Jedro

Služnost lahko preneha, če je odpadla podlaga (protidajatev služnostnega upravičenca), zaradi katere je bila pogodbeno ustanovljena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo, da so dolžni opustiti izvrševanje služnostne pravice vožnje, dogovorjene s poravnavo pri sodišču prve stopnje, čez zemljišče tožeče stranke parc. št. 313/1 vl. št. 19 k.o. Š. Pritožbo tožencev A. P.in A. P. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženi A. P. revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Služnost, katere prenehanje se zahteva, je bila ustanovljena s sodno poravnavo v korist kmetijske obdelave. V zameno se je tožena stranka zavezala dovoliti uporabo poti preko njenega zemljišča v korist sina tožeče stranke. Tako dogovorjena služnost se je izvajala. Nadomestno pot, ki jo omenja izvedenec, so plazovi uničili. Sporna služnost obstoji že več kot 30 let. V primeru poravnave gre za dvostransko pogodbo, ki je enostransko ni mogoče razdreti. Za nadomestno pot, ki jo omenja izvedenec, so stranke vedele že ob sklepanju poravnave.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sporna služnost je bila ustanovljena s sodno poravnavo z dne 1.6.1982. Temelj za njen nastanek je torej pravni posel (51. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - Ur. list SFRJ, št. 6/80) kot dvostranska izjava volje. Vendar pa tožena stranka trdi in se pri tem sklicuje na tekst sodne poravnave, da je bila z njo dogovorjena obojestranska služnost: tožena stranka se je zavezala tožeči stranki dovoljevati služnost spravila lesa preko njenega zemljišča, ustanovljena pa je bila tudi služnostna pravica vožnje v korist parcele št. 302/2 k.o. Š., last sina tožnikov B. S. Sodišče prve stopnje je navedeni problem obojestranske zaveze v okviru trditvene podlage odgovora na tožbo zaznalo, vendar se je do njega opredelilo le z navedbo stališč tožeče stranke. Pravno podlago za odločitev je našlo v določbi drugega odstavka 58. člena ZTLR, po kateri stvarna služnost lahko na zahtevo lastnika služne stvari preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari, ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Vzajemnost ustanovljenih služnosti v obliki obojestranske zaveze pravdnih strank je zanemarilo. Pritožbeno grajo v tej smeri je sodišče druge stopnje zavrnilo s stališčem, da problem služnosti v korist sina tožnikov "ni predmet obravnavanja tega postopka".

Prav v tem pa revizijsko sodišče vidi zmotno uporabo materialnega prava. Revizija izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, po katerem se razmere od ustanovitve služnosti do danes (glede načina rabe zemljišč in potnih povezav) niso spremenile. Take dejanske ugotovitve so sprejete tudi v izpodbijani sodbi, vendar je prevladalo stališče, da mora biti služnost objektivno koristna, prenehanje te objektivne koristi pa naj bi bilo upravičen razlog za njeno prenehanje. Ne glede na relativnost takega stališča, ki kljub temu zahteva dodatno argumentacijo s stališča dejanskih ugotovitev, predvsem tistih, ki se nanašajo na (ne)obstoj spremenjenih razmer, pa predmetnega spora ni mogoče rešiti na podlagi tako načelnega izhodišča. Ob ustanovitvi služnosti sta pravdni stranki, ker je šlo za poravnavo, medsebojno popuščali in se dogovorili o obojestranski služnosti. Tožeča stranka je toženi dovolila izvrševanje tu obravnavane služnosti v zameno za spravilo lesa iz svojega gozda po svetu tožene stranke in za uporabo tega sveta za dostop na zemljišče, last B. S. Razlog za eventualno prenehanje služnosti torej leži tudi v okoliščinah, ki se nanašajo na izvrševanje sodne poravnave. Tožeča stranka je pristala na obremenitev svojega zemljišča s služnostjo v korist tožene stranke s popuščanjem - morda ob že tedaj izkazanih okolnostih, ki niso potrjevale objektivne koristi za nastanek služnosti - in tako, da je tudi tožena stranka pristala na ustanovitev služnosti v breme svojih zemljišč. Nakazuje se torej ugotovitev, da je sporna služnost bila ustanovljena tudi zaradi koristi, ki jih je zasledovala tožeča stranka, kar pomeni, da je to podlaga za njen nastanek. Po določbi drugega odstavka 58. člena ZTLR pa lastnik služne stvari lahko zahteva prenehanje stvarne služnosti tudi tedaj, če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Sodišče druge stopnje do teh okolnosti ni zavzelo stališča, čeprav je tožena stranka v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje navedeno pravno razlago nakazala - seveda s trditvijo, da se v zameno dogovorjena služnost nemoteno izvršuje.

V opisanem obsegu je torej sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico razveljavitev njegove sodbe (drugi odstavek 395. člena ZPP), zadeva pa mu je vrnjena v novo odločanje. Zavzeti bo moralo stališče do pritožbenih navedb, po katerih je ob dejanskih okoliščinah, kakršne so obstojale že ob ustanovitvi služnosti, torej ob sklepanju sodne poravnave z dne 1.6.1982, pravno relevantna okoliščina le obstoj v zameno dogovorjene služnosti. Oceniti bo moralo, ali dejanske ugotovitve na nižji stopnji zadoščajo za presojo, ali razlog, zaradi katerega je sporna služnost bila ustanovljena, še vedno obstaja, ali pa je odpadel. Revizijo je vložil samo toženi A. P. Vendar pa je po naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način le za vse tožence kot solastnike služečega zemljišča. Zato se kot enotni sosporniki štejejo za enotno pravdno stranko (201. člen ZPP). Učinek vložene revizije se torej razteza in učinkuje tudi nanje, čeprav revizije niso vložili. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.