Jedro

Napačno je stališče, da bi sodišče lahko o predlagani začasni odredbi odločilo le, če bi postavilo izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotovil, če je dolžnik že ozdravljen. Narava postopka, ki jo opredeljujeta potreba po hitri odločitvi in nižji dokazni standard, ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov. Sodišče se omeji na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnice za izdajo začasne odredbe, s katero bi se stiki med očetom A. A. in mld. B. B. začasno določili tako, da mld. B. B. z očetom preživi vsak torek od 15.00 ure do 19.00 ure, ko oče mld. B. B. prevzame v vrtcu in jo po koncu stika ob 19.00 pripelje na dom matere, in vsako drugo soboto, ko oče mld. B. B. ob 10.00 uri prevzame na domu matere ter jo ob 19.00 uri vrne na materin dom. Če mld. B. B. na dan predaje ob torkih ne gre v vrtec zaradi dela prostega dne ali drugih okoliščin, prevzemi mld. B. B. potekajo na domu matere (I. točka izreka). Predlogu dolžnika z dne 11. 11. 2020 je sodišče delno ugodilo in sklep o začasni odredbi z dne 28. 9. 2020 spremenilo tako, da je v II. točki izreka sklepa dodalo še odstavek: „C. C. in A. A. sta dolžna začasno zagotavljati, da ima mld. B. B. ob vsaki predaji na stik k drugemu staršu pri sebi svoj osebni dokument in zdravstveno izkaznico.“ V ostalem delu je začasno odredbo z dne 28. 9. 2020 ohranilo nespremenjeno (II. točka izreka). Kar je dolžnik zahteval več (glede znižanja začasno določene preživnine) je zavrnilo (III. točka izreka), zavrnilo je tudi predlog dolžnika za izdajo začasne odredbe z dne 28. 6. 2021 (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz I. točke izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila upnica. Uvodoma poudarja, da so stiki, določeni v sklepu I Z 000/2020 z dne 28. 9. 2020 neustrezni za zdrav psihofizičen razvoj mladoletne hčerke B. B. Dolžnik ima duševne težave, zaradi katerih je bil že obravnavan in hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, kar je med zaslišanjem tudi sam priznal. Diagnoza upnici ni znana. V spisu ni zagotovila oziroma izvida, da je dolžnik ozdravljen oziroma zazdravljen. Glede na izpoved dolžnika, da je po tem, ko je po dveh mesecih zapustil Psihiatrično bolnišnico, jemal več zdravil, med njimi tudi Risperdal, upnica izpostavlja, da se to zdravilo uporablja za zdravljenje shizofrenije ali zmernih do hudih maničnih epizod, povezanih z bipolarnimi motnjami. Pri dolžniku gre nedvomno za duševno motnjo z vrsto simptomov, kot so motnje zaznavanja, mišljenja, čustvovanja, odločanja, volje, koncentracije. Prisotne so tudi spoznavne spremembe, ki dolžnika ovirajo v vsakdanjem delovanju, več epizod z neorganiziranim mišljenjem, nepovezanim govorom, prisluhi, blodnjami preganjalnega in nanašalnega tipa. Zaradi teh težav dolžnik ni sposoben ustrezno poskrbeti za B. B. V času stikov jo zapira v stanovanje, ji preprečuje druženje z vrstniki in udeležbo na aktivnostih, ne poskrbi za pripomočke in osnovno opremo, ki jih potrebuje itd. Dolžnik je samovoljno prenehal jemati Risperdal. Za pravilno določitev stikov z začasno odredbo bi bilo treba angažirati sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko podal mnenje, ali je dolžnik ozdravljen ter ali je sposoben poskrbeti za ustrezen psihofizični razvoj B. B. Ker sodišče tega vprašanja ni raziskalo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Upnica je prepričana, da dolžnik B. B. ni sposoben zagotavljati ustrezne varnosti, ji omogočiti zdrave socializacije in poskrbeti za njene vsakdanje potrebe. Po skoraj letu dni veljave določenih stikov so ji že nastale nepopravljive škodljive posledice. B. B. za zagotavljanje zdravega psihofizičnega razvoja nujno potrebuje kooperativno igro z vrstniki, organizacijo iger z vrstniki, pravila in omejitve v svojem vedenju, skupinsko vodenje igre ipd. Vsega tega ji dolžnik zaradi svoje socialne izolacije, osebnostnih lastnosti in zdravstvenega stanja ne more zagotoviti. Sodišče se je oprlo na mnenje CSD in zapisalo, da ga sprejema, ni pa obrazložilo zakaj. V prvotnem mnenju je CSD navedel, da bi bilo treba stike čim bolj natančno določiti na način, da sta starša čim bolj enakomerno vključena v skrb za otroka. V ponovnem mnenju je CSD predlagal, da stiki ostanejo nespremenjeni. Iz priloženih izjav D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. smiselno izhaja, da se dolžnik z B. B. ni ukvarjal in se še vedno ne ukvarja na način, da bi ji omogočil zdrav razvoj, da je nekomunikativen, da ji je onemogočal stike z vrstniki ipd. Mnenje CSD in navedbe upnice, ki so podprte s pisnimi izjavami, so diametralno nasprotne, zato bi sodišče moralo obrazložiti, zakaj sledi mnenju CSD. Sodišče je sledilo samo mnenju CSD in ne koristi otroka. Ne more biti v korist otroka, da polovico svojega časa preživi pri staršu, katerega zdravstveno stanje je problematično in da se otrok že od tretjega leta starosti seli na dva dni. Splošno znano in znanstveno dokazano je, da je mati tri oziroma štiriletnemu otroku primarni subjekt in da odtujitev otroka od matere prinaša hude posledice za otroka. Oba starša sta povedala, da sta pri B. B. zaznala stiske. Otrok nujno potrebuje rutino, potrebuje en dom in starša, ki mu predstavlja primarni subjekt, to je upnica. Sodišče je z začasno odredbo vzpostavilo režim stikov, ki dejansko predstavljajo skupno starševstvo. To bi bilo sprejemljivo le, če bi bila oba starša psihofizično zdrava, sposobna vzpostaviti vsaj osnovno medsebojno komunikacijo in visoko stopnjo medsebojnega zaupanja, sporazumevanja, usklajevanja. Tega pa stranki postopka v tej fazi nista sposobni. Edino primerno je, da se dolžniku določijo stiki na način, da B. B. videva čez dan, brez prenočitve. B. B. zaradi nenehnih selitev sploh ne ve, kje je njen dom. Na neustreznost določenih stikov je opozorila tudi pediatrinjain B. B. napotila h kliničnemu psihologu. Zaradi dolžnikovih duševnih težav je korist B. B. ogrožena, upnica je to ogroženost uspela dokazati s stopnjo verjetnosti. Preteče grožnje namreč ne predstavlja le morebitno fizično nasilje, temveč tudi psihične stiske, ki jih otrok doživlja. O stiskah sta izpovedala oba starša. Stiki, kot so trenutno v veljavi, niso v korist B. B., ampak so ogrožajoči. Upnica ugovarja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni prepisalo posnetka zaslišanja dolžnika dobesedno tako, kot je izpovedal. V prepisih zvočnih posnetkov je veliko napak, izpuščenega besedila, napačno zapisanih izgovorjenih besed, ki popolnoma spremenijo razumevanje konteksta izpovedbe upničine izpovedi. Vsebina dolžnika je potvorjena, nepopolna in neustrezna. S tem, da sodišče zvočnega posnetka ni dobesedno prepisalo, in s tem, da ugovoru upnice na vsebino prepisov v večji meri ni ugodilo, je bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče bi moralo najprej odločiti o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 28. 9. 2020 in nato o novem predlogu upnice za izdajo začasne odredbe. Vsebinsko ugovora ni rešilo, hkrati pa je sklepom z dne 23. 8. 2021 praktično potrdilo sklep o začasni odredbi z dne 28. 9. 2020. Sodišče ni celovito rešilo vseh pravnih sredstev in se opira na nepravnomočni sklep z dne 28. 9. 2020. To je kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

3. Dolžnik (upnik po nasprotnem predlogu) na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnica (po nasprotnem predlogu dolžnica; v nadaljevanju upnica) je 25. 8. 2020 predlagala, da se z začasno odredbo uredijo stiki med dolžnikom in mladoletno B. B. in plačilo preživnine. Dolžnik (po nasprotnem predlogu upnik; v nadaljevanju dolžnik) je 3. 9. 2020 na predlog odgovoril in hkrati podal nasproten predlog za izdajo začasne odredbe za določitev stikov in preživnine. Sodišče je 28. 9. 2020 predlogoma obeh strank delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je začasno določilo stike med B. B. in obema staršema, dolžniku pa začasno določilo plačevanje mesečne preživnine v višini 100 EUR.

6. Po začasni odredbi z dne 28. 9. 2020 stiki med B. B. in njenima staršema začasno potekajo tako, da je B. B. v prvem tednu po izdaji te začasne odredbe pri očetu od ponedeljka, ko jo oče prevzame v vrtcu po zaključku varstva, do srede, ko jo oče zjutraj pripelje v vrtec; pri materi od srede, ko jo mati prevzame v vrtcu po zaključku varstva, do petka, ko jo mati zjutraj pripelje v vrtec; v drugem tednu po izdaje te začasne odredbe pri materi od ponedeljka, ko jo mati prevzame v vrtcu po zaključku varstva do srede, ko jo mati zjutraj pripelje v vrtec; pri očetu od srede, ko jo oče prevzame v vrtcu po zaključku varstva, do petka, ko jo oče zjutraj pripelje v vrtec; pri materi od petka, ko jo mati prevzame v vrtcu po zaključku varstva do ponedeljka zjutraj, ko jo mati zjutraj pripelje v vrtec in tako ponavljaje naprej.

7. Z vlogo z dne 29. 10. 2020 je upnica dopolnila dne 6. 10. 2020 vložen ugovor zoper prej navedeno začasno odredbo in hkrati predlagala izdajo nove začasne odredbe, s katero naj se stiki med dolžnikom in B. B. določijo vsak torek od 15.00 do 19.00 ure in vsako drugo soboto od 10.00 do 19.00 ure.

8. Sodišče prve stopnje je ta predlog za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo, ker je zaključilo, da ni verjetno izkazano, da je otrok ogrožen1 (161. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom strinja.

9. Upnica je v bistvenem trdila, da stiki, kot so določeni z začasno odredbo z dne 28. 9. 2020, mld. B. B. ogrožajo in ji povzročajo hud stres. Ponoči se zbuja in kriči, „da želi mamico“ in „da je mamica spet odšla“ ter ob tem doživlja napade stiske. Vedno bolj se upira odhodu v vrtec. Na dolžnika ni navezana, primarni starš je upnica. Dolžnik zaradi svojih psihičnih težav za B. B. ni sposoben ustrezno poskrbeti, v času stikov ji ne omogoča ustreznega psihofizičnega razvoja.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča, da dokazni postopek ni pokazal, da bi bile otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek postopka. Iz poročila CSD z dne 4. 12. 2020, ki je obiskal oba starša, namreč izhaja, da so bivanjske razmere pri obeh primerne, da je deklica med obiskom pri očetu samoiniciativno poiskala telesno in čustveno varnost pri očetu, da se je v okolju pri očetu počutila sproščeno in izkazala dobro voljo s smejanjem. CSD pri razgovoru z očetom tudi ni zaznal posebnosti v njegovem psihičnem stanju, ob pogovoru je bil sproščen, izkazoval je skrb za hčer. Tudi iz poročila Vrtca, ki ga je B. B. obiskovala do avgusta 2020, in Vrtca, ki ga obiskuje sedaj izhaja, da sta oba starša aktivno vključena v vrtec, da so pogovori z njima potekali sproščeno, da oba sodelujeta in sledita razvojnim potrebam otroka. Deklica se pri oddaji v vrtec od staršev poslavlja brez težav, ob slovesu ju objame in ima z obema prijeten odnos. Odhodi domov deklici ne predstavljajo težav ali stisk. Glede na navedeno je bil CSD mnenja, da naj obvelja obstoječa začasna odredba2, ker oba starša deklici predstavljata pomembni osebi v njenem življenju in je deklica čustveno navezana na oba.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj mnenje CSD sprejema. Navedbe v mnenju CSD se po določbi 108. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) štejejo za izpovedbo osebe, ki ima o dejstvih varstva koristi otroka posebno strokovno znanje. Ker sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi v strokovnost mnenja podvomilo, se mu tudi ni bilo treba izreči o tem, zakaj ga sprejema. Pavšalna pritožbena kritika mnenja CSD ne more omajati strokovnih ugotovitev v mnenju (ki temeljijo na neposredni zaznavi strokovnih delavcev CSD in poročilih vrtcev ter pediatrinje) in njegove dokazne vrednosti.

12. Neutemeljene so vse pritožbene navedbe, ki skušajo utemeljiti, zakaj dolžnik zaradi svojega zdravstvenega stanja in osebnostnih lastnosti ni sposoben ustrezno poskrbeti za hčerin zdrav socializacijski in psihofizični razvoj in da ni v korist otroka, da polovico časa preživi pri staršu, katerega zdravstveno stanje je problematično. V starševske kapacitete se sodišče prve stopnje v tej fazi postopka pravilno ni spuščalo, saj je izdaja začasne odredbe utemeljena le, kadar je verjetno izkazana ogroženost otroka, kot je opredeljena v že citiranem drugem odstavku 157. člena DZ in ni mogoče čakati na pravnomočno odločitev o zadevi, ampak je potrebno takojšnje ukrepanje. Takšna ogroženost pa v postopku ni bila ugotovljena. O stiskah mld. B. B. sta res izpovedala oba starša, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je razlogov, da se otrok upira odhodom v vrtec lahko več, upnica pa ni dokazala, da je upiranje posledica stiske, povezane z razširjenimi stiki. Prav tako ni izkazano za verjetno, da razširjeni stiki povzročajo mld. B. B. preveliko obremenitev in hud stres.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče lahko o predlagani začasni odredbi odločilo le, če bi postavilo izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotovil, če je dolžnik že ozdravljen oziroma zazdravljen. Narava postopka, ki jo opredeljujeta potreba po hitri odločitvi in nižji dokazni standard, ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov. Sodišče se omeji na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi. Sodišču zato v dokazno oceno ni bilo treba vključiti izjav D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. 14. Zmotno je stališče pritožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo najprej odločiti o njenem ugovoru zoper začasno odredbo z dne 28. 9. 2020. Odločitev o tem, ali bo prej odločeno o ugovoru zoper že izdano začasno odredbo ali pa o novem predlogu za izdajo začasne odredbe, je v rokah sodišča in zatrjevana bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana. Ni res, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom praktično potrdilo sklep o začasni odredbi z dne 28. 9. 2020. V 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je izrecno pojasnjeno, da bo sodišče vse ugovorne navedbe presojalo v nadaljevanju postopka, ko bo razpolagalo z izvedenskim mnenjem, in da se v izpodbijanem sklepu opredeljuje le do tistih navedb, ki se tičejo novega predloga za izdajo začasne odredbe.

15. Neutemeljen je nazadnje še pritožbeni očitek, da sodišče ni prepisalo posnetka zaslišanja dolžnika dobesedno tako, kot je povedal oziroma, da ugovoru upnice zoper zvočni posnetek ni v celoti ugodilo. Tudi če bi šlo res za postopanje v nasprotju s 125.a členom ZPP, to predstavlja relativno kršitev določb postopka. Da bi upnica s svojim pritožbenim očitkom uspela, bi morala izkazati, da je ravnanje sodišča prve stopnje vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Argumentov v tej smeri pritožba ne ponudi.

16. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 V skladu z drugim odstavkom 157. člena DZ se šteje, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (tretji odstavek 157. člena DZ). 2 Iz poročila CSD z dne 16. 9. 2020, na katerem temelji dne 28. 9. 2020 izdana začasna odredba, izhaja, da je nujna natančna določitev stikov na način, da sta starša čimbolj enakomerno vključena v skrb za hčer. Zaradi konfliktnega odnosa je bila svetovan prevzem otroka v vrtcu. Sicer pa so bile pri obeh starših prepoznane enakovredne starševske kapacitete ter primerno prepoznavanje otrokovih potreb in zadovoljevanje le teh.