Jedro

Zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da ima investitor na zemljišču pravico uporabe, je dokazilo o razpolaganju z zemljiščem. Z vidika dokazovanja pravice gradnje in ugotavljanja drugih pogojev po PUP ni bistveno, da gre za gradnjo na funkcionalnem zemljišču, ki sestoji iz dveh parcel, ker je treba obe zemljišči obravnavati kot celoto, ker ima enako pravico uporabe na obeh ista oseba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila več pritožb, med njimi tudi tožnikovo, zoper odločbo št. 04/03-11-35102-119/91 z dne 13.1.1992, s katero je Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine dal investitorju lokacijsko dovoljenje za razširitev garaže, gradnjo skladišča in obrtne delavnice na zemljiščih parc. št. 1552/4 in 1553/11. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90). Ugotavlja, da območje predlagane lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 6 Stanežiče - Vižmarje (Uradni list SRS, št. 29/89 - PUP). Zemljišče se nahaja v območju urejanja Š S 6/1 Spodnje Vižmarje v morfološki enoti 2A/a, ki je namenjena individualni stanovanjski gradnji, prostostoječa zazidava (4. člen); dovoljeni so posegi, našteti v 8. členu, med katerimi so tudi nadzidave in prizidave obstoječih objektov ter gradnja objektov storitvenih dejavnosti in objektov drobnega gospodarstva pod pogoji, da so izpolnjene svetlobno-tehnične zahteve in da ne motijo bivalnega okolja. Ker iz lokacijske dokumentacije št. 36129, poprejšnjega sanitarnega soglasja št. 526-375/91-3/12 z dne 8.1.1992 ter strokovnega mnenja Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij Ljubljana DN 192/91 o emisiji hrupa in potrebni zvočni zaščiti okolice pred hrupom iz delavnice za industrijsko elektroniko izhaja, da so v konkretnem primeru navedeni pogoji izpolnjeni, investitorjeva pravica razpolaganja z zemljiščem pa je izkazana z zemljiškoknjižnim izpiskom št. 4024/92, tožena stranka zaključuje, da so za izdajo lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Pritožbene ugovore zavrača in med drugim navaja, da je zemljiškoknjižni izpisek javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje, ni pa v lokacijskem postopku pomembno, kako je investitor zemljišče pridobil. Soglasje sosedov ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja, določbe 9. alineje 8. člena odloka o prostorskih ureditvah pa tudi ni mogoče razumeti tako, da se sme na funkcionalnem zemljišču graditi le pomožni objekt. Iz celotnega besedila 8. člena navedenega odloka namreč izhaja, da se lahko na stavbnih zemljiščih, kar so tudi funkcionalna zemljišča, gradijo pomožni in drugi objekti, pač pa se pomožni objekti lahko gradijo le na funkcionalnih zemljiščih.

V tožbi tožnik navaja, da temelji lokacijsko dovoljenje na predpostavki, da je bila dodelitev funkcionalnega zemljišča na parceli 1552/4 pravilna in zakonita, kar pa ne drži. Ni namreč skladna z zakonom določitev funkcionalnega zemljišča na tujem zemljišču, nato pa oddaja tega zemljišča brez javnega natečaja, s čemer je bil kršen tudi moratorij na promet z zemljišči v družbeni lastnini, z izdajo lokacijske odločbe pa se je izkazalo, da je s tem nastala gradbena parcela, ki bi morala biti oddana po javnem razpisu. Meni tudi, da v izpodbijani odločbi 8. člen odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 6 Stanežiče - Vižmarje ni bil pravilno uporabljen. Navaja, da pozidava celotne parcele 1552/4, ki jo je investitor pridobil kot funkcionalno zemljišče, ni dopustna in nasprotuje pojmu funkcionalnega zemljišča, kot ga opredeljuje 46. člen navedenega zakona in 9. člen stanovanjskega zakona. Meni, da gradnja obrtno-industrijskega objekta v stanovanjskem naselju ni sprejemljiva, še zlasti ker ni ustreznega dostopa. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Zavrnitev tožbe predlaga tudi prizadeta stranka, investitor.

Tožba ni utemeljena.

Glede na določbo 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je eden od pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja tudi ta, da investitor predloži dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Če gre za zemljišče v družbeni lastnini, mora iz predloženega dokazila izhajati, da ima investitor na zemljišču pravico gradnje. V lokacijskem postopku se torej presoja predloženo dokazilo glede tega, ali ima investitor na zemljišču tako pravico, ne pa tudi, na kakšen način je investitor zemljišče pridobil. Postopka oddaje in pridobitve pravice uporabe na stavbnem zemljišču namreč upravni organ niti ni pristojen ocenjevati.

Izpodbijana odločba pravilno ugotavlja, da je investitorjeva pravica razpolaganja dokazana z zemljiškoknjižnim izpiskom št. 4024/92 z dne 17.7.1991 (prav.: z dne 17.7.1992). Iz tega zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je izdalo Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani, izhaja, da ima investitor na obeh zemljiščih sporne lokacije (parc. št. 1552/4 in 1553/11) pravico uporabe kot lastnik hiše, ki stoji na parc. št. 1553/11. Izhajajoč iz novega koncepta lastninske pravice po XCIX ustavnem amandmaju k prejšnji ustavi, ki je začel veljati 20.2.1991, zlasti pa iz nove ustave Republike Slovenije, pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-105/91 (Uradni list RS, št. 24/92), s katero so bile razveljavljene določbe 9. do 28. člena zakona o stavbnih zemljiščih, pa taka pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini po mnenju sodišča pojmovno vsebuje tudi pravico gradnje, seveda če so sicer izpolnjeni drugi pogoji, ki jih predpisujejo za graditev prostorski ureditveni pogoji. Pri tem z vidika dokazovanja pravice gradnje in ugotavljanja drugih pogojev po prostorskih ureditvenih pogojih ni bistveno, če bo zemljišče s parc. št. 1552/4 pozidano v celoti, saj je treba obe zemljišči obravnavati kot celoto, ker ima enako pravico uporabe na obeh ista oseba.

Že v pritožbi je tožnik uveljavljal, da 8. člen navedenega odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v lokacijskem dovoljenju ni bil pravilno uporabljen. Ker je na navedeni ugovor pravilno odgovorila že tožena stranka, sodišče tega ne ponavlja. Tožena stranka je tudi pravilno ocenila vpliv delavnice na okolico z vidika hrupa in obstoječega dostopa, zato tožnik z ugovorom, da tak objekt v stanovanjsko okolje ne spada, ne more uspeti v tem upravnem sporu. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.list RS št. 1/91-I).