Jedro

Če se v pretepu več oseb oškodovanec le brani pred napadalci, ne more biti soodgovoren, ne glede na svojo aktivnost. Če sodišče ugotovi, da sta dva napadalca poškodovala oškodovanca, ne more pa ugotoviti njunih deležev, gre za solidarno odgovornost. Za 1 mesec zmernih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je pravična denarna odškodnina 100.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo polno odškodninsko solidarno odgovornost obeh toženih strank in dosodilo odškodnino v skupnem znesku 150.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine in neugodnosti v znesku 100.000,00 SIT in za prestani strah v znesku 50.000,00 SIT.

Presežni tožbeni zahtevek do 950.000,00 SIT je sodišče zavrnilo.

Sodišče je tudi odločilo, da mora tožnik po pobotanju medsebojnih pravdnih stroškov povrniti toženi stranki 55.960,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in glede stroškov postopka. V pritožbi izpodbija prvostopno dokazno oceno. Trdi, da sorodniki tožnika so pač potrdili njegovo verzijo, vendar so različno izpovedovali glede tega, kateri od toženčev je tožnika udaril in kam. Če bi toženca res tožnika tako obdelala, kot trdi bi utrpel mnogo hujše poškodbe vidne več dni.

Podatki iz predloga sodnikov za prekrške niso uporabni, ker je postopek zastaral. Policist je zapisal v predlog, da sta bila toženca vinjena, kot priča pa tega ni več mogel potrditi. Toženca nista bila preizkušena z alkotestom. Kazenska sodba A ni uporabna, saj se nanaša na oškodovanca, ki je sin tožnika in ne na samega tožnika. V pritožbi pritožnik polemizira z dokazno oceno iz pravnomočne kazenske sodbe.

Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker je sodišče ocenilo, da sta oba toženca udarjala tožnika, čeprav ni moglo ugotoviti, kolikokrat in kam je kdo udaril. Ker je šlo po mnenju izvedenca le za nalom reber, je uprašljivo, če je tožnik res bil poškodovan v tem dogodku. Glede temelja predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka se je pritožila glede višine dosojene odškodnine. Glede telesnih bolečin in neugodnosti zahteva vsaj 200.000,00 SIT. Trdi, da bolečine niso bile zmerne, ampak težje in da so trajale tudi dlje, kot je ugotovil izvedenec. Za strah zahteva v pritožbi 100.000,00 SIT in zatrjuje, da je bila zaskrbljenost ob dogodku in po dogodku večja, kot je to ugotovilo sodišče. Glede stroškov postopka se pritožuje tudi tožeča stranka in se ne strinja s povrnitvijo dela stroškov toženi stranki, saj je bila vendarle tožnik. Tožena stranka glede stroškov v pritožbi navaja, da sodišče ni obrazložilo, katere stroške je toženi stranki priznalo. Poudarja, da je tožena stranka priglasila 204.796,00 SIT stroškov, odmerjenih pa je bilo 195.700,00 SIT stroškov. Pravico ima do povrnitve stroškov v skladu s pravdnim uspehom to je do 84 % stroškov. Pritožbi sta neutemeljeni.

Sodišče je pravilno ugotovilo polno odškodninsko odgovornost obeh tožencev. Pravilna je ugotovitev, da sta toženca skupaj telesno poškodovala tožnika. Takšna ugotovitev ne izhaja samo iz izpovedbe tožnika, ampak predvsem iz izpovedbe priče B, ki je interveniral kot policist. Slednji je izpovedal, da sta oba policista skušala zadržati oba toženca, vendar sta se slednja kljub temu zagnala v tožnika in ostale tri udeležence. Policist je videl, da sta oba toženca udarjala Rome, le-ti pa so se branili. Ko sta policista uspela začasno pomiriti toženca, sta se slednja ponovno zagnala proti Romom in jih začela udarjati. Končno je petim policistom uspelo umiriti oba toženca, saj so ju morali dati v intervencijsko vozilo. Ni razlogov, da sodišče ne bi verjelo izpovedbi policista. Takšno dejansko stanje je tudi skladno z mnenjem izvedenca, ki je ugotovil, da je najverjetnejši način nastanka poškodbe neposreden udarec s pestjo, ali s trdim predmetom. Ravno udarci obeh tožencev pa so dokazani z izpovedbo tožnika in z izpovedbo neprizadete priče B., ki sta potrdila, da sta oba toženca hkrati udarjala tožnika. Iz tega pa tudi izhaja nerazdelna odgovornost tožencev po čl. 206 Zakona o obligacijskih razmerjih. V skladu s citiranim predpisom tudi ni bilo nujno ugotavljati, kdo je kolikokrat udaril tožnika in zadostuje dokazni zaključek, da sta tožnika udarjala oba toženca.

Zanesljivo je bilo ugotovljeno,da tožnik in njegovi tovariši niso bili napadalci in da so se vseskozi le branili pred napadom obeh tožencev, kar pa izključuje kakršnokoli soodgovornost tožnika.

Tudi izpovedbe vseh ostalih prič glede temelja je sodišče pravilno ocenilo, saj ostale priče niso mogle prispevati k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, saj so nekatere zaradi povezanosti pristransko izpovedovale, druge pa podrobnosti niso vedele.

Za telesne bolečine in neugodnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 100.000,00 SIT. Ta odškodnina se nanaša na prvi stopnji ugotovljene poškodbe. Pritožnik v pritožbi ni predlagal nasprotnih dokazov glede vrste in obsega telesnih poškodb, ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Gre za lažjo vrsto škode, saj so telesne bolečine trajale največ mesec dni, bile pa so že na začetku en teden zmerne, nato pa so do konca meseca pojenjale. Tudi neugodnosti v obliki pregledov in rentgentskega slikanja so bile manj intenzivne. Bodoče bolečine niso bile ugotovljene. Glede na takšen obseg škode dosojene odškodnine ni bilo mogoče ne znižati in ne zvišati.

Za strah je bila dosojena pravična denarna odškodnina (čl. 200 ZOR) v višini 50.000,00 SIT. Tožnik je prestal takoimenovani primarni in sekundarni strah. Primarni strah je doživljal celo v prisotnosti dveh policistov, ko je videl, da ga kljub prizadevanju ne moreta zaščititi pred napadi obeh tožencev. Zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je trajala po mnenju izvedenca le tri tedne. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu dosojene odškodnine ni bilo mogoče spreminjati navzgor ali navzdol. Neutemeljeni sta tudi pritožbi obeh strank glede stroškov pravdnega postopka.

Dejstvo, da mora tožnik povrniti toženi stranki 55.960,00 SIT pravdnih stroškov je posledica nerealnega tožbenega zahtevka, saj je tožnik uspel v pravdi le s 16 %. Tožeči stranki je bilo odmerjenih 272.955,00 SIT pravdnih stroškov, kar ob 16 % uspehu pomeni le 43.680,00 SIT, priznana pa je bila celotna izvedenina v znesku 65.000,00 SIT, torej skupaj 108.680,00 SIT. Toženi stranki je bilo odmerjenih 195.000,00 SIT potrebnih pravdnih stroškov, ni pa bila priznana razlika do 204.796,00 SIT priglašenih stroškov. Kateri so potrebni stroški je razvidno iz odmere sodišča na stroškovniku.

Sodišče je pravilno priznalo toženi stranki 84 % odmerjenih stroškov to je 164.000,00 SIT. Ker je tožeča stranka upravičena do vrnitve 108.680,00 SIT je pravilno, da tožeča stranka po pobotanju vrne toženi stranki le še 55.960,00 SIT. Pritožba tožene stranke pa ni obrazložena glede trditve, da bi morali biti priznani še nadaljnji pravdni stroški. O neobrazloženi pritožbi pa ni mogoče odločati.

Tožeča in tožena stranka vsaka sami trpita svoje pritožbene stroške glede na neuspeh pritožb.