Jedro

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov sodnega tolmača, priglašen na naroku za glavno obravnavo, je pravočasen.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da je faktura hrvaške prevajalske agencije v hrvaškem jeziku. Ne gre namreč za listine, na katere bi se stranka sklicevala v dokaz svojih navedb v samem postopku, temveč za izkaz, da je tožeči stranki ta strošek dejansko nastal, ki ga je sodišče prve stopnje lahko razumelo in preverilo. Pri tem velja, da sodišče o povrnitvi stroškov odloči na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP), kar pomeni, da o posameznih zneskih ne razpravlja in ne izvaja dokaznega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11812/2015 z dne 6. 2. 2015 ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in toženi stranki naložilo, da v 8 dneh tožeči stranki plača nadaljnje stroške v višini 1.173,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne na stroške tožeče stranke, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka s pritožbenimi trditvami, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela blago tožeče stranke, saj tudi listine, ki jih v nadaljevanju našteva, tega dejstva ne potrjujejo, ter da na dobavnicah manjka žig, ki ga ima sicer zakoniti zastopnik tožene stranke vedno pri sebi, izpodbija dejansko podlago izpodbijane sodbe, zato se do nedovoljenih pritožbenih trditev ni opredeljevalo.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do sodnega varstva, ker je zavrnilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Kršitev določb pravdnega postopka bi namreč tožena stranka morala uveljavljati že na naroku, na katerem je sodišče sprejelo dokazni sklep (286.b člen ZPP).(1) Pa tudi sicer višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zaslišanje svojega zakonitega zastopnika predlagala v zvezi z dejstvom, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, kar je negativno dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. Glede na to, da po vloženi pripravljalni vlogi tožeče stranke, s katero je ta natančno pojasnila podlago vtoževanega zahtevka, s tem v zvezi ni podala nobenih konkretnih navedb, s katerimi bi trditve tožeče stranke izpodbijala, pač pa je le ponovila navedbe v vloženem ugovoru (da je torej upniku poravnala vse obveznosti), svojih trditev pa ni v ničemer konkretizirala, torej ni navedla, kdaj in v kakšnih zneskih naj bi bile obveznosti poravnane, je v tem delu ta dokazni predlog ostal nesubstanciran. Ker izpovedba stranke ne more nadomestiti trditvene podlage, sodišče predlaganega dokaza utemeljeno ni izvajalo in kršitve določb postopka ni storilo. Dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke je pravilno zavrnilo kot nepotreben.

9. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper stroškovni del odločitve, in sicer v delu, ki se nanaša na stroške prevodov listin. Trdi, da bi morala tožeča stranka stroške prevodov priglasiti že v pisni vlogi in ne šele na naroku, da je sodišče upoštevalo fakture za stroške prevajanja, ki so v hrvaškem jeziku in da sodišče odločitve ne bi smelo opreti na listine, prevedene po hrvaškem (in ne slovenskem) sodnem tolmaču. 10. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne v svoji drugi pripravljalni vlogi (torej po tem, ko je prevode prejela), ne na naroku za glavno obravnavo vsebini prevoda listin in dejstvu, da je listine prevedel hrvaški sodni tolmač, ni oporekala, zato so pritožbene trditve, da sodišče odločitve ne bi smelo opreti na listine, prevedene po hrvaškem sodnem tolmaču, prepozne. Tožena stranka bi namreč v pritožbi zatrjevano kršitev morala podati takoj, ko je bilo mogoče (286. člen ZPP). Iz zapisnika glavne obravnave izhaja, da je tožena stranka oporekala le utemeljenosti pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila za prevod listin v slovenski jezik.

11. Sklicevanje na prekluzijo v postopkih v sporih majhne vrednosti je neutemeljeno. Določila 452. člena ZPP o številu vlog, ki jih stranki lahko izmenjata v postopku v sporu majhne vrednosti, se namreč nanašajo na pripravljalne vloge, ne pa na listine, s katerimi stranka izkazuje nastanek pravdnih stroškov. Za slednje pa velja tretji odstavek 163. člena ZPP: povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče). Zato je zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov sodnega tolmača, priglašen na naroku za glavno obravnavo, pravočasen. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da je faktura hrvaške prevajalske agencije v hrvaškem jeziku. Ne gre namreč za listine, na katere bi se stranka sklicevala v dokaz svojih navedb v samem postopku, temveč za izkaz, da je tožeči stranki ta strošek dejansko nastal, ki ga je sodišče prve stopnje lahko razumelo in preverilo.(2) Pri tem velja, da sodišče o povrnitvi stroškov odloči na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP), kar pomeni, da o posameznih zneskih ne razpravlja in ne izvaja dokaznega postopka.(3) Nastanek pravdnih stroškov je tožeča stranka primerno in zadostno izkazala. Ker je sodišče prve stopnje po vpogledu v Pravilnik o sodnih tolmačih ugotovilo tudi, da je tožeča stranka za stroške prevajanja priglasila celo nižji znesek, kot bi ji šel v primeru, da listine prevaja slovenski tolmač, je tožeči stranki v mejah zahtevka stroške prevajanja utemeljeno priznalo.

12. Drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ni navedla, in ker torej pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.

Op. št. (1): Prim. zapisnik z dne 17. 11. 2015, red. št. 29, list. št. 57 spisa.

Op. št. (2): Prim. L. Ude v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, komentar k 104. členu ZPP, str. 422. Op. št. (3): Prim. Betetto, N v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, komentar k 163. členu ZPP, str. 55.