Jedro

Uporaba novele ZFPPIPP-G ni neustavna oziroma v nasprotju s prepovedjo iz 155. člena Ustave Republike Slovenije. Na podlagi prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP se dolžniku obveznosti odpustijo z izdajo sklepa o odpustu obveznosti in ne že z izdajo sklepa, s katerim se tak postopek začne. Sklep o odpustu obveznosti je zato konstitutivne pravne narave in stečajno sodišče pri odločanju o odpustu obveznosti uporabi materialno pravo, ki velja v času odločitve.

Izterjevanja terjatev ima podlago v 7. členu ZOZP. Gre za odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da ker gre za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev ni učinkovita. Po prepričanju sodišča druge stopnje predmetno določilo regresa zavarovalnice ne izključuje in sodišče prve stopnje ni širilo izjeme na primere, ki niso določeni kot navaja pritožba. Bistveno za uporabo te določbe je zgolj, da gre za terjatev, ki meri na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti, in je povezana z istim historičnim dogodkom, na podlagi katerega je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovancu.

Razlaga, za katero se zavzema dolžnik, je po mnenju sodišča druge stopnje v nasprotju s pravno dobroto odpusta obveznosti, ki je namenjena le poštenim in vestnim dolžnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnika za znesek 96,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 dalje do plačila in sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo, predlog za izvršbo pa v tem obsegu zavrnilo ter postopek ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je njegov ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Upnici je naložilo, da dolžniku v roku 8 dni povrne 193,33 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se dolžnik pravočasno pritožuje. V celoti izpodbija II. točko izreka, III. točko izreka pa v delu, kjer mu sodišče prve stopnje ni priznalo celotnih stroškov ugovornega postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

Sodišču prve stopnje očita absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje se namreč ni jasno in popolno opredelilo do bistvenih elementov dolžnikove ugovorne argumentacije, njegova stališča so bila v sklep povzeta nepravilno in nepopolno, ali pa so bila spregledana. V izpodbijanem sklepu so upnikove navedbe povzete obširno, dolžnikova pravna argumentacija pa je strjena v zgolj en ugovorni stavek brez nadaljnjega povzetka razlogov. Prav tako mu je bila upnikova vloga z dne 2. 11. 2023 vročena istočasno kot izpodbijani sklep in se do dela argumentov, ki tvorijo ključni del obrazložitve sklepa, ni mogel izjaviti. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnikovi pravici do izjave nameniti dodatno pozornost in zaradi razjasnitve vseh relevantnih vprašanj, opraviti narok (29.a člen ZIZ), hkrati pa izvesti vse s strani dolžnika predlagane dokaze, vključno z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem upravitelja. Zaslišanje dolžnika je bilo predlagano v okviru dokazovanja trditev, da gre za nedopustno uveljavljanje izjeme od odpusta obveznosti, dolžnik pa bi se lahko izpovedal o tem kakšne napotke in navodila je prejemal s strani upravitelja. Tudi dokazni predlog z zaslišanjem upravitelja ni neustrezen, saj bi lahko tudi ta potrdil izpovedbo dolžnika. Prav tako meni, da bi moralo sodišče prve stopnje predlagati izdajo svetovalnega mnenja pri vrhovnem sodišču ali pa predlagati ustavnopravno presojo. Sodišče prve stopnje bi se do dolžnikove ugovorne argumente moralo opredeliti do te mere, da pri dolžniku ne bi bil podan dvom, ali je odločitev zakonita in pravilna. Nadalje očita zmotno uporabo določbe 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), saj je prepričan, da terjatev ni zajeta v nobeni od izjem iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, ki določajo, za katere terjatve odpust obveznosti ne učinkuje. Pri tem opozarja, da je bil postopek odpusta obveznosti zanj začet že pred sprejetjem novele ZFPPIPP-G, ki je v zakon vključila izjemo, na katero se sklicuje upnik. Izjema se zanj ne more uporabljati, saj bi to pomenilo retroaktivno uporabo zakona in poseg v pridobljene pravice. Ta sprememba je namreč nesorazmerno poslabšala njegov ustavnopravni položaj in kršila njegovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva. Ob tem se sklicuje na ustavno odločbo v zadevi U-I-56/17, Up-335/17, ki jo na več mestih tudi povzema. Pri tem opozarja, da se Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče RS) v tej zadevi ni opredeljevalo do enake pravne in dejanske situacije, saj je presojalo ustavnopravno skladnost spremenjenega 399. člena ZFPPIPP. Opominja tudi na prehodne oziroma končne določbe novele ZFPPIPP-G, ki se glede časovne uporabe spremembe 408. člena ZFPPIPP sploh ne izrekajo. Poudarja še, da gre za poštenega in vestnega dolžnika, zato mu je treba priznati pravico do odpusta obveznosti v obsegu, kot je bila zahtevana ob vložitvi predloga za odpust obveznosti. Nadalje opozarja, da terjatev, ki jo izterjuje upnik, ni terjatev iz naslova odškodnine za škodo, ampak gre za zavarovalnino oziroma navadno poslovno terjatev. Njen temelj in višina sta odvisni od določb sklenjene zavarovalne pogodbe. Izjema iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ni namenjena varovanju interesov zavarovalnic, ampak neposredno oškodovancev, kar naj bi bil tudi namen zakonodajalca ob sprejetju novele. Ker je bila škoda dolžniku že poplačana s strani zavarovalnice, terjatev upnika tako ni več obstoječa. Tudi sicer je potrebno izjeme razlagati restriktivno, sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijanemu sklepu poslužilo ekstenzivne razlage. Meni še, da je obrazložitev sodišča prve stopnje, da tudi za pravdne stroške velja, da ti delijo usodo glavne terjatve, napačna. Poleg tega ni pojasnjeno na kateri določbi materialnega prava je sprejet takšen zaključek. In ker o tem manjkajo razlogi, sklepa ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ob koncu pritožba opozarja na zmotnost odločitve sodišča prve stopnje v III. točki izreka, saj bi mu moralo sodišče prve stopnje ob celovitem uspehu z ugovorom, stroške priznati v celotni višini. Prav tako pa bi moralo sodišče prve stopnje neodvisno od tega dolžniku priznati stroške za vlogo z dne 19. 9. 2023, ki je bila podana na podlagi izrecnega poziva sodišča, naj se izjavi o upnikovemu odgovoru na ugovor z dne 19. 9. 2023. Upnik je s to vlogo podal tudi delni umik izterjevane terjatve, zato se je do takšnega umika upravičeno dodatno izrekel. Navedba sodišča, da bi enako odločitev sprejelo tudi, če dolžnik te vloge ne bi vložil, pa ni pravilna. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da sklep v izpodbijanemu delu spremeni v zanj v celoti pozitivno odločitev oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, oboje s stroškovno posledico za upnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Na pritožbo pravočasno odgovarja upnik po pooblaščencu in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dolžnikove trditve o postopkovnih kršitvah so neutemeljene. Terjatev upnika izvira iz prometne nesreče s smrtnim izidom, ki jo je dolžnik povzročil pod vplivom alkohola. Taka terjatev ni običajna poslovna terjatev, ampak gre za regresno terjatev zavarovalnice, ki ima podlago v 7. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP). Uveljavljanje regresnih zahtevkov s strani zavarovalnice ni zgolj v njenem finančnem interesu, ampak ima tudi preventivni učinek na varnost v cestnem prometu. Poudarja še, da odpoved obveznosti ne učinkuje na terjatve, ki se nanašajo na povrnitev škode, povzročene namerno ali iz hude malomarnosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeni so dolžnikovi pritožbeni očitki o postopkovnih kršitvah. Sodišče ne potrebuje v celoti povzemati navedb strank, temveč se mora opredeliti do ugovorov oziroma navedb nosilnega pomena, čemur pa je po prepričanju sodišča druge stopnje izpodbijani sklep v celoti zadostil. In tudi če bi sodišče prve stopnje obširneje povzelo zgolj upnikove navedbe,1 čemur sicer ni pritrditi, s tem ne bi zagrešilo nobene (absolutne) bistvene kršitve določb postopka.

6. Uvodoma podane pritožbene navedbe ne pojasnijo katera (pravna) argumentacija dolžnika je bila spregledana,2 zato se sodišče druge stopnje do takšnega pritožbenega očitka ne more podrobneje opredeliti. Zgolj v nadaljevanju pritožba graja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka,3 ker ni obrazložilo, na podlagi katere materialnopravne določbe je sprejelo odločitev, da pravdni stroški delijo usodo glavne terjatve. Tudi temu ni slediti, saj iz obrazložitve, da ti stroški delijo usodo glavne terjatve - za le-to pa je pojasnjeno, da odpust obveznosti skladno s 5. točko drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP zanjo ne učinkuje - sodišče prve stopnje tudi za ta del navedlo pravno podlago oziroma le-ta izhaja neposredno iz same obrazložitve. Tako je v celoti omogočen pritožbeni preizkus. Ali je takšna odločitev pravilna, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

7. Nadalje je zavrniti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 29.a člen ZIZ, ker ni opravilo naroka in na njem zaslišalo dolžnika in upravitelja. Narok v izvršilnem postopku ni obvezen. Sodišče prve stopnje je v celoti obrazložilo zakaj je odločilo zgolj na podlagi listinskih dokazov in ni zaslišalo dolžnika ter stečajnega upravitelja. Tako je neutemeljena tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jo še v zvezi s tem uveljavlja pritožnik. Te kršitve sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo s tem, ko je istočasno z izpodbijanim sklepom dolžniku vročilo tudi vlogo upnika z dne 2. 11. 2023. Pritožba ne pojasni do katerih navedb v tej vlogi se dolžnik ni mogel izjaviti. Iz vpogleda v citirano vlogo izhaja, da je upnik v njej podal zgolj svoja pravna naziranja, ni pa navajal nobenih novih dejstev, na katera bi sodišče oprlo svojo odločitev, niti tega ne zatrjuje pritožba. Glede pravne argumentacije pa se je dolžnik že opredelil v predhodni vlogi, poleg tega pa je uporaba materialnega prava pridržana sodišču, zaradi česar se stranka o takšnih navedbah ne potrebuje dodatno izjavljati.

8. Tako nista podani očitani absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, ki ju je dolžnik utemeljeval na podlagi zgoraj povzetih navedb. Te pritožbene očitke je sodišče druge stopnje zato v celoti zavrnilo.

9. Pritožniku je še pojasniti, da sodišče ni dolžno prekiniti postopka in sprožiti postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona. Tako je dolžno ravnati le tedaj, ko samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, neskladen z Ustavo RS (156. člen Ustave Republike Slovenije in 23. člen Zakona o ustavnem sodišču). Prav tako sodišče ni obvezano vrhovnemu sodišču predlagati izdajo svetovalnega mnenja, saj ga določba četrtega odstavka 206. člena ZPP k temu ne zavezuje, niti ga k temu ne obvezuje nobeno drugo zakonsko določilo.

10. Sodišče druge stopnje v celoti sledi sodišču prve stopnje, da uporaba novele ZFPPIPP-G ni neustavna oziroma v nasprotju s prepovedjo iz 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS), tudi če se nanaša na stečajne postopke oziroma postopke odpusta obveznosti, ki so se začeli pred 26. 4. 2016,4 v kolikor v teh postopkih še ni bil izdan sklep o odpustu obveznosti. Kot je v celoti pravilno pojasnjeno, se na podlagi prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP dolžniku obveznosti odpustijo z izdajo sklepa o odpustu obveznosti in ne že z izdajo sklepa, s katerim se tak postopek začne. V takšnem primeru posledično še ni mogoče govoriti o zaključenem pravnem položaju. Sklep o odpustu obveznosti je zato konstitutivne pravne narave in stečajno sodišče pri odločanju o odpustu obveznosti uporabi materialno pravo, ki velja v času odločitve. In zaradi tega šele s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo tiste terjatve, na katere odpust obveznosti učinkuje.5 V celoti so zato pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede veljavnosti izjeme iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP tudi za postopke odpusta obveznosti, ki so se začeli pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G. 11. Dolžniku je sicer pritrditi, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-56/17, Up 335/17 z dne 4. 4. 2019 presojalo ustavnopravno skladnost spremenjenega 399. člena ZFPPIPP (oziroma natančneje tretjega odstavka 34. člena novele ZFPPIPP-G, ki je določala, da se spremenjeni 399. člen uporablja tudi za postopek odpusta obveznosti, ki je bil začet pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G, če do njegove uveljavitve sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti) in ni presojalo ustavnopravne skladnosti v tej isti noveli dodane izjeme po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov po 155. členu Ustave RS. Vendar pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno pojasnilo, da je ta dilema, ki jo v pritožbi sedaj ponovno izpostavlja dolžnik, rešena ravno na podlagi citirane odločbe, in sicer iz razlogov, ki so povzeti v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa, ki pa v bistvenem izhajajo iz 23. točke obrazložitve odločbe št. U-I-56/17, Up 335/17 z dne 4. 4. 2019. Pravna situacija je tako enaka obravnavani v tem postopku. Na to ne vpliva, da novela ZFPPIPP-G glede 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ne vsebuje prehodnih določb, saj to zgolj pomeni, da se (spremenjeni) zakon uporablja takoj. Sodišče druge stopnje še pripominja, da je Ustavno sodišče RS temelje odpusta obveznosti umestilo v pravico dolžnika do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS, kar sicer v pritožbi pravilno izpostavlja tudi dolžnik. Načelo varstva zaupanja v pravo je splošno pravno načelo in nima absolutne veljave ter ne učinkuje le na strani dolžnika. Posega namreč tudi v položaj upnikov, ki z odpustom obveznosti izgubijo pravico sodno uveljavljati terjatve in nujno posega tudi v pravico do zasebne lastnine.6 Pri obveznostih povrnitve škode, povzročene namerno ali iz hude malomarnosti, po prepričanju sodišča druge stopnje pravni red ne more nuditi pravnega varstva dolžniku za tiste obveznosti, ki so nastale kot posledica kršitve pravice vsakogar do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. Zato z uporabo te izjeme v danem primeru, tudi če se je postopek (odpusta obveznosti) začel pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, ni nesorazmerno poslabšan dolžnikov pravni položaj in ni kršena njegova ustavna pravica do osebnega dostojanstva kot zatrjuje pritožba.

12. Izterjevanja terjatev ima podlago v 7. členu ZOZP. Gre za odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Ne gre za zavarovalnino kot zmotno navaja pritožba. Pritožnik neutemeljeno navaja, da ker gre za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev ni učinkovita. Po prepričanju sodišča druge stopnje predmetno določilo regresa zavarovalnice ne izključuje in sodišče prve stopnje ni širilo izjeme na primere, ki niso določeni kot navaja pritožba. Bistveno za uporabo te določbe je zgolj, da gre za terjatev, ki meri na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti, in je povezana z istim historičnim dogodkom, na podlagi katerega je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovancu. Sodišče druge stopnje ne sledi dolžniku, da je bil namen zakonodajalca zgolj varovanje neposrednih oškodovancev. Zagotovo je bil to eden izmed namenov, ne pa edini, saj pri tem ne gre spregledati, da je bilo predmetno določilo smiselno dopolnjeno ravno na predlog Slovenskega zavarovalnega združenja.7 Poleg tega bi bila razlaga, za katero se zavzema dolžnik, po mnenju sodišča druge stopnje v nasprotju s pravno dobroto odpusta obveznosti, ki je namenjena le poštenim in vestnim dolžnikom (399. člen ZFPPIPP). Zaključek sodišča prve stopnje, da za izterjevano terjatev tako odpust obveznosti ne učinkuje, je posledično v celoti pravilen. Materialnopravno pa je v nadaljevanju tudi pravilno pojasnjeno, da za pravdne stroške odpust obveznosti ne učinkuje, saj so ti stranska terjatev, ki vedno deli pravno usodo glavne terjatve.

13. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni sporno. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednja nesporna dejstva, ki so v obravnavani zadevi bistvena za pravilno uporabo 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP: (-) da je nad dolžnikom tekel stečajni postopek St .../2015; (-) da se je postopek odpusta obveznosti nad dolžnikom začel 11. 2. 2015, sklep o začetku odpusta obveznosti je bil izdan 13. 2. 2018, pravnomočen je postal 1. 3. 2018; (-) da je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje predrzne vožnje v cestnem prometu po prvem in tretjem odstavku 324. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika; (-) da se v tem postopku izterjuje terjatev, ki je povezana s škodo, ki je nastal kot posledica tega kaznivega dejanja, nastala pa je pred uvedbo stečajnega postopka; (-) da dolžnik na podlagi izvršilnega naslova, t. j. je sodbe P 744/2012 z dne 3. 9. 2014 dolguje glavnico v znesku 20.866,35 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v znesku 961,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (-) da je dolžnik škodo povzročil zaradi hude malomarnosti.8

14. Glede na povzeto v prejšnji točki, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so dolžnikove ugovorne navedbe, da mu je bila izterjevana obveznost v stečajnem postopku odpuščena, neutemeljene. Njegov ugovor je - razen za znesek 96,00 EUR za katerega je upnik podal delni umik - utemeljeno zavrnilo. Odpust obveznosti za terjatev, ki se izterjuje v tem postopku namreč, ne učinkuje, na podlagi izjeme iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFFPPIPP, ki je že učinkovala v času izdaje sklepa o odpustu obveznosti, saj je dolžnik škodo povzročil iz hude malomarnosti.

15. Na tem mestu je še pojasniti, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem dolžnika in dokaz z zaslišanjem stečajnega upravitelja, čemur v pritožbi še oporeka dolžnik. Kot je pravilno pojasnilo, je bilo za odločitev o ugovoru potrebno zavzeti stališče glede pravilne uporabe materialnega prava, ki je stvar sodne presoje. Dokazni predlog z zaslišanjem stečajnega upravitelja zato ni ustrezen. Pravilno pa je pojasnilo tudi, da je predlagano zaslišanje dolžnika nesubstancirano, saj dolžnik ni navedel katera sporna dejstva bi s tem dokazoval. Pojasnjevanje slednjega v pritožbi je prepozno, saj dolžnik ne obrazloži zakaj tega ni navajal že pred sodiščem prve stopnje, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi 15. členom ZIZ).

16. Ker je dolžnik z ugovorom uspel zgolj delno, in sicer v delu glede katerega je upnik podal umik izvršbe, je neutemeljeno zavzemanje pritožnika, da bi mu moralo sodišče prve stopnje v celoti priznati stroške za ugovor. Sodišče prve stopnje je kot vrednost predmetna pravilno upoštevalo znesek, glede katerega je bil dolžnik v ugovornem postopku uspešen oziroma glede katerega so mu bili stroški povzročeni neutemeljeno (96,00 EUR). Skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ mora namreč upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti zgolj izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Pravilno pa sodišče prve stopnje zavrnilo tudi stroške vloge z dne 19. 9. 2023. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje dolžnika pozvalo, da se izjasni o upnikovi vlogi z dne 19. 9. 2023 priznanja stroškov za takšno vlogo še ne utemeljujejo oziroma ne pomeni, da so mu bili ti stroški povzročeni neutemeljeno kot to določa že citirani šesti odstavek 38. člena ZIZ. Iz enakega razloga priznanja teh stroškov še ne utemeljuje razlog, da se je dolžnik do umika dodatno izrekel, saj se o umiku predloga za izvršbo dolžniku ni potrebno posebej izjaviti.

17. Glede na obrazloženo pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, saj mu niso bili povzročeni neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje o stroških odgovora na pritožbo ni odločilo, ker jih upnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 S čimer se očita absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. 2 Kar je očitek po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. 3 S tem smiselno očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. 4 Ko je citirana novela začela veljati. 5 Enako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 500/2019 z dne 12. 11. 2019. 6 Glej citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, zlasti razloge v 24. do 27. točki obrazložitve. 7 Glej Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-G), EVA: 2016-2030-0004, stran 22. 8 Sodišče prve stopnje je iz kazenske sodbe namreč razbralo: (-) da je dolžnik škodo povzročil pod vplivom visoke stopnje alkoholiziranosti; (-) da je na mestu trčenja z oškodovanko vozil s hitrostjo med 130 in 150 km/h, čeprav je bila tam omejitev hitrosti 70 km/h in je tako bistveno prekoračil dovoljeno hitrost; (-) da iz opisa kaznivega dejanja tudi izhaja, da je prometno nesrečno povzročil z očitno nepravilnim prehitevanjem. Tako je povsem opustil običajno skrbnost v prometu, ki jo izkazuje povprečen človek, iz česar napravilo ugotovitev, da je bil vzrok za nastalo škodo huda malomarnost dolžnika.