Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da gre za izpad dohodka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožniku plačati tolarsko protivrednost 60.000 DEM po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na dan plačila in znesek 377.995,30 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1993 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 235.272,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo le na navedbe toženca. Izgubljeni dobiček je tožnik prikazoval na podlagi dohodkov preteklih mesecev, česar prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in tudi ni navedlo razlogov za to. Tožnik je povedal, da je naročeno delo opravljal pretežno na podlagi naročil in ne pogodb. Tej izpovedbi sodišče ni sledilo, ampak se je oprlo na navedbe tožene stranke. Tožnik je dokazal, da je bil njegov dobiček pričakovan in verjeten. Ob tem ni zanemarljiv tožnikov namen, da bi pridobival dobiček tudi v prihodnje. Po sodni praksi ni potrebno, da bi oškodovani, v danem primeru tožnik, že sklenil kakšno pogodbo o realizaciji koristi, pač pa je moč njegov pridobitni namen ugotoviti tudi z interpretacijo. Na temeljno vprašanje spora je sodišče prehitro in presplošno odgovorilo, predvsem pa ni uporabilo pravil, ki so temeljna podlaga o tem vprašanju, oziroma jih ni uporabilo v obsegu, ki ga materialno pravno ponuja in celo zahteva, tako da so odločilna dejstva ostala neopredeljena, v sled česar je sodišče kršilo tudi tako materialno kot procesno pravo.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo izgubljenega tožnikovega dobička pravilno upoštevalo določbo 3. odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu ZOR). Izvedlo in ocenilo je vse dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala. Temu tudi pritožba ne nasprotuje. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče napravilo, po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilen zaključek, da tožnik izgube dobička ni dokazal. Pritožnik ima v načelu sicer prav, da oškodovanec pri dokazovanju obstoja izgubljenega dobička in njegove višine ni omejen le na že sklenjene pogodbe in tega tudi izpodbijana sodba ne zahteva. Za oškodovanca velja obveznost, da dokaže, da gre za izpad dohodka, ki ga je mogoče utemeljeno pričakovati. Zgolj verjetnost nastanka dobička, še manj pa namen poslovati z dobičkom, za prisojo odškodnine iz tega naslova ne zadošča. Izpad bodočega dohodka in njegova višina mora biti dokazana s potrebno stopnjo gotovosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka, za zaključek o izgubi dobička, niso zadoščali. Brez utemeljene podlage je pritožbena trditev tožeče stranke, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na navedbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je izvedlo in ocenilo vse dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, vendar na osnovi ocene le-teh zaključka o izgubi ni moglo napraviti. Sodišče prve stopnje je vsa stališča, tako o dejanskih kot o materialnopravnih vprašanjih v razlogih izpodbijane sodbe obširno, jasno in zelo natančno obrazložilo. Navedeni razlogi omogočajo tudi preizkus sprejete odločitve.

Tožeča stranka pritožbe ni omejila le na odločitev glede izgubljenega dobička, razlogov zoper odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka na plačilo 377.995,30 SIT pa ni navedla, zato je pritožbeno sodišče slednjo odločitev preizkusilo le v okviru iz 2. odstavka 365. člena ZPP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da tožena stranka za ta zahtevek ni pasivno legitimirana. Pravilna je tudi odločitev glede obveznosti tožeče stranke, da toženi povrne nastale ji pravdne stroške. Ta odločitev temelji na pravilnem upoštevanju določbe 1. odstavka 154. člena ZPP.

Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede priglašenih pritožbenih stroškov. Temelji na določbi 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela.