7. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 135/2003 z dne 14. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 589/2002 z dne 15. 1. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. K 226/2001 z dne 17. 9. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo, poimenovano "pobuda", izrecno zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika, in zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno pa tudi zoper drugostopenjsko sodbo. Navaja, da je sodba Vrhovnega sodišča nesprejemljiva, ker pritožniku nalaga plačilo povprečnine. Zahteva za varstvo zakonitosti naj bi bila zelo hitro rešena, primer nezapleten, saj naj bi sodišče enostavno zavrnilo pritožnikova stališča, v sodbo pa kljub temu zapisalo, da je bil primer zapleten. Pri odmeri povprečnine v znesku 100.000 SIT naj sodišče ne bi upoštevalo pritožnikovega premoženjskega statusa, saj naj bi bilo v izreku prvostopenjske sodbe navedeno, da je upokojenec s 140.000 SIT pokojnine. Z odločitvijo o stroških postopka naj bi bile kršene pravice iz 14., 22. in 28. člena Ustave. Pritožnik nadalje navaja, da je neenako obravnavan, saj je bil kot udeleženec v istem sporu obsojen zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, kazensko ovadbo zoper njegovo hčer zaradi suma kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena KZ pa je državni tožilec zavrgel, ker naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje zaradi majhnega pomena. S tem naj bi bila z različnima odločitvama kršene pravice iz 14. člena Ustave, 22. člena Ustave in 28. člena Ustave. Pritožnik nadalje navaja, da ni imel možnosti, da se brani in dokazuje nedolžnost, ali da so vsaj sprejeti predlogi, da gre tudi v primeru njegovega dejanja za dejanje majhnega pomena. S tem naj bi bila kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Sodišče naj bi zaključilo, da obramba ni predlagala zaslišanja zdravnice. Pri tem naj bi bilo nedosledno, ker naj bi se samo ne odločilo za izvedbo tega dokaza, čeprav bi se moralo zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik zatrjuje, da je bila s tem kršena pravica iz 29. člena Ustave. Pritožnik predlaga razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča in ponovno obravnavanje zadeve ter priznanje stroškov ustavne pritožbe.

B.

3.Z očitkom, da je bil postopek z izrednim pravnim sredstvom nezapleten, sodišče pa je ugotovilo pri odmeri povprečnine nasprotno, in z očitkom, da sodišče pri njeni odmeri ni upoštevalo njegovih premoženjskih razmer, pritožnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava. S temi zatrjevanji pritožnik glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. V zvezi z odmero povprečnine bi bila ustavna pritožba lahko relevantna, če bi sodišče odmerilo povprečnino samovoljno in arbitrarno. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Sodišče je oprlo odločitev pri odmeri povprečnine na tretji odstavek 92. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP). Odločitev je v zadostni meri obrazložilo, tako da ji arbitrarnosti ni mogoče očitati.

4.Ustava v 22. členu (enako varstvo pravic) vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta ustavna določba je poseben izraz pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Z zatrjevanjem, da je bil neenako obravnavan glede na osebo, udeleženo v istem družinskem sporu, ker je bil obsojen, zoper drugo osebo pa je bila kazenska ovadba zavržena, pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Zoper pritožnika je tekel kazenski postopek pred sodiščem, zoper drugo osebo kazenski postopek ni bil uveden. Sodišča, ki so odločala v pritožnikovem primeru, tako niso bila dolžna upoštevati primera, ki ga sploh niso obravnavala. Z zatrjevanjem o neenakem obravnavanju v kazenskem postopku tudi ni mogoče utemeljiti kršitve pravice iz 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu), saj se to načelo nanaša na zahtevo po vnaprejšnji zakonski določenosti kaznivega dejanja in časovno uporabo kazenskopravne norme.

5.Pritožnik je kršitev pravice do poštenega sojenja uveljavljal zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da ni imel možnosti, da se brani in dokazuje nedolžnost ali vsaj majhen pomen kaznivega dejanja. Glede na to Ustavno sodišče zatrjevane kršitve ni moglo preizkusiti.

6.Ker iz izpodbijanih sodb in same ustavne pritožbe izhaja, da obramba ni predlagala dokaza z zaslišanjem zdravnice, sodišče v kazenskem postopku z neizvedbo tega dokaza pritožniku ni moglo kršiti pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku).

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnik je v ustavni pritožbi priglasil odvetniške stroške. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih ustavni pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke tega sklepa.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer