da bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji bilo zakonito).

9. Storilec je s sklicevanjem na peti odstavek 44. člena ZTuj-2 v zvezi s sedmim odstavkom istega člena v zahtevi za sodno varstvo poskušal prikazati, da je delo kljub temu, da ni imel izdanega dovoljenja zaradi zaposlitve ali dela v Republiki Sloveniji, opravljal zakonito in da torej njegovo bivanje v Republiki Sloveniji ni bilo nezakonito. Vendar tega ne more izkazati, saj bi za zakonito opravljanja dela v skladu s petim odstavkom 44. člena ZTuj-2 moral imeti že izdano dovoljenje za prebivanje zaradi študija. Zaposlitev ali delo tujca, ki se v Republiki Slovenji izobražuje ali študira je namreč vezano na predhodno izdano dovoljenje za začasno prebivanje in je veljavno le v okviru veljavnosti izdanega dovoljenja za prebivanje. Izdano potrdilo o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za namen študija tujcu namreč omogoča samo dovoljeno prebivanje v Republiki Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji, ne more pa tujec na podlagi vložene prošnje iz 44. člena ZTuj-2 v Republiki Sloveniji opravljati dela ali se zaposliti. Take ugotovitve oziroma zaključki izhajajo tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelka v Celju IV U 43/2019 - 27 z dne 18. 12. 2019, ki se nahaja pod prilogo A1 spisa. S to sodbo je Upravno sodišče RS zavrnilo storilčevo tožbo zoper odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe z dne 10. 1. 2019 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 21. 1. 2019, s katerim je bilo storilcu naloženo, da v sedmih dneh prostovoljno zapusti Republiko Slovenijo, saj je pritrdilo ugotovitvi prekrškovnega organa, da je storilec v Republiki Sloveniji prebival v nasprotju z določbo 60. člena ZTuj-2. 10. Pritožbeno sodišče s takim stališčem oz. povzeto razlago 44. člena ZTuj-2 v celoti soglaša, saj je nedvomno namen dovolitve prebivanja tujcu v Republiki Sloveniji zgolj na podlagi potrdila o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija, predvsem omogočiti storilcu, da do odločitve o njegovi prošnji biva v Republiki Sloveniji in v tem času opravlja študijske obveznosti. V kolikor v te študijske obveznosti sodi tudi praktično usposabljanje na delovnem mestu oz. opravljanje obvezne prakse, pa mora biti izkazano, da tako delo ustreza pogojem iz petega odstavka 44. člena ZTuj-2, česar pa storilec s predloženimi dokazili in navedbami v zahtevi za sodno varstvo ni uspel izkazati. Pojasnila v opisu prekrška, ki jih je podal prekrškovni organ v zvezi z navedbami v zahtevi za sodno varstvo, da naj bi storilec delo opravljal v skladu z določbami petega odstavka 44. člena ZTuj-2, tako niso zgolj indici, s katerimi je prekrškovni organ dokazoval storilčevo nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, temveč so konkretna opozorila na dejstvo, da storilec z navedbami v zahtevi za sodno varstvo in predloženimi dokazili ni uspel izkazati, da bi njegovo bivanje v Republiki Sloveniji bilo zakonito oz. da je delo opravljal skladno z določbami petega odstavka 44. člena ZTuj-2. 11. Kot pravilno poudarja prekrškovni organ tudi v pritožbi, je storilec v času storitve prekrška bil star že 33 let in ni izpolnjeval pogojev za opravljanje študentskega dela, saj lahko tega v skladu s 106.b členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZBP) opravlja le oseba, ki se poklicno izobražuje oziroma ima status udeleženca izobraževanja odraslih in je mlajša od 26 let. Predvsem pa je iz tedenskega razporeda dela za čas od 28. 12. 2018 do 10. 1. 2019 razvidno, da je storilec delal vsak dan po več kot 8 ur, čeprav lahko v skladu z 39. členom Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju praktično izobraževanje traja največ 8 ur dnevno, prav tako bi v skladu z omenjenim členom pravice in obveznosti šole, dijaka in delodajalca pri praktičnem izobraževanju morale biti določene z učno pogodbo, ki je storilec ni predložil. Pogodbe o kadrovskem štipendiranju, ki jo je storilec predložil kot dokaz, namreč že glede na stranke in vsebino nikakor ni mogoče šteti za učno pogodbo, hkrati pa višina mesečne štipendije 700,00 EUR in obveznost opraviti vsaj 1102 uri dela pri štipenditorju v času od 28. 12. 2018 do 30. 9. 2019, nakazuje na zaključek, da je dejanski namen storilčevega prebivanja v Republiki Sloveniji bila zaposlitev oz. delo, za kar pa ni imel ustreznega dovoljenja za prebivanje. Pritrditev zahtevi za sodno varstvo, da je bilo storilčevo bivanje v Republiki Sloveniji zakonito zgolj na podlagi izdanega potrdila o oddani prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija, bi omogočalo široko polje zlorabe določb ZTuj-2. 12. Sodišče prve stopnje bi tako ob ugotovitvah, da je storilec opravljal delo gostinca v hotelu..., pri tem pa ni imel izdanega dovoljenja za prebivanje na podlagi zaposlitve ali dela, temveč je v Sloveniji prebival na podlagi izdanega potrdila o vloženi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija (in da mu torej dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija še ni bilo izdano, kar je pogoj, da bi se lahko storilec v zvezi z opravljanjem dela v Republiki Sloveniji skliceval na peti odstavek ZTuj-2), in da tudi sicer ni izkazal, da delo opravlja pod pogoji iz petega odstavka 44. člena ZTuj-1, ob pravilni uporabi 44. člena ter 60. člena ZTuj-2 moralo šteti, da je storilec nezakonito prebival v Republiki Sloveniji ter storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrniti in izpodbijani plačilni nalog prekrškovnega organa potrditi.

13. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, temveč je zahtevi za sodno varstvo ugodilo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo, je s tem zagrešilo pritožbeno uveljavljano kršitev po 2. točki 154. člena ZP-1, ki jo je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi prekrškovnega organa ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zahtevo za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil zoper plačilni nalog Policijske postaje za izravnalne ukrepe z dne 10. 1. 2019 kot neutemeljeno zavrnilo. Posledično pa je storilcu naložilo v plačilo stroške postopka - sodno takso po tar. št. 8212 v zvezi s tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 80,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.