Jedro

Naravna vzročnost pogosto ne more dati odgovora na vprašanje, ali je določena škoda v vzročni zvezi z očitanim škodljivim dejstvom. Škoda je namreč pogosto posledica sočasnega ali zaporednega delovanja več vzrokov, zato je potrebno obstoj vzročne zveze v vsakem primeru posebej presoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 68.289,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.717,18 EUR.

(2) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V začetku povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, nasprotuje pa ugotovitvi, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. To mnenje je napačno in protispisno. Tožeča stranka je večkrat navedla in za to ponudila tudi dokaze, da je bila izbira najboljšega ponudnika v razpisu JGZ B. pogojena z mnenjem arhitekta o ustreznosti izbranega artikla. Nesporno pa izbrani produkt ni zadovoljeval vseh potreb, čeprav je toženec kot izbrani arhitekt podal pisno mnenje, da takšen vzorec ustreza specifikacijam javnega naročila. Nesporno bi bila tožeča stranka izbrana kot najboljši ponudnik, če bi v svoje mnenje tožena stranka zapisala, da vzorec ne ustreza specifikacijam javnega naročila, saj JGZ takšnega ponudnika ne bi mogel izbrati oz. bi ugodil zahtevi za revizijo tožeče stranke. To potrjuje tudi sklep JGZ B., na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Meni, da je vsaka izmed ugotovitev v tem sklepu odločilna in bi pomenila revizijo javnega naročila. Škoda je pogosto posledica delovanja več vzrokov, ki delujejo sočasno ali pa si sledijo v določenem časovnem zaporedju. Od primera do primera je potrebno odgovoriti na vprašanje, kaj se šteje za pravno relevantno vzročno zvezo in kaj ne. Potrebno je ugotoviti, da je dovolj en razlog, da ponudba ni skladna z razpisnimi pogoji.

(3) Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega odgovora.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvi del pritožbe, v katerem tožeča stranka povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, nerazumljiv oziroma napačen, pa tudi nerelevanten za pritožbeno presojo. Med pravdnima strankama pa ni spora, da je tožeča stranka kot ponudnik sodelovala na javnem razpisu Javnega gospodarskega zavoda, P. RS (v nadaljevanju JGZ B.) za dobavo in montažno notranje opreme konferenčnega objekta B.. Na podlagi javnega naročila za stole in fotelje je bil po merilu najnižje cene izbran ponudnik S. – pisarniški stoli, d. o. o., tožeča stranka pa je prišla na drugo mesto. Pred izdajo odločbe je JGZ B. preveril, ali je izbrani ponudnik s svojim vzorcem zadostil tehnološkim, ergonomskim in estetskim specifikacijam javnega razpisa. Potrdilo o ustreznosti zahtevam javnega razpisa vzorca izbranega ponudnika je dne 19. 09. 2007 izdal toženec. Disciplinska komisija Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije je dne 23. 09. 2008 odločila, da je bilo toženčevo potrdilo o ustreznosti neresnično oziroma nepravilno in mu izrekla disciplinski ukrep – opomin.

(6) Tožeča stranka zatrjuje, da je za njej nastalo škodo zaradi tega, ker na zgoraj navedenem razpisu ni bila izbrana, odškodninsko odgovoren toženec. V prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in kasnejše spremembe; OZ) je urejena splošna, krivdna odgovornost. Zahteva za povračilo škode je utemeljena, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede slednjega elementa velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da je na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, ostale elemente pa mora dokazati tožnik.

(7) Tožeča stranka odškodninsko odgovornost tožene stranke gradi na naravni vzročnosti; če toženec ne bi izdal potrdila o skladnosti izbranega produkta z zahtevami javnega razpisa, ta ponudnik ne bi mogel biti izbran. Meni, da bi bila izbrana sama, saj je bila po uporabljenem merilu najnižje cene drugi najboljši ponudnik. Naravna vzročnost pa nam pogosto ne more dati odgovora na vprašanje, ali je določena škoda v vzročni zvezi z očitanim škodljivim dejstvom. Škoda je namreč pogosto posledica sočasnega ali zaporednega delovanja več vzrokov(1). Zato je potrebno obstoj vzročne zveze v vsakem primeru posebej presoditi.

(8) Tudi po presoji pritožbenega sodišča je za obstoj vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in tožeči stranki morebiti nastalo škodo odločilno tudi ravnanje samega naročnika JGZ B.. Drži, da iz njegovega sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo z dne 15. 10. 2007 izhaja, da je ta obravnaval dva sklopa razlogov iz zahteve po reviziji. Prvi sklop se je nanašal na vprašanje razpisnih pogojev, drugi pa na izpolnjevanje zahtev izdelka izbranega ponudnika. Ravno v tem drugem sklopu pa gre iskati odgovor na vprašanje, ali je ravnanje toženca v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo. Naročnik sam je v tem sklepu obrazložil, da je izdelek izbranega ponudnika ustrezal zahtevam javnega naročila, kljub temu, da je bil že seznanjen z zahtevami oziroma mnenjem tožeče stranke, da temu ni tako. Pri tem je navajal lastne ugotovitve in stališča in se ni zgolj naslanjal na toženčevo izjavo o skladnosti. Ugotovitve, ki jih v tem sklepu navaja naročnik, iz toženčeve izjave oziroma potrdila ne izhajajo.

(9) S tem, ko je končno odločitev sprejel naročnik sam, pa je prišlo do pretrganja vzročne zveze med dejanjem toženca in škodo tožnika. Kljub toženčevemu ravnanju – neresnični izjavi bi namreč naročnik ob tem, da je bil seznanjen s pomisleki tožeče stranke, lahko sam ugotovil neskladnost izdelka izbranega ponudnika in ugodil zahtevi za revizijo tožeče stranke. Ker pa je skladnost po lastnih ugotovitvah potrdil, je bila po mnenju pritožbenega sodišča vzročna zveza pretrgana.

(10) Tožeča stranka tudi ni izkazala obstoja škode. Zgolj to, da izbrani ponudnik brez toženčevega potrdila ne bi mogel biti izbran, za njen obstoj še ne zadostuje. Moralo bi biti gotovo, da bi bila na javnem razpisu izbrana tožeča stranka. Glede na določbo 80. člena Zakona o javnih naročilih (ZJN-2), da lahko naročnik kadarkoli zavrne vse ponudbe, pa ni nujno, da bi bilo temu tako.

(11) Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), teh ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa nepotrebnega odgovora na pritožbo (154. in 155. člen ZPP).

(1)Primerjaj D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 671.