Jedro

Ugotovljena dejstva, da je tožnica, enako kot druge delavke prej in po formalni zaposlitvi pri toženki opravljala enako delo pri istih strankah, da ji A.A., s. p., sploh ni podala odpovedi, z opravljanjem dejavnosti pa je dne 1. 10. 2009 prenehala (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz sodnega registra; ponovno je začela dejavnost opravljati šele 1. 2. 2014), da je bila direktorica in edina družbenica toženke prav A.A., oba poslovna subjekta, tako prej A.A., s. p., kot toženka sta imela isti poslovni naslov, vodijo do pravilne presoje, da je šlo za pravni prenos podjetja in posledično za spremembo delodajalca v smislu prvega odstavka takrat veljavnega 73. člena ZDR, pri čemer ni bistveno, kar poudarja toženka v pritožbi, da pravni prenos podjetja med A.A., s. p., in toženko ni bil izveden na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve (šlo je za dejanski prenos) Začasna nezmožnost za delo se šteje kot objektivni razlog, zaradi katerega delavec letnega dopusta ne izrabi (in nikakor ne za razlog na strani delavca ali kakorkoli drugače za razlog, na katerega bi delavec lahko vplival in bi bil zanj predvidljiv, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba). Tako sta, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v tožničinem primeru podana oba pogoja za prisojo nadomestila - prenehanje delovnega razmerja in neizraba dopusta iz objektivnega razloga, ki izhajata iz 164. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača odpravnino v višini 999,77 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2019 do plačila in da obračuna nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v višini 698,00 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2019 do plačila. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, tožnici pa jih je dolžna plačati v višini 615,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da tožnica ni uveljavljala sodnega varstva v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. S tožbo je zahtevala plačilo odpravnine v celoti, čeprav je toženka že v odpovedi navedla, da ji pripada odpravnina v določeni višini. Tožba v tem delu ni bila potrebna. Bila je preuranjena, ker ob vložitvi odpravnina še ni zapadla, in bi jo bilo treba zavreči. Enako velja za tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala plačilo regresa za letni dopust. Tožnica je s prejemom odpovedi izvedela za domnevno kršitev, tožbo bi morala vložiti v tridesetdnevnem roku. Nedopustno je, da kot delavka še leta po prenehanju delovnega razmerja vlaga šikanozno tožbo. Takšno ravnanje je v nasprotju z načelom učinkovitosti. Tožničine navedbe glede regresa za letni dopust so pavšalne in nedokazane. Iz spisa ni razvidno, katerim delavcem toženke naj bi bil regres izplačan in kdaj. Takrat tožnica pri toženki ni bila več zaposlena in o izplačilu regresa ne more vedeti ničesar. Za odločitev je nebistveno, kakšen regres je toženka izplačala drugim delavcem. Bistveno je le, kakšen bi tožnici pripadal na podlagi zakonskih določb. Tožnici je bil regres za letni dopust izplačan dne 18. 6. 2019, kar je predčasno glede na zakonske določbe. Sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva toženke ni opozorilo, da bo odstopilo od prisilnih zakonskih določb in ustaljene sodne prakse. Izdalo je sodbo presenečenja. Storilo je bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je štelo, da nemožnost izrabe letnega dopusta ne izvira iz tožničine sfere. Tožnica je bila tista, ki je sprožila postopke ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo. Za začasno nezmožnost za delo je morala vedeti. Razlog neizrabe dopusta zanjo ni bil nepredvidljiv. Toženka je bila tista, ki zaradi odsotnosti tožnice delovnega procesa ni mogla organizirati. Prav zaradi tega je tožnici podala izredno odpoved. Sodišče prve stopnje dejstev v zvezi z odpovedjo ni ugotavljalo. Prav tako ni ugotavljalo, ali je tožnici pravica do izrabe dopusta v času vložitve tožbe že ugasnila. Gre za ugotavljanje za odločitev bistvenih dejstev. Toženka je izpolnila vse zakonske obveznosti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo več, kot bi prejela, če bi delo opravljala. Zmotno je upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Neutemeljeno je sledilo navedbam tožnice. Zmotno je štelo, da je bila tožnica zaposlena pri pravnem predniku toženke. Za presojo, da je šlo za prenos, ni izpolnjen noben pogoj. Ni prišlo do pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja. Urejen je v ZGD-1. Tožnica je, ko je bila zaslišana, izpovedala le o svojih ugibanjih. Iz sodnega registra izhaja, da je A.A., s. p., še poslovala, ko je bila tožnica že zaposlena pri toženki. A.A. je z naroka za glavno obravnavo izostala, imela je vročino. O tem je sodišče prve stopnje obvestila. Sodišče prve stopnje je, ker dokaza z zaslišanjem A.A. ni izvedlo, kršilo toženkino pravico do izjave. O bistvenih dejstvih prokurist toženke ni mogel izpovedati, ker v času zaposlitve tožnice še ni imel prokure. Toženka ne razpolaga s podatki o strankah A.A., s. p. Tožnica bi lahko glede na to, da je opravljala delo kot čistilka, zatrjevala prenos h kateremukoli delodajalcu, ki izvaja dejavnost čiščenja. Stališča sodišča prve stopnje pomenijo poseg v ustavne pravice toženke, predvsem pravico do svobodne gospodarske pobude. Na področju gospodarskih družb so določbe ZGD-1 v razmerju do ZDR-1 specialne. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o pravdnih stroških. Tožnica je vrednost spornega predmeta določila ob upoštevanju nespornih terjatev. Tožbo je delno umaknila šele dve leti po izplačilu terjatev. Tožba v tem delu sploh ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je o stroških odločilo že v delni sodbi. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni, tako da zahtevek zavrne, toženki pa prisodi utemeljeno priglašene stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedbe toženke, ki se nanašajo na dopustnost tožbe. Tožnica je s tožbo uveljavljala denarne terjatve iz delovnega razmerja, o katerih je odločeno z izpodbijano sodbo in za katere je dopustno neposredno sodno varstvo na podlagi četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Četudi bi uveljavljala terjatve, ki ob vložitvi tožbe še ne bi zapadle, to ne pomeni, da tožba ne bi bila dopustna in da bi jo sodišče prve stopnje zavrglo. Zapadlost terjatve mora biti podana do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). V tožničinem primeru sta se oba zahtevka, ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo, nanašala na terjatvi iz delovnega razmerja (odpravnina in nadomestilo za neizrabljen letni dopust), ki sta bili ob koncu glavne obravnave zapadli (zapadli sta bili že ob vložitvi tožbe).1

5. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne le, da je v izpodbijani sodbi navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti, ti razlogi so povsem pravilni. S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odstop od prisilnih zakonskih določb in sodne prakse, toženka niti ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak drug pritožbeni razlog – zmotno uporabo materialnega prava, ki prav tako ni podan. Sodišče prve stopnje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Nikakor ni odstopilo od sprejete sodne prakse, prav nasprotno, pri odločitvi jo je ustrezno upoštevalo in v opombah določene odločitve citiralo.

6. Prav tako toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do izjave, in sicer zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem zakonite zastopnice. Toženka je sicer dokazni predlog za zaslišanje strank podala, njena zakonita zastopnica se naroka za glavno obravnavo ni udeležila. Toženka pri zaslišanju ni vztrajala, ampak je na naroku predlagala, da sodišče namesto zakonite zastopnice zasliši njenega prokurista, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Njegovo izpoved je dokazno ocenilo in utemeljeno upoštevalo, predvsem v delu, v katerem je skladno s tožnico izpovedal, da so bile delavke, vključno s tožnico dejansko prenesene od A.A., s. p., na toženko, in da so po tem opravljale enako delo pri istih strankah, kot so ga prej.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pri presoji, do kakšne odpravnine je tožnica ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo ureja 108. člen ZDR-1, upravičena, upoštevalo tako delovno dobo tožnice pri A.A., s. p., kot pri toženki. Ugotovljena dejstva, da je tožnica, enako kot druge delavke prej in po formalni zaposlitvi pri toženki opravljala enako delo pri istih strankah, da ji A.A., s. p., sploh ni podala odpovedi, z opravljanjem dejavnosti pa je dne 1. 10. 2009 prenehala (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz sodnega registra; ponovno je začela dejavnost opravljati šele 1. 2. 2014), da je bila direktorica in edina družbenica toženke prav A.A., oba poslovna subjekta, tako prej A.A., s. p., kot toženka sta imela isti poslovni naslov, vodijo do pravilne presoje, da je šlo za pravni prenos podjetja in posledično za spremembo delodajalca v smislu prvega odstavka takrat veljavnega 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), pri čemer ni bistveno, kar poudarja toženka v pritožbi, da pravni prenos podjetja med A.A., s. p., in toženko ni bil izveden na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve (šlo je za dejanski prenos).2

8. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno prisodilo vtoževano nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Na dan prenehanja delovnega razmerja 26. 3. 2019 je imela tožnica pravico do izrabe dopusta v trajanju 13 dni za leto 2018 (obdobje za prenos – četrti odstavek 162. člena ZDR-1) in 5 dni za leto 2019. Toženkina pritožbena navedba o ugasli pravici s sklicevanjem na stališča v zadevi VDSS Pdp 853/2010 je neutemeljena. Prav tako je neutemeljena navedba, da je razlog za neizrabo dopusta na strani tožnice. Tožnica je bila pred prenehanjem delovnega razmerja od 24. 10. 2018 (in tudi že prej, nekaj časa v celoti in nekaj časa delno) do 25. 3. 2019 začasno nezmožna za delo, tako da je lahko izrabila le en dan dopusta, več pa ne. Začasna nezmožnost za delo se šteje kot objektivni razlog, zaradi katerega delavec letnega dopusta ne izrabi (in nikakor ne za razlog na strani delavca ali kakorkoli drugače za razlog, na katerega bi delavec lahko vplival in bi bil zanj predvidljiv, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba).3 Tako sta, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v tožničinem primeru podana oba pogoja za prisojo nadomestila – prenehanje delovnega razmerja in neizraba dopusta iz objektivnega razloga, ki izhajata iz 164. člena ZDR-1. 9. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1357/99 (presežena s stališči Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 135/2017), sprejeta na podlagi bistveno drugačnega dejanskega stanja, kot je pri tožnici, ki nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere ji je prenehalo delovno razmerje pri toženki, ni uveljavljala.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pravdnih stroških. Pravilno je toženki naložilo, da plača vse za pravdo potrebne stroške tožnice na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ker je tožnica v pravdi uspela, in na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ker je tožnica po delni izpolnitvi zahtevka delno umaknila tožbo. Do delnega umika tožbe ni prišlo šele v letu 2021, ampak s pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2020, pri čemer je bistveno, da od delne izpolnitve zahtevka do te pripravljalne vloge ni bilo opravljeno nobeno pravdno dejanje strank. Toženka vrednosti spornega predmeta pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, v vsakem primeru pa je bila tožba v celoti potrebna, saj je toženka šele po vložitvi tožbe (z zamudo) delno izpolnila svoje obveznosti.

11. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo dejstev glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2019. Odločitev, da je odpoved nezakonita, je pravnomočna z delno zamudno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 481/2019 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 604/2019. V delni zamudni sodbi je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, ki se nanašajo na spor o prenehanju delovnega razmerja. Do toženkinih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odpoved, kot do navedb, ki se nanašajo na regres za letni dopust (tožnica je v tem delu tožbo umaknila), se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZDR-1).

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku). Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.

1 Odpravnina zapade ob prenehanju delovnega razmerja (šesti odstavek 108. člena ZDR-1). Enako velja za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo dne 26. 3. 2019, tožbo je vložila 25. 4. 2019. Gre za bistveno drugačno dejansko stanje, kot je bilo v zadevi Pdp 493/2010, na katero se neutemeljeno sklicuje v pritožbi. 2 Z vprašanjem delovnopravne kontinuitete se ukvarja zadeva Pdp 56/2012, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, sicer v delu, v katerem se opredeljuje do nadomestila za neizrabljeni letni dopust. 3 Ob obstoju objektivnega razloga za neizrabo letnega dopusta se ne zahteva od delavca, da za izrabo letnega dopusta zaprosi. Slednje je relevantno le v primeru, če objektivni razlog za neizrabo ni ugotovljen, kot jasno izhaja iz zadeve Pdp 244/2013, na katero se neutemeljeno sklicuje toženka v pritožbi.