Jedro

Temelj za odmero primernega nadomestila je zakonski, v smislu, da že zakon določa obseg veljavnosti skupnih sporazumov (šesti odstavek 157. člena ZASP), zakonske ovire predmeta sporazumne ureditve (četrti odstavek 157. člena ZASP), zapovedujejo enotnost tarif v neodvisnosti od dejstva (ne)sklenjenosti pogodbe (drugi odstavek 158. člena ZASP), ne nazadnje tudi prek ohranjanja monopola nad sankcijami, ki lahko zadenejo kršitelja (168. člen ZASP).

Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanja med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembi tožbe z dne 10. 5. 2013 in 13. 6. 2013, z izpodbijano sodbo pa delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer na povračilo neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 226,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), v preostalem delu zahtevane neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 567,47 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV.2. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 418,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (III. točka izreka). V preostalem delu, ki se nanaša na plačilo 1.046,02 EUR iz naslova civilne kazni, je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV.3. točka izreka).

Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po mesečnem poročanju o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (IV.1. točka izreka), in povrnitvi stroškov, ki so tožeči stranki nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 67,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dne plačila (IV.4. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 93,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (IV. in V. točko izpodbijane odločbe) je tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse priglašene pravdne stroške. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče napadeni točki prvostopenjske odločbe razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je na pravilno vročeno pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti v gostinskem lokalu javno priobčevala komercialne fonograme, tako da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne zahtevke, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

Glede mesečnega poročanja

6. Večkrat izraženega stališča pritožbenega sodišča, da je (neodpravljivo) nesklepčen, in posledično neutemeljen tožničin zahtevek na mesečno poročanje tožene stranke o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov, tožeča stranka z v predmetni pritožbi ponavljajočimi pritožbenimi navedbami, ne more izpodbiti. Sodišče sme na podlagi določila prvega odstavka 311. člena ZPP toženi stranki naložiti, da opravi določene dajatve le, če so zapadle do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe. V določenih primerih, navedenih v drugem in tretjem odstavku tega člena lahko sodišče prisodi tožeči stranki tudi dajatve, ki še niso zapadle, vendar zahtevka tožeče stranke ni možno umestiti med tovrstne primere. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ni apliciralo na dejanski stan, in ni ugotovilo, da je za vtoževano obdobje obveznost tožene stranke že nastala in zato ni bodoča, so napačne. Glede na postavitev tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, da tožena do sklenitve pogodbe tožeči mesečno poroča, izhaja, da gre za bodoče terjatve, ki ob koncu glavne obravnave še niso zapadle, sodišče pa o tem ni smelo meritorno odločati. Odločitev sodišča je zato pravilna in niso podane bistvene kršitve pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena in prvega odstavka 339. člena ZPP).

7. Nadalje je sodišče druge stopnje v sodbi I Cpg 924/2011 z dne 19. 1. 2012 in v številnih kasnejših sodbah, zavzelo stališče, da tožeča stranka nima materialnopravne podlage za uveljavljanje zahtevka na mesečno poročanje tožene stranke o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov, saj dolžnosti uporabnikov iz četrtega odstavka 159. člena ZASP ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da ima tožeča stranka v skladu z določili ZASP zoper toženo stranko kot kršiteljico avtorskih pravic nabor različnih zahtevkov, uperjenih v smislu preprečitve nadaljnjih kršitev pravic in odpravo posledic same kršitve. Prav tako pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno odločbo civilnega oddelka VSL I Cp 3199/2011 z dne 15. 3. 2012, saj posamezna sodna odločba, ki odstopa od sicer povsem enotne prakse pritožbenega sodišča, ne predstavlja razloga za odstop od do sedaj zavzetih materialnopravnih stališč do tega vprašanja. Ob tem ne gre spregledati, da tožeča stranka pravnega naziranja pritožbenega sodišča, na katerega se sklicuje tudi v tej obrazložitvi, v nobeni od množice tipskih zadev, ni poskušala izpodbijati v okviru dopustnih izrednih pravnih sredstev.

Glede zatrjevane nepravilne uporabe podlage za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov in civilne kazni

8. Tožeča stranka se (tudi) v predmetni pritožbi zavzema za ločen pravni režim glede višine nadomestil za javno priobčevanje fonogramov, in sicer po kriteriju obstoja pogodbenega razmerja uporabnika s tožečo stranko. Medtem ko so po mnenju tožeče stranke do ugodnosti po Skupnem sporazumu o višini za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (1) (v nadaljnjem besedilu: SS 2006), ki ga je v letu 2006 sklenila z reprezentativnimi organizacijami uporabnikov, deležni samo tisti, ki s tožečo stranko sklenejo pogodbo na način in pod pogoji, določenimi v SS 2006, za tiste, ki pogodbenega razmerja niso uredili, velja nadomestilo, kot ga je določil Svet tožeče stranke s svojo Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljnjem besedilu: T 2005).

9. Sodišče druge stopnje se je o izpostavljenem materialnopravnem vprašanju, z različnimi argumenti, ki so strnjeni v nadaljevanju odločbe, izjasnjevalo v številnih predhodnih odločbah. Pri svojem dosedanjem stališču, ki ima naravo ustaljene sodne prakse, pa vztraja tudi ob tokratnih, ponavljajočih se pritožbenih navedbah.

10. Bistveni poudarek odgovora pritožbi je v tem, da je temelj za odmero primernega nadomestila zakonski, v smislu, da že zakon določa obseg veljavnosti skupnih sporazumov (šesti odstavek 157. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, v nadaljnjem besedilu ZASP), zakonske okvire predmeta sporazumne ureditve (četrti odstavek 157. člena ZASP), zapoveduje enotnost tarif v neodvisnosti od dejstva (ne)sklenjenosti pogodbe (drugi odstavek 158. člena ZASP), ne nazadnje tudi prek ohranjanja monopola nad sankcijami, ki lahko zadenejo kršitelje (168. člen ZASP).

11. Obseg veljavnosti skupnih sporazumov, ki jih v pisni obliki skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih pravic iz repertoarja kolektivne organizacije, izhaja iz šestega odstavka 157. člena ZASP, ki določa, da sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike del po objavi, ne glede na to, ali so pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma tudi sodelovali. Skladno z navedenim členom, svojo veljavnost ureja SS 2006, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da sporazum velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti. Na veljavnost nadomestil, ki jih določa SS 2006, odkazuje T 2005 sama, in sicer s prvim odstavkom 5. člena, ki določa, da v primeru sklenjenosti sporazumov z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila, s čimer T 2006 povzema določbo drugega odstavka 157. člena ob njenem sprejemanju veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah,(2) ki je pomenil podlago za njeno sprejemanje.

12. Nadalje je sodišče druge stopnje že večkrat izrazilo mnenje, da (ne)plačevanje nadomestil ni kriterij, ki bi se nanašal na „okoliščino uporabe“, zaradi katerih se lahko nadomestilo zviša, zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP), prav tako ni tovrsten kriterij dejstvo (ne)sklenjenosti pogodbe. Na pravilnost navedenega stališča napeljuje drugi odstavek 158. člena ZASP, ki nadomestilo tistih uporabnikov del, ki nimajo sklenjene pogodbe, a prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Glede na to, da določilo omenja le eno tarifo, s tem izključuje več različnih tarif, kar posledično pomeni, da so stranke skupnega sporazuma zavezane k plačilu nadomestila v enotni višini. V zvezi s tem vprašanjem je zmotno tudi pritožbeno izvajanje, da lahko tožeča stranka sama določa posebno, višjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov, ki kršijo avtorsko in sorodno pravico. Postavljanje pravnih okvirov kaznovalni politiki, za primat nad katero se v svoji pritožbi zavzema tožeča stranka, je v domeni zakonodajalca, ki je to vprašanje uredil v 167. členu ZASP glede varovalnih zahtevkov, v 168. členu ZASP pa glede odškodninskih oziroma obogatitvenih zahtevkov, s tem pa vzpostavil normativno različnost dejanskih stanj, za katero se v pritožbi zavzema tožeča stranka. V drugem odstavku 168. člena je kot kriterij za obračun nadomestila za nezakonit poseg v varovano pravico oziroma način odmere škode, opredeljeno običajno nadomestilo za zakonito uporabo te vrste. Ta kriterij nakazuje zgolj enoznačno višino nadomestila, do katerega je imetnik pravice upravičen ob zakoniti uporabi te pravice s strani kršitelja. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelje varovanih pravic.

13. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je tožeča stranka zahtevek iz naslova javnega priobčevanja fonogramov vtoževala na temelju neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo prvega odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za tovrstno uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

14. Tožeča stranka prvostopenjski sodbi očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na med strankama sporno dejstvo notranje strežne površine toženkinega gostinskega obrata. Gre torej za dejstvo, glede katerega je trditveno in dokazno breme nosila tožeča stranka, saj je z vidika sklepčnosti tožbenega zahtevka bistvenega pomena. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bilo pri terenskem ogledu dne 9. 8. 2010 ugotovljeno, da tožena stranka fonograme priobčuje na površini 65 m². Tožena stranka je tožničino trditveno podlago prerekala z argumentom, da notranji strežni del lahko sprejme maksimalno 40 gostov, kar pomeni, da je velik približno 50 m². Tožeča stranka je nato navedbe tožene stranke označila za neresnične, neutemeljene in neizkazane, in vztrajala pri ugotovitvah terenskega pregleda, svojih navedb v smislu zatrjevanja načina ugotavljanja površine pa ni z ničemer konkretizirala. Predpostavka uspešnosti sklicevanja na neutemeljeno zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče A. K. je, da je tožeča stranka dejstva, ki jih je želela s predlaganjem zaslišanja te priče dokazovati, navajala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo oziroma ob opravičljivih razlogih na poznejših narokih (prvi in četrti odstavek 286. člena ZPP). Ker je tožeča stranka trditve, da je predmetna priča površino notranjega dela toženkinega gostinskega obrata izmerila z laserskim merilcem, prvič podala šele v pritožbenem postopku, hkrati pa ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj tega ni storila pravočasno, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nadaljnji pritožbeni poudarek, da površino gostinskega lokala, večjo od 65 m², potrjuje tudi obvestilo o prekršku (priloga A8), v katerem je detektiv Č. zavedel notranjo površino v izmeri cca 80 m², ne govori v prid pritožbeni argumentaciji, saj odklon v ugotovljenih površinah le še dodatno vzbuja dvom v podatke, ki jih je navedla tožeča stranka.

15. Na drugi strani med strankama ni bilo sporno dejstvo o površini zunanjega dela toženkinega gostinskega obrata, saj je tožena stranka prerekala zgolj trditev, da zunanji del gostinskega obrata uporablja, ne pa tudi s strani tožeče stranke zatrjevano zunanjo površino. Ker dokazovanje zajema zgolj sporna dejstva, obrazložitev prvostopenjske sodbe dokazne ocene o navedenem nespornem dejstvu (pravilno) ne zajema. Netočna je torej pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče dokazanost dejstva o površini zunanjega dela oprlo na pričevanje N. K., s tem pa prišlo v nasprotje z dokazno oceno, da pričevanje navedene priče ne daje zanesljive in primerne opore za zaključek o površini notranjega dela toženkinega gostinskega obrata. Očitana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena tako ni podana.

Glede stroškov terenske kontrole Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, s katerim izpodbija prvostopenjsko sodbo glede zavrnitve odškodninskega zahtevka za stroške, ki jih je tožeča stranka imela v zvezi s terenskim preverjanjem, obdelavo podatkov o neodzivnih uporabnikih, pozivanjem in opominjanjem. V pritožbi tožeča stranka zahtevek predstavlja kot odškodninski zahtevek, ki temelji na opustitvi dolžnostnega ravnanja tožene stranke mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti. Pritožbeno sodišče je že v številnih primerljivih primerih na podlagi tipskih tožb tožeče stranke pojasnilo, da gre pri tovrstnih stroških za predpravdne stroške v smislu prvega odstavka 154. člena ZPP (3). Glede na pravno naravo zahtevka je zato potrebno nadalje ugotoviti ali je tožeča stranka do plačila teh stroškov upravičena. Odkrivanje kršilcev varovanih pravic predstavlja za tožečo stranko izvajanje pooblastil iz 5. točke prvega odstavka 146. člena ZASP, torej njenega temeljnega poslanstva delovanja v korist in za račun avtorjev, oziroma imetnikov pravic. V skladu s prvim odstavkom 153. člena ZASP pa mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za pokrivanje stroškov poslovanja v skladu z letnim načrtom. Nastalih stroškov z zvezi z izvajanjem svojih zakonskih pooblastil tožeča stranka zato ne more uveljavljati kot škodo, ki naj bi jo morala povrniti tožena stranka.

Glede pravdnih stroškov

16. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

Zaključek

17. Na podlagi navedenih razlogov gre zaključiti, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti v okviru uradne dolžnosti, (drugi odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna nositi svoje pritožbene stroške, prav tako pa tudi tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. (1) Uradni list RS št. 107/06. (2) ZASP (Uradni list RS št. 21/1995, 9/2001, 30/2001, 43/2004).

(3) Glej sodbo I Cpg 1037/2013.