Jedro

Dedni dogovor lahko zajame tudi premoženje, ki ni predmet dedovanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec takoj prodati nepremičnino, vpisano v vl. št. 157 k.o..., in tožnici izplačati šestnajstino dobljene kupnine, sicer pa je tožnica upravičena prodati to nepremičino sama in obdržati šestnajstino kupnine, ostalo pa izročiti tožencu. Tožeči stranki je naložilo, naj povrne pravdne stroške toženi stranki. Ugotovilo je namreč, da ta nepremičnina ni bila predmet dedovanja po zapustniku - predniku pravdnih strank, ker jo je toženec prejel že poprej na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Če je bila ta pogodba odplačna v celoti, tožnica kot nujna dedinja nima kaj iskati, če pa je šlo za darilo tožencu, tožnica v triletnem roku ni postavila ustreznega zahtevka. Dediči so lahko sklenili dedni dogovor le glede premoženja, ki je bilo predmet dedovanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi zavrnilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo, da dedni dogovor ni zajel tudi obravnavane nepremičnine. Že po zakonu predstavlja dedni dogovor sporazum o delitvi in načinu delitve zapuščine. Če naj bi bila zajeta v dogovor tudi obravnavana nepremičnina, bi morali dediči to izrecno navesti. Dogovor je veljaven in vsebinsko jasen in tako tudi izvedba predlaganih dokazov ne bi omogočila drugačne razlage dogovora.

Zavrnilo je tudi del pritožbe zoper odločitev o pravdnih stroških.

V reviziji proti tema sodbama trdi tožeča stranka, da sta sodišči zmotno presojali materialno pravo in posledično zmotno ugotovili dejansko stanje, v odločitvi o pravdnih stroških pa zagrešili kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Z dednim dogovorom je po 214. členu Zakona o dedovanju (Uradni list RS št. 15/76 in 23/78 - ZD) mogoče ne le določiti delitev in način delitve zapuščine, temveč urediti tudi druga pravna razmerja med dediči. Iz zapuščinskega spisa in samega dednega dogovora sledi, da je bilo dogovorjeno, da dedičem pripada šestnajstina vrednosti kmetije in ne šestnajstina predmeta zapuščine. To tudi sledi iz dopisa nekdanjega pooblaščenca tožene stranke z dne 13.12.1994, v katerem priznava pravico do šestnajstine kupnine za kmetijo. Preprosta matematika pokaže, da bi se po stališču obeh sodišč tožnica odrekla osmini kmetije in se zadovoljila z 1/40 (4/10x1/16). Zaradi zmotnega tolmačenja materialnega prava drugostopno sodišče ocenjuje, da zaslišanje sodnika, ki je vodil zapuščinski postopek in zapisoval dedni dogovor, ni potrebno. To velja tudi za zaslišanje vseh nujnih dedičev.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da le ta napada dejansko stanje, ko trdi, da niso bili izvedeni predlagani dokazi; da je lahko predmet dedovanja le zapuščinsko premoženje; da zoper pogodbo o dosmrtnem preživljanju v zvezi z nepremičnino vl. št. 157 k.o... ni bil sprožen noben postopek; za to nepremičnino pa je bilo v sklepu o dedovanju posebej ugotovljeno, da ne spada v zapuščino.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Očitane procesne kršitve v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker revizija zoper takšno odločitev sploh in dovoljena. Odločitev o pravdnih stroških, čeprav sprejeta skupaj z odločitvijo o glavni stvari, se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP/77). Revizija je sicer dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le zoper takšen sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). Sklep o pravdnih stroških pa ni takšne narave.

Utemeljeno pa graja revizija zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o glavni stvari. Zakon o dedovanju določa v tretjem odstavku 214. člena, da v primeru, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče takšen sporazum v sklepu o dedovanju. V zapuščinskem postopku se uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni z ZD drugače določeno (163. člen ZD). Zakon o pravdnem postopku določa, da lahko stranke vsak čas sklenejo poravnavo o spornem predmetu (prvi odstavek 321. člena ZPP/77), lahko pa sklenejo takšno tako imenovano preventivno poravnavo celo pred začetkom pravdnega postopka (324. člen ZPP/77). Iz teh zakonskih določb nikakor ne sledi pravno sklepanje prvostopne sodnice, da so dediči lahko na zadnji glavni obravnavi (prav: na zadnjem naroku zapuščinske obravnave) sklepali dedni dogovor le glede tistega premoženja zapustnika, ki je bil predmet dedovanja. Senat pritožbenega sodišča, ki je obravnaval to zadevo, je sicer pravilno sklepal, da je mogoče poleg dednega dogovora, ki se tiče predmeta dedovanja, zajeti tudi drugo premoženje. Zmotno pa je sklepanje, da bi morali dediči v takšnem primeru "tako voljo izrečno izraziti v dednem dogovoru", česar pa da niso storili. Navedene zakonske določbe takšnega "izrecnega izražanja" ne terjajo.

Opisani zmotni pravni izhodišči sta povzročili, da je bil dokazni postopek okrnjen, saj niso bili izvedeni vsi ponujeni dokazi, ki bi utegnili prinesti drugačno podobo dejanskega stanja in s tem drugačno odločitev. Če bi sodišči pravilno razlagali omenjene predpise, pač ne bi mogli zavrniti predlaganih dokazov (zaslišanje zapuščinskega sodnika in vseh nujnih dedičev) ob dejstvu, da sta se ves čas zapuščinskega postopka, ki je trajal več kot šest let do naroka, na katerem je bil sklenjen sporni dedni dogovor, obravnavala tako zapuščinsko premoženje kakor tudi premoženje, dano tožencu s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ves čas postopka se toženec ni upiral takšnemu skupnemu obravnavanju in se zoper poprej izdana sklepa o dedovanju, ki sta zajela oboje premoženje, iz tega razloga ni pritoževal. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP/77). Ob tem bo moralo izvesti še predlagane in za to zadevo pomembne dokaze in dognati, kaj je bila prava volja udeležencev sklenjenega dogovora: ali je bilo zajeto tudi premoženje, vpisano v vl. št. 157 k.o... Če se bo izkazalo, da je bilo zajeto tudi to, bo treba ugotoviti tudi, glede na postavljeni tožbeni zahtevek, kaj je bil bistveni smisel dogovora: ali prodaja celotnega premoženja ali pa naj bi bila ta le sredstvo, način, kako določiti vrednost premoženja, od katerega naj bi šel tožnici njen nujni delež. Sodišču prve stopnje velja še opozorilo, da je uveljavljana dejanska podlaga tožbe sporni dogovor, ne pa kakšna pravica iz sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP/77.