Jedro

Tožnica je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto operativni kontrolor z osnovno plačo v višini 740,93 EUR, v primerjavi s prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referent ekonomske propagande z osnovno plačo v višini 910,65 EUR, sprejela neustrezno zaposlitev. Zato je tožnica v skladu s šestim odstavkom 91. člena ZDR-1 upravičena do sorazmernega dela odpravnine. Višina plače, ki jo delavec prejema po novi pogodbi o zaposlitvi, ne vpliva na njegovo upravičenost do sorazmernega dela odpravnine. To pa pomeni, da je delavec upravičen do sorazmernega dela odpravnine tudi v primeru, če na novem neustreznem delovnem mestu ne prejema nižje plače, kot jo je prejemal na prejšnjem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati sorazmerni del odpravnine v višini 1.522,92 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zahtevka za plačilo v višini 171,35 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške sodnega postopka v višini 666,91 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni nobenih ovir za dogovor med strankama glede višine sorazmernega dela odpravnine, tj. da delavcu pod določenimi pogoji sorazmerni del odpravnine ne pripada. Tožena stranka je obstoj takšnega dogovora zatrjevala in dokazala, sodišče pa tega pri odločanju neutemeljeno ni upoštevalo. Pravdni stranki sta se že pred podpisom nove pogodbe za neustrezno delovno mesto dogovorili o plačilu sorazmernega dela odpravnine. Po medsebojnem dogovoru je veljalo, da bo sorazmerni del odpravnine določen naknadno kot razlika med odpravnino, ki bi jo tožeča stranka prejela po stari pogodbi o zaposlitvi in odpravnino, do katere bi bila upravičena v primeru odpovedi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je potrdila, da se je že pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi sestala z A.A. in da ji je bil že takrat izročen izračun sorazmernega dela odpravnine. Sodišče je to listino napačno dokazno ovrednotilo. Ta listina dokazuje, da je bil med strankama že od začetka dogovorjen način izračuna višine sorazmernega dela odpravnine in ne odpravnina, kot jo zatrjuje tožnica. V kolikor bi držale tožničine navedbe, bi se izračun glasil le na višino razlike v osnovni plači, tako pa je izračun vseboval tudi nadaljnji izračun, ki je upošteval vse postavke plače (torej ne le osnovne plače, ampak tudi dodatke) in katerega končni rezultat je bil negativen. Sodišče ni upoštevalo, da je na ta način izračun opredelila tudi A.A., ki je potrdila, da je bilo tožnici pojasnjeno, kako se bo izračunal sorazmerni del odpravnine oziroma od česa bo odvisen in da se bo lahko končno definiral šele nekaj mesecev po nastopu dela na novem delovnem mestu. To je skladno s tožničino izpovedbo, da je bilo delavcem rečeno, da jih bo delodajalec še naknadno poklical, kar je tudi storil. Tožnica je bila seznanjena, da v izročenem izračunu ni vsebovan končni znesek sorazmernega dela odpravnine, ampak da je z njim določen način za njegov kasnejši izračun (ki upošteva tudi dodatke). Tožnica je s takšnim načinom določitve sorazmernega dela odpravnine soglašala. V nasprotnem ne bi prišlo do podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, ampak bi bila pogodba o zaposlitvi tožeči stranki redno odpovedana. Tožena stranka je enake dogovore o izračunu višine sorazmernega dela odpravnine sklepala tudi z vsemi ostalimi delavci, s katerimi je bila sklenjena pogodba za neustrezno novo delovno mesto. Izpovedba tožnice je neverodostojna. Priča A.A. je potrdila vse navedbe tožene stranke. Sodišče pa ni ustrezno pojasnilo, zakaj naj bi bilo prav njeno pričanje manj prepričljivo kot izpovedba tožnice, ki v postopku zasleduje le lasten finančni interes. Sodišče ni upoštevalo, da je izpoved A.A. skladna tudi z drugimi v postopku izvedenimi dokazi. Zaradi napačne dokazne ocene izvedenih dokazov je sodišče zmotno zaključilo, da med strankama ni bilo dogovora o izplačilu sorazmernega dela odpravnine.

Napačna je odločitev sodišča o teku zakonskih zamudnih obresti, saj te ne morejo pričeti teči že od 16. 2. 2015 dalje, temveč šele od poteka paricijskega roka, določenega v sodbi. Na to je tožena stranka opozorila že v svojem odgovoru na tožbo, do česar se sodišče v sodbi ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo stroške za sestavo pred pravdnega zahtevka. Ti stroški ne predstavljajo pravdnih stroškov, saj niso nastali v tem postopku, prav tako za postopek niso bili potrebni. Pred pravdni zahtevek ni procesna predpostavka za vložitev tožbe. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenega ugovora, da zakonske zamudne obresti od sorazmernega dela odpravnine pričnejo teči od poteka paricijskega roka, določenega v sodbi. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko je tožnica začela delati na novem delovnem mestu, to je od 16. 2. 2015 do plačila, je posredno zavrnilo ugovor tožene stranke o drugačnem začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Za presojo obstoja očitane kršitve iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP je bistveno, da sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, nima, zato očitana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Tožnica je od tožene stranke uveljavljala plačilo sorazmernega dela odpravnine v višini 1.522,92 EUR zaradi neustreznosti nove zaposlitve. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnica s tem, ko je sprejela novo neustrezno zaposlitev, pridobila pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini 1.522,92 EUR, kot je bilo ustno dogovorjeno med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena še navaja:

7. Pravno podlago za odločitev predstavlja šesti odstavek 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), po katerem ima delavec, ko sprejme neustrezno novo zaposlitev, pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem.

8. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 13. 2. 2015 za delovno mesto "operativni kontrolor" z osnovno plačo v višini 740,93 EUR, v primerjavi s prejšnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2012 za delovno mesto "referent ekonomske propagande" z osnovno plačo v višini 910,65 EUR, sprejela neustrezno zaposlitev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica v skladu s šestim odstavkom 91. člena ZDR-1 upravičena do sorazmernega dela odpravnine. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da višina plače, ki jo delavec prejema po novi pogodbi o zaposlitvi, ne vpliva na njegovo upravičenost do sorazmernega dela odpravnine. To pa pomeni, da je delavec upravičen do sorazmernega dela odpravnine tudi v primeru, če na novem neustreznem delovnem mestu ne prejema nižje plače, kot jo je prejemal na prejšnjem delovnem mestu.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili ustni dogovor o izplačilu sorazmernega dela odpravnine v višini 1.522,92 EUR. ZDR-1 v šestem odstavku 91. člena v zvezi z višino sorazmernega dela odpravnine določa zgolj to, da ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je v zvezi z okoliščinami dogovora verjelo tožnici, da je bilo že pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da ji bo tožena stranka izplačala sorazmerni del odpravnine v višini 1.522,92 EUR, in ne toženi stranki, da je bil pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi med njima dogovorjen zgolj način izračuna sorazmernega dela odpravnine, v višini razlike odpravnine, ki bi šla tožnici ob odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi in odpravnine v primeru odpovedi nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je kasneje izkazalo, da je ta razlika negativna (ker je pri izračunu poleg osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi upoštevala vse dodatke iz naslova dela v manj ugodnih pogojih). Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Tak zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi tožničine izpovedi, ki je potrjena tudi z listinsko dokumentacijo, tj. izračunom sorazmernega dela odpravnine (A4), ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazuje zatrjevani dogovor o višini sorazmernega dela odpravnine v znesku 1.522,92 EUR. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo to listino, so zato neutemeljene. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da sodišče tožnici ne bi smelo verjeti, ker v tem sporu zasleduje finančni interes, verodostojnosti tožničine izpovedi ne more izpodbiti. Četudi je tožena stranka enake dogovore o izračunu višine sorazmernega dela odpravnine sklepala tudi z ostalimi delavci, s katerimi je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, pa to ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka o obstoju medsebojnega dogovora o višini sorazmernega dela odpravnine.

10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da način izračuna sorazmernega dela odpravnine, kot ga zatrjuje tožena stranka, ni ustrezen. Iz več odločitev pritožbenega sodišča v podobnih zadevah (npr. Pdp 264/2011, Pdp 984/2012) izhaja, da je sodišče sorazmerni del odpravnine (v kolikor že med strankama ob sprejemu neustrezne zaposlitve ni prišlo do dogovora o višini) izračunalo od pripadajoče odpravnine, do katere bi bila tožnica upravičena, če ne bi sprejela nove pogodbe o zaposlitvi in bi ji delovno razmerje prenehalo iz poslovnih razlogov. Tudi dejstvo, da je tožničina plača po novi pogodbi o zaposlitvi v primerjavi z njeno prejšnjo plačo višja, ne pomeni, da tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine, ni utemeljen, ker višina plače tudi za presojo ustreznosti ali neustreznosti ponujene zaposlitve ni odločilnega pomena.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od sorazmernega dela odpravnine od 16. 2. 2015 dalje, to je od dneva, ko je tožnica začela delati na novem neustreznem delovnem mestu in ne šele od poteka paricijskega roka, določenega v sodbi, kot zmotno meni pritožba. Navedeno je skladno z zakonsko dikcijo 91. člena ZDR-1, da ima delavec v primeru, če sprejme neustrezno zaposlitev, pravico do sorazmernega dela odpravnine. To pomeni, da je rok za izpolnitev določen in da je delavec od sprejema neustrezne zaposlitve upravičen do izplačila sorazmernega dela odpravnine. S tem dnem nastopi zamuda dolžnika (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami).

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o priznanju stroškov, nastalih v zvezi s sestavo pred pravdnega zahtevka, katerih povračilo je tožnica uveljavljala od tožene stranke s posebnim zahtevkom. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da stroški pred pravdnega zahtevka, s katerim je tožnica poskušala doseči izven sodno poravnavo s toženo stranko, predstavljajo potrebne stroške, ki so nastali v zvezi s sodnim postopkom (prvi odstavek 155. člena ZPP), še zlasti zato, ker ZDR-1 v zvezi z višino sorazmernega dela odpravnine primarno predvideva dogovor med strankama.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.