Jedro

Ponovno odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, ki sledi (delni) razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom, je namenjeno odpravi ugotovljenih kršitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku iz prvotnega sojenja in ostaja v tem smislu pridruženo kazenskemu postopku.

Vrhovno sodišče redoma sodi, da so lahko zakonske zamudne obresti v izvršilnih naslovih (kar pravnomočna sodba, s katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, gotovo je) določene samo opisno, vendar pri tem velja, da je odločitev o obrestih (dovolj) določena samo, če je opredeljeno, od katerega zneska tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo. Glede na to, da so bila delna plačila obsojencev izvršena še pred zaključkom prvostopenjskega sojenja, je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo s pomočjo programa za izračun zamudnih obresti ugotoviti, kolikšen del obresti je bil do izdaje sodbe že poplačan, ter to v izreku sodbe tudi jasno opredeliti. Ker je tovrsten izračun v obravnavanem primeru izostal, je ostalo nejasno tudi, v kolikšnem znesku je obveznost obsojencev do oškodovane družbe do konca postopka pred sodiščem prve stopnje prenehala.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sodba tega sodišča VII K 57715/2013 z dne 11. 12. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 57715/2013 z dne 14. 4. 2020 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021, v delu glede premoženjskopravnega zahtevka poslej glasi tako, da sta obsojena A. A. in obsojena B. B. dolžna nerazdelno povrniti oškodovani družbi A. d.o.o. premoženjskopravni zahtevek v višini 33.050,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 3. 2013 dalje do plačila, ob upoštevanju vseh dosedanjih plačil s strani obsojenih. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločilo pa je tudi o stroških pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenega A. A. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pravilno odmeri premoženjskopravni zahtevek in upošteva vsa dosedanja plačila obsojencev, podrejeno pa naj obsojenega A. A. oprosti obtožbe oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da je imelo sodišče pravno podlago za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku v X. poglavju ZKP, medtem ko je škoda v obravnavanem primeru zakonski znak kaznivega dejanja in zato sodišče oškodovane družbe niti ni smelo napotiti na pravdo. Meni, da je sodišče druge stopnje v zadostni meri odgovorilo na pritožbene očitke o materialni podlagi premoženjskopravnega zahtevka, posredno pa se je opredelilo tudi do zatrjevanega zastaranja, ko je ugotovilo, da škoda izvira iz kaznivega dejanja. Ostale navedbe pomenijo zatrjevanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni dopustno uveljavljati.

4. Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B-I.

5. Zagovornik prvenstveno trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje nezakonito odločili, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, zaradi česar naj bi bila posledično nezakonita tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Te navedbe ne morejo biti uspešne, saj je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021 vsebinsko že odločilo o očitanih kršitvah zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP in jih, nanašajoč se na kazenski del pravnomočne obsodilne sodbe, zavrnilo kot neutemeljene. V postopku nove razsoje sta sodišči prve in druge stopnje odločali samo o premoženjskopravnem zahtevku, saj je bila pravnomočna sodba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena samo v tem delu, kar pomeni, da je lahko tudi v novem postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti predmet izpodbijanja samo odločba o premoženjskopravnem zahtevku.

6. Vložnik nadalje uveljavlja, da kazensko sodišče po tem, ko je kazenski postopek pravnomočno končan, ne sme več odločati o premoženjskopravnem zahtevku, saj je adhezijski postopek samo pridružen kazenskemu. Meni, da po zaključku kazenskega postopka kazensko sodišče nima niti pristojnosti niti ustreznega znanja, da bi odločalo o vprašanjih civilne narave.

7. Vrhovno sodišče teh izvajanj ne more sprejeti. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa je razvidno, da sta sodišči prve in druge stopnje o premoženjskopravnem zahtevku v obravnavani zadevi odločali po tem, ko je Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočno sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Po utrjeni sodni praksi velja, da je postopek nove razsoje, ki sledi razveljavitvi sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, namenjen sanaciji ugotovljenih kršitev in predstavlja v tem smislu samo preizkus zakonitosti pravnomočne sodbe, ne pa - nanašajoč se na kazenski del sojenja - ponovnega kazenskega pregona storilca.1 Smiselno enako velja tudi za ponovno odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, ki sledi (delni) razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom, saj je novo sojenje tudi v tem primeru namenjeno odpravi ugotovljenih kršitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku iz prvotnega sojenja in ostaja v tem smislu pridruženo kazenskemu postopku.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta imeli glede na navedeno tudi v postopku, ki je sledil delni razveljavitvi pravnomočne sodbe, v določbah X. poglavja ZKP pravno podlago za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je priglasila (in nato v postopku nove razsoje utesnila) oškodovana družba A. d.o.o., o čemer se je sodišče druge stopnje izreklo v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Da je šlo pri novem odločanju za preizkus zakonitosti prejšnje sodbe, izkazuje nenazadnje tudi izrek izpodbijane prvostopenjske sodbe, ki se v celoti navezuje na sodbo iz prvega sojenja in jo pravzaprav nadomešča v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, o katerem mora biti - če je bil podan - glede na četrti odstavek 364. člena ZKP odločeno v vsaki obsodilni sodbi kazenskega sodišča. B-II.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija vsebinsko presojo nižjih sodišč iz dveh razlogov. Prvič, vložnik trdi, da je precejšnji del terjatev oškodovane družbe do januarja 2023, ko je bilo pravnomočno odločeno o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe, že zastaral. In drugič, vložnik odpira vprašanje vštevanja prostovoljnih plačil obsojenih v prisojen znesek premoženjskopravnega zahtevka, ko trdi, da bi morali sodišči po pravilih civilnega materialnega prava ugotavljati, do kakšnega zneska je sploh upravičena oškodovana družba. Zagovornik meni, da je izpodbijana sodba v tem delu v tolikšni meri nejasna, da je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar uveljavlja, med drugim, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Vrhovno sodišče zagovornikovih trditev v smeri zastaranja terjatve oškodovane družbe ne sprejema, saj te navedbe v celoti prezrejo določbe prvega odstavka 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o rokih za zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, kot tudi vse nadaljnje določbe OZ o razlogih za pretrganje zastaranja (4. odsek četrtega oddelka poglavja o prenehanju obveznosti v splošnem delu OZ), ki vplivajo na tek zastaralnega roka v obravnavani zadevi.

11. Zahteva za varstvo zakonitosti na drugi strani utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče v adhezijskem postopku pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku ugotoviti, kakšen znesek po pravilih civilnega materialnega prava pripada oškodovani družbi, pri čemer bi moralo upoštevati tudi vsa dotedanja plačila obsojencev v korist oškodovane družbe, ki jih slednja v konkretnem primeru zatrjujeta kot način izpolnitve njune obveznosti.

12. Zagovornik se sicer moti, da bi moralo sodišče prve stopnje vsa plačila obsojencev v korist oškodovane družbe odšteti od glavnice, ne pa od obresti. Materialno pravilo iz 288. člena OZ namreč predpisuje, da se v primeru, če dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.2 Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je v obravnavanem primeru oškodovana družba od obsojencev v izvršilnem postopku prejela le neznaten delež plačila obresti, medtem ko se glavnica z dotedanjimi plačili še ni začela odplačevati (8. in 13. točka prvostopenjske v zvezi z 8. in 9. točko drugostopenjske sodbe), zaradi česar je neutemeljeno zagovornikovo stališče, da bi bilo treba vsa dosedanja plačila obsojencev odšteti od glavnice in za ta znesek zmanjšati prisojen premoženjskopravni zahtevek.

13. Vložniku je treba kljub temu pritrditi, da je izpodbijana sodba sodišč prve in druge stopnje glede vračunavanja dosedanjih plačil obsojencev v njuno nerazdelno obveznost nejasna in brez razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče prvenstveno ugotavlja, da je nejasen in posledično neizvršljiv že izrek izpodbijane prvostopenjske sodbe, ki obsojencema nalaga nerazdelno plačilo zneska 33.050,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 3. 2013 dalje do plačila, "ob upoštevanju vseh dosedanjih plačil s strani obsojenih," v nadaljevanju pa so nejasni in neobrazloženi tudi razlogi izpodbijane sodbe sodišč prve in druge stopnje v tej zvezi.

14. Vrhovno sodišče redoma sodi, da so lahko zakonske zamudne obresti v izvršilnih naslovih (kar pravnomočna sodba, s katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, gotovo je) določene samo opisno, vendar pri tem velja, da je odločitev o obrestih (dovolj) določena samo, če je opredeljeno, od katerega zneska tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo.3 V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati glavnico in zakonske zamudne obresti od dne 25. 3. 2013 do plačila, medtem ko je v nadaljevanju odločitev sodišča prve stopnje ostala nejasna, saj ni določno opredeljeno, katera dotedanja plačila obsojencev je treba upoštevati pri izračunu obresti. Glede na to, da so bila delna plačila obsojencev izvršena še pred zaključkom prvostopenjskega sojenja (list. št. 994-995 kazenskega spisa in list. št. 374-376 priloženega spisa I 144/2020), je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo s pomočjo programa za izračun zamudnih obresti4 ugotoviti, kolikšen del obresti je bil do izdaje sodbe že poplačan, ter to v izreku sodbe tudi jasno opredeliti. Ker je tovrsten izračun v obravnavanem primeru izostal, je ostalo nejasno tudi, v kolikšnem znesku je obveznost obsojencev do oškodovane družbe do konca postopka pred sodiščem prve stopnje prenehala, kar (po vsebini) utemeljeno uveljavlja vložnik.

15. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da se bodo vsa dotedanja plačila obsojencev obravnavala v okviru morebitnega nadaljnjega izvršilnega postopka (13. točka prvostopenjske v zvezi z 9. točko drugostopenjske sodbe), vendar pri tem nista obrazložili, kakšna je materialno pravna podlaga za takšno stališče. V izvršilnem postopku lahko dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi (samo) iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, med drugim zato, ker je terjatev prenehala "na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov” (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ). To pomeni, da je zmotno naziranje nižjih sodišč, da se bo z vprašanjem dotedanjih plačil obsojencev ukvarjalo izvršilno sodišče, saj sta imela obsojenca že v okviru adhezijskega postopka možnost uveljavljati, da sta obveznost do oškodovane družbe deloma izpolnila. To možnost sta obsojenca tudi izkoristila in zatrjevala, da je njuna obveznost do oškodovane družbe deloma prenehala, zato bi moralo o njunem ugovoru vsebinsko odločiti že sodišče prve stopnje pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku.

16. Vrhovno sodišče po vsem navedenem torej ugotavlja, da iz izreka izpodbijane sodbe ni mogoče jasno razbrati, v kolikšnem delu je obveznost obsojencev do oškodovane družbe že prenehala, oziroma - obratno - do kakšnega zneska je po pravilih civilnega materialnega prava upravičena oškodovana družba, kar pomeni, da je izrek sodbe nerazumljiv. Hkrati so nejasni in neobrazloženi tudi razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na vračunavanje plačil obsojencev v znesek, ki sta ga slednja dolžna nerazdelno plačati oškodovani družbi, saj sodišči nista navedli pravil civilnega materialnega prava, ki bi podpirala njuno vsebinsko razsojo. Vse to pomeni, da je izpodbijana sodba sodišč prve in druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, kar je narekovalo njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

C.

17. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

18. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju vsebinsko odločiti o trditvah obsojencev, da sta del obveznosti do oškodovane družbe že izpolnila, pri čemer bo moralo s pomočjo programa za izračun zamudnih obresti ugotoviti, kolikšen del dolgovanih obresti je že poplačan, ter v izreku sodbe določno opredeliti, kakšna je obstoječa nerazdelna obveznost obsojencev do oškodovane družbe.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tako sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 29407/2010 z dne 10. 10. 2019 (tč. 14), I Ips 6676/2010 z dne 28. 5. 2020 (tč. 14), I Ips 7963/2013 z dne 17. 11. 2022 (tč. 23) in druge. 2 Navedeno pravilo pravna teorija in praksa razlagata tako, da kogentno velja le za dolžnika, medtem ko lahko upnik od te določbe odstopi in plačilo poračuna tudi drugače (prim. N. Plavšak, V. Kranjc, v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 334). V obravnavanem primeru vložnik ne trdi, da bi oškodovana družba kot upnica določila drugačen način vračunavanja obresti in stroškov, zato ostaja pravnorelevantno pravilo iz 288. člena OZ. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Sklep II Ips 557/2009 z dne 20. 5. 2010. 4 Dostopno na povezavi http://izo.sodisce.si/izo-web/.