Jedro

Za postavitev skrbnikov zapuščine ni izkazanih zakonskih pogojev iz 131. člena ZD. Ta v relevantnem prvem odstavku določa: „Če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine, ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče.“ Dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, ne pomeni, da dediči ne bi bili znani. Zapuščina nanje preide že s trenutkom smrti in ne šele s pravnomočnim sklepom o dedovanju (132. člen ZD).

Upnik ni stranka zapuščinskega postopka, saj ni nastopila izjemna situacija iz 143. člena ZD, ki bi mu ta status podelila (ločitev zapuščine od premoženja dedičev), zaradi česar sploh ni upravičen podajati predlogov v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za postavitev začasnega skrbnika zapuščine, ker je ocenilo, da za to ni pogojev: dediči so znani, upnik zapustnika pa sploh ni stranka zapuščinskega postopka.

2. Zoper sklep se upnik pritožuje, predlaga njegovo razveljavitev ter zaznamuje svoje stroške. Navaja, da ni nujno, da so v smrtovnici navedene osebe zapustničini dediči. V izvršilnem postopku je bil pozvan, da predlog dopolni tako, da predloži javno listino, ki bo izkazovala prehod obveznosti, to pa ni smrtovnica, pač pa sklep o dedovanju. Dalje nasprotuje utemeljitvi sodišča, da naj ne bi navedel, zakaj je postavitev skrbnika zapuščine nujna. Navedel je, da obstaja nevarnost, da sklepa o dedovanju ne bo pred iztekom zastaralnega roka za terjatev, ki jo ima do zapustnice.

3. Upnik je vložil še dopolnitev pritožbe, vendar po izteku pritožbenega roka, zato te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit; sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da za postavitev skrbnikov zapuščine ni izkazanih zakonskih pogojev iz 131. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Ta v relevantnem 1. odst. določa: „Če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine, ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče.“

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, ne pomeni, da dediči ne bi bili znani. Pravilno je pojasnilo, da zapuščina nanje preide že s trenutkom smrti in ne šele s pravnomočnim sklepom o dedovanju (132. čl. ZD). Pritožbeni argument, da je upnik pozvan k predložitvi javne listine o prehodu terjatve, s tem nima nobene zveze. Prav tako nesklepčna je navedba, da je postavitev začasnega skrbnika zapuščine nujna, ker se zapustničinem upniku izteka zastaralni rok za uveljavljanje terjatve.

7. Naposled je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da upnik sploh ni stranka zapuščinskega postopka, saj ni nastopila izjemna situacija iz 143. čl. ZD, ki bi mu ta status podelila (ločitev zapuščine od premoženja dedičev), zaradi česar sploh ni upravičen podajati predlogov v zapuščinskem postopku.

8. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).