Jedro

O pravici tožnika do starostne pokojnine je bilo pravnomočno odločeno že pred sprejemom odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-61/00 z dne 18. 9. 2003, iz katere izhaja, da je potrebno 4. odst. 108. čl. ZObr razlagati tako, da se za izračun pokojninske osnove upošteva bruto in ne neto plača. Toženec je zato pravilno opravil ponovno odmero po uradni dolžnosti upoštevaje bruto plačo tožnika ter mu pravico do tako odmerjene pokojnine priznal od 1. 11. 2003 dalje, to je od 1. dne naslednjega meseca po objavi odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca št. P-4.054.161 z dne 27.8.2004 in odločba Območne enote ..., opr. št. 11-4054161 z dne 25.11.2003 ter naloži tožencu, da na novo odmeri pokojnino za tožečo stranko od 1.4.1996 dalje oziroma, da pokojnino odmeri sodišče skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov razlike že izplačane in na novo odmerjene pokojnine od 1.4.1996 dalje. Dokončno odločbo toženca št. P-4054161 z dne 27.8.2004 je potrdilo kot pravilno in zakonito.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu toženec od upokojitve od leta 1996 nepravilno odmerja in izplačuje pokojnino. Vse dosedanje odločitve so nezakonite in tudi v nasprotju z odločitvami Ustavnega sodišča RS. Tožnikovi sodelavci, ki so imeli enako ali nižjo pokojninsko osnovo, vsa leta prejemajo bistveno višjo pokojnino. V njegovem primeru je zato kršeno ustavno načelo enakega obravnavanja pred zakonom. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je odločba o upokojitvi tožnika pravnomočna, nevzdržna pa je tudi ugotovitev, da država za tožnika ni plačevala prispevkov. Uveljavlja odmero pokojnine glede na plačo primerljivega delavca F.G.. Višjo pokojnino pa je uveljavljal tudi na podlagi s sodbo delovnega sodišča dosojene razlike v plači. Ne strinja se, da je sodišče zadevo zavrnilo iz formalnih razlogov, ne da bi jo obravnavalo vsebinsko. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni prišlo do očitanih kršitev. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja naslednje.

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila dokončna odločba toženca P-4054161 z dne 27.8.2004 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. 11-4054161 z dne 25.11.2003. Toženec je navedeno odločbo izdal po uradni dolžnosti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-61/00-19 z dne 18.9.2003. Ob presoji 108. člena Zakona o obrambi je Ustavno sodišče Republike Slovenije z navedeno odločbo odločilo, da 4. odstavek 108. člena Zakona o obrambi ni bil v neskladju z Ustavo, če se je razlagal tako, kot je navedeno v obrazložitvi odločbe, torej, da se za izračun pokojninske osnove upošteva bruto, ne pa neto plača. Razen tega pa je v 4. točki odločilo, da mora Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije odmeriti pokojnino upravičencem do pokojnine iz 108. člena zakona, ki niso zajeti v prejšnji točki izreka, v skladu z navedeno odločbo. Torej vsem tistim, katerih odločba o priznanju pravice do pokojnine je že postala pravnomočna. Med takšne upravičence nedvomno sodi tudi tožnik, saj je bilo o pravici do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno in ne drži pritožbena trditev, da takšna ugotovitev sodišča ni pravilna. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je postopek v zvezi z dokončno odločbo toženca št. P-4054161 z dne 29.11.1996 ter prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 29.7.1996 pravnomočno zaključen. Sodba sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 1602/96 je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 70/2000 z dne 23.11.2001. Pravnomočne in dokončne odločbe ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, pač pa le z izrednim pravnim sredstvom in to pod pogoji, ki so v zakonu določeni za vsako od izrednih pravnih sredstev. Revizija se kot izredno pravno sredstvo vloži zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen ZPP). Da je bil postopek pravnomočno zaključen, dokazuje dejstvo, da je tožnik zoper citirano drugostopno sodbo vložil revizijo, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 37/2002 z dne 17.12.2002 zavrnjena in potrjeni obe sodbi nižjih sodišč.

Ker je bilo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine pravnomočno odločeno, preden je odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.9.2003 začela učinkovati, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, pravilno upošteval odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter odmero opravil po uradni dolžnosti v skladu s 4. odstavkom 108. člena Zakona o obrambi in za izračun pokojninske osnove upošteval bruto plačo in ne neto plačo, kot pred tem v prvem postopku. Torej je tudi v tem obsegu pravilno upošteval odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter tožniku tako odmerjeno pokojnino priznal od 1.11.2003, to je 1. dne naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu.

Za priznanje in odmero višje starostne pokojnine že od dneva upokojitve od 1.4.1996 ni nobene pravne podlage. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS št. 15/94 s spremembami, v nadaljevanju ZustS) se razveljavljeni zakon ali del zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V zvezi s citiranim 44. členom zakona in s posebej določenim učinkom odločbe ustavnega sodišča z dne 18.9.2003, se je ustavno sodišče postavilo na stališče, da bi odločitev, če bi veljala le za primere, ki do objave v Uradnem listu še niso bili pravnomočno končani, povzročila veliko neenakost med posameznimi zavarovanci znotraj skupine, ki jih zajema 108. člen Zakona o obrambi. To bi pomenilo, da bi zavarovanci, katerih odločbe so postale že pravnomočne, še naprej prejemali nižje pokojnine, odmerjene na protiustavni zakonski podlagi. Opisano stanje bi bilo res v neskladju z ustavnim načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, prišlo pa bi tudi do kršitve pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Vendar do takšnega neskladja ni prišlo, niti do navedene kršitve tako, da so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. V skladu s pooblastilom, določenim z 2. odstavkom 40. člena ZustS, je namreč ustavno sodišče zato, da ne bi prišlo do takšnih učinkov njegove odločbe, posebej določilo način izvršitve svoje odločitve v 4. točki odločbe. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije po oceni pritožbenega sodišča v celoti upošteval in v skladu z navedeno točko odločbe, tožniku na novo odmeril pokojnino in jo priznal od 1.11.2003. V zvezi z v sodnem postopku uveljavljeno pravico do nove odmere pokojnine na podlagi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 23/99 priznanih plač, pritožbeno sodišče poudarja naslednje. O pravicah iz obveznega zavarovanja se v skladu z določbo 12. ter 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) odloča po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca pri zavodu (259. člen ZPIZ-1). Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima zavarovanec pravico do pritožbe. Sodno varstvo pa glede na določbo 2. odstavka 252. člena lahko uveljavi zavarovanec v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Že glede na citirano določbo 252. člena zakona ter izrecno določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih, med katere glede na določbo 1. a točke 1. odstavka 7. člena sodijo tudi spori o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in torej tudi ta spor, vezana na predhodno izveden upravni postopek oziroma na dokončen upravni akt. Vse navedeno pa pomeni, da uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja z neposredno tožbo ni dopustno oziroma, da za vsebinsko obravnavanje zadeve ni izpolnjena procesna predpostavka. Sodišče prve stopnje bi tožbo v tem delu v skladu z določbo 274. člena ZPP moralo zavreči, kar pa na samo odločitev nima nobenega vpliva. Takšna zahteva, s katero tožnik uveljavlja novo odmero pokojnine na podlagi na novo priznanih plač, je lahko kvečjemu predmet novega postopka pri tožencu. Medtem, ko sodišče v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1, kar je bilo navedeno že uvodoma, presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca z dne 20.11.2003 in z dne 27.8.2004 in sicer v obsegu, ki je določen že z izpodbijanima odločbama.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbe pa glede na to, da z njo tožnik ni uspel, odločilo, da jih tožnik trpi sam.