Jedro

Kmetijska zemljišča se vračajo v last in posest, če se s tem ne okrni funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč oz. kompleksov trajnih nasadov, ali če s tem ne pride do takšne razdrobljenosti parcel, ki bi onemogočala ekonomično obdelavo (2. odst. 27. čl. ZDen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 497/97-24 z dne 16.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 27.2.1997 zavrnilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) spremenila svojo prejšnjo odločbo št. ... z dne 20.11.1995, s katero je zavrnila pritožbo A., d.o.o., D. zoper odločbo Sekretariata za kmetijstvo občine L.-Š., št. ... z dne 17.10.1994. To odločbo organa prve stopnje je tožena stranka v zvezi z upravnim sporom odpravila in zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v dopolnitev postopka ter ponovno odločanje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru obstaja med tožniki in prizadeto stranko A., d.o., D. spor o tem, ali parc. št. 236/12 k.o. R. tvori funkcionalni kompleks prizadete stranke, ki tekom upravnega postopka do sedaj še ni bil razrešen. Od rešitve tega vprašanja je odvisna pravilna uporaba 27. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, ZDen), ki določa, da se kmetijska zemljišča vračajo v last in posest, če se s tem ne okrni funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč oziroma kompleksov trajnih nasadov, ali če s tem ne pride do takšne razdrobljenosti parcel, ki bi onemogočala ekonomično obdelavo (2. odstavek 27. člena ZDen). V primeru, da zemljišča ni mogoče vrniti v last in posest po prejšnjem odstavku, se v korist upravičenca vzpostavi solastninska pravica (3. odstavek 27. člena ZDen). Kadar zemljiškoknjižno stanje parcel v kompleksu ni usklajeno s stanjem parcel v naravi, se v korist upravičenca vzpostavi na teh parcelah lastninska oziroma solastninska pravica (9. odstavek 27. člena ZDen). V obravnavanem primeru je tožena stranka po sproženem upravnem sporu prišla do spoznanja, da temelji prva drugostopenjska odločba na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v postopku na prvi stopnji, zaradi česar je nezakonita. Sodišče prve stopnje se s takšno odločitvijo tožene stranke strinja, kakor tudi z razlogi izpodbijane odločbe, katero ocenjuje kot pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da glede parcel, ki ju izpodbijana odločba ne omenja, to je parc. št. 236/13 in 236/8, med strankami ni sporno, da sta že ves čas v uporabi tožnikov, prvostopenjska odločba pa je bila v celoti odpravljena, ker se je v postopku denacionalizacije odločalo enotno o vseh zahtevkih v smislu 1. odstavka 208. člena ZUP/86. V zvezi s tožbeno navedbo, da je parc. št. 236/12 njiva v izmeri 1909 m2 in ne 2591 m2, sodišče pripominja, da gre v tem primeru le za povzetek tožbenih navedb zavezanca, medtem ko iz spisovnih podatkov izhaja, da gre za parcelo v izmeri 1909 m2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Pritožbo so vložili tožniki. V pritožbi navajajo, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in da niso bili upoštevani dokazi v zvezi z vračilom arondirane parcele št. 236/12, njive v izmeri 1909 m2. Trditev, da je izmera navedene parcele 2591 m2 in ne 1909 m2, ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena trditev prizadete stranke, da leži ista parcela v njenem obdelovalnem kompleksu, saj je sosednja parc. št. 236/11 v lasti upravičenca F.J., in je v njegovi posesti. Tožniki predlagajo, da sodišče na kraju samem ugotovi, da so trditve prizadete stranke neutemeljene. Smiselno predlagajo, da se pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja posebej. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bo moral upravni organ v ponovnem postopku ugotoviti, ali je podana dejanska podlaga za odločitev o vračilu kmetijskega zemljišča s parc. št. 236/12 v smislu 27. člena ZDen v last in posest tožnikov. Temu v prid govori tudi pritožbena navedba, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. V ponovnem postopku bodo imele stranke možnost uveljavljati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. V zvezi s pritožbenim predlogom, naj bi pritožbeno sodišče na kraju samem ugotovilo dejansko stanje in odločilo o zahtevku, ki so ga tožeče stranke podale v upravnem postopku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da po ZUS v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni mogoče odločati o sami upravni stvari. Ob pogojih iz 61. člena ZUS bi o upravni stvari sicer lahko odločalo sodišče prve stopnje, vendar v obravnavanem primeru takšni pogoji niso bili izpolnjeni.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.