Jedro

Iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ZOFVI, zato v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana. Tudi morebitna ustavitev preiskave v kazenskem postopku in tudi, če bo kazensko sodišče v kratkem sprejelo sklep o ustavitvi preiskave, še ne pomeni, da tožena stranka s tem ne bo imela več pravne podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. in 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj sodišče glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na kazensko oprostilno sodbo, temveč ga obvezuje le kazenska obsodilna sodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka vse dokler traja spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja dolžna tožniku obračunati in plačati nadomestilo plače v višini bruto plače mesečno, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, neto znesek pa nakazati na račun tožnika, do vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec in da začasna odredba stopi v veljavo takoj ter traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 12. točki sklepa obrazložilo, da odločitev pritožbenega organa, ki sicer po navedbah tožnika niti ni bistvena sestavina, ni nična, saj 48. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določa zgolj to, da svet javnega vrtca oziroma šole odloča o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja. Navedeno pa je po stališču tožnika napačno, saj je Svet zavoda tožene stranke tožniku zgolj vročil dopis z naslovom „Obvestilo o zavrnitvi pritožbe“, namesto da bi tožniku vročil pravno formalen in veljaven sklep z vsemi bistvenimi sestavinami. Dopis „Obvestilo o zavrnitvi pritožbe“ pomeni, da pritožbeni organ o pritožbi pritožnika sploh ni odločal, saj o tem tožniku ni bil izdan in vročen sklep. Vsaka odločba, ki je izdana pa mora imeti bistvene sestavine, ki jih določajo vsi temeljni postopkovni zakoni, kot so ZPP, ZUP, ZKP in v konkretnem primeru je to ZPP, saj se za odpoved delovnega razmerja neposredno uporablja ZDR-1, ki v svojih določbah napotuje, da se v postopku smiselno uporabljajo določila Zakona o pravdnem postopku. „Obvestilo o zavrnitvi pritožbe“ ne vsebuje navedb, kateri zakoni so bili pravna podlaga, na podlagi katerih je delodajalec sprejel svojo odločitev, prav tako pa nima izreka, kot ga ima vsaka pravno veljavna odločba in pomeni bistveno sestavino odločbe. Pritožnik meni, da je verjetnost njegove terjatve izkazana, saj tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zadostila zakonskim pogojem, kar tožnik utemeljuje že v svoji tožbi in je zaradi izrecno opisanih kršitev določil ZDR-1 tožena stranka zagrešila v samem postopku takšne kršitve, zaradi ničnega obvestila pritožbenega organa pa sklep sploh ni veljaven. Pritožnik pa je v pritožbi predložil tudi listine in nova dejstva, ki jih sodišču ni mogel predložiti predhodno, saj jih je prejel šele 11. 12. 2013, ko je pooblaščenec pritožnika prejel izvedeniško mnenje izvedenke psihiatrične stroke in izvedensko mnenje pomeni zadnje opravljeno preiskovalno dejanje v fazi kazenske preiskave. V 3. točki mnenja je zapisano, da posebnih odstopanj na področju spolnosti pri preiskovancu ni ugotovljenih, zato verjetnost, da bi obdolženi oziroma tožnik izvedel spolni napad na drugo osebo, je ugledna sodna izvedenka prof. dr. A.A., ocenila kot zanemarljivo. Z navedenim dokazom želi pritožnik povedati, da je stopnja obstoja njegove terjatve še več kot verjetno izkazana in utemeljena, saj kot je že predhodno navajal, bo kazenski postopek zoper njega ustavljen. Po mnenju pritožnika pa je sodišče storilo tudi bistveno kršitev postopka in sicer iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je odločilo, da iz dosedaj predloženih listin ni mogoče zaključiti, da je tožnik socialno ogrožena oseba, kot tudi ne njegova družina. Tožnik je predložil vsa potrebna dokazila, drugih dokazil, s katerimi bi dokazoval svojo finančno ogroženost enostavno nima. Izpodbijani sklep namreč navaja, da tožnik sodišču ni predložil dovolj dokazil o premičnem in nepremičnem premoženju. Tožnik je še navedel, da v kratkem pričakuje sklep o ustavitvi preiskave, ki ga bo takoj, ko ga bo prejel predložil tudi pritožbenemu sodišču in v primeru ustavitve kazenske preiskave zoper tožnika, tožena stranka ne bo imela več pravne podlage v izredni odpovedi delovnega razmerja, v smislu 109. člena ZDR-1 in 1. in 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. V tem primeru, bo moralo sodišče predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugoditi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki v 1. odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po 4. odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l . RS, št. 51/98 in naslednji), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (terjatev, ki jo tožnik v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo spada med nedenarne terjatve). Vrsto začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji in da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe, ker je zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (ugotovitev nezakonitosti odpovedi). Ker tožnik v tej fazi postopka torej ob podaji tožbe še ni izkazal verjetnost obstoja terjatve, sodišču dejansko ni bilo potrebno presojati verjetnosti obstoja predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ ter je zato pravilno zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe. Glede na to so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da je izkazal, da mu bo brez dvoma nastala nenadomestljiva škoda in da je iz predloženih listin mogoče zaključiti, da je tožnik socialno ogrožena oseba, kot tudi njegova družina.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je odločitev pritožbenega organa tožene stranke, ki ne vsebuje vseh bistvenih sestavin nična, glede na določbo 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in ker pritožbeni organ o pritožbi pritožnika sploh ni odločal ter tožniku ni izdal formalen sklep tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani pritožbenega organa ni bila potrjena, zato tožniku delovno razmerje ne more prenehati.

Tožnik se zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2013 pritožil na Svet zavoda vrtca tožene stranke in svet zavoda je z obvestilom z dne 18. 11. 2013 (priloga A5) tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Svet zavoda je v svoji odločitvi pojasnil, da je preučil dokumentacijo v postopku izredne odpovedi, na podlagi katere so člani sveta zavoda soglasno sprejeli sklep, da se pritožbi tožnika ne ugodi in da so vsi očitki tožnika glede kršitve postopka izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da določba 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 in naslednji) določa le, da svet javnega vrtca oziroma šole odloča o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja in da v kolikor delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oziroma šole oziroma le-ta ne odloči v roku 30 dni od vložitve pritožbe, lahko v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. ZOFVI tako ne predpisuje bistvenih sestavin in oblike, ki bi jo morala vsebovati odločitev pristojnega sveta v zvezi s pritožbo delavca, zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje na ničnost obvestila o zavrnitvi pritožbe ter, da odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani pritožbenega organa ni bila potrjena, zato pa tudi ni postala pravnomočna.

V 6. odstavku 48. člena ZOFVI je določeno, da lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013) pa v 3. odstavku določa, da se ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitve pravic pred pristojnim delovnim sodiščem.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana. Iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi, glede na navedeno, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in 48. člen ZOFVI, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana. Sodišče prve stopnje bo v obravnavanem primeru lahko šele na podlagi nadaljnjega postopka, v katerem bo lahko svoje argumente predstavila tudi nasprotna stranka, ugotovilo, ali tožniku očitane kršitve predstavljajo resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je tožnik očitane kršitve tudi storil, zaenkrat pa o obstoju verjetnosti tožnikove terjatve še ni mogoče govoriti. Pri tem pa pritožbeno sodišče še poudarja, da tudi morebitna ustavitev preiskave v kazenskem postopku in tudi, če bo kazensko sodišče v kratkem sprejelo sklep o ustavitvi preiskave, še ne pomeni, da tožena stranka s tem ne bo imela več pravne podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. in 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj sodišče glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na kazensko oprostilno sodbo, temveč ga obvezuje le kazenska obsodilna sodba. Sicer pa je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alinei in 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje na podlagi nadaljnjega postopka ugotovilo, ali je tožnik očitane kršitve v izredni odpovedi tudi storil in ali kršitve predstavljajo resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaenkrat pa o obstoju verjetnosti tožnikove terjatve še ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bo vse ugovore tožnika, da ni storil očitanih mu ravnanj oziroma kršitev, da tožena stranka pri svojem odločanju ni upoštevala vseh listinskih in drugih dokazov ter, da je nepravilno uporabila materialno pravo, razčistilo v okviru dokaznega postopka in odločanja o glavni stvari, saj ni namen izdaje začasne odredbe vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka, ki je predmet pravdnega postopka.

Ker ni podan že prvi in temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, je potrebno predlog tožnika za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga zavrniti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnika neutemeljena in je zato potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).